Jedro

Oba upravičenca (tožnika) živita samostojno v varstvenih centrih. Podaljšanje roditeljske pravice ne pomeni, da so ju starši dolžni preživljati, saj takšne obveze ZZZDR ne v 123. členu ne v drugih členih po noveli C nima več. Z novelo ZZZDR-C je zakonodajalec staršem nepreskrbljenih otrok z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njihovi polnoletnosti odvzel breme preživljanja in družinsko solidarnost zamenjal za družbeno. V primeru tožnikov ne gre za otroka ali osebe, ki so jih starši dolžni preživljati, zato ni pravne podlage, da bi se pri ugotavljanju materialnega položaja vlagateljev, ki zahtevata oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva upoštevali starši oziroma eden izmed staršev, ampak ju je treba upoštevati kot samski osebi iz 10. člena ZUPJS.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 27. 8. 2012 in odločba RS, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 22. 4. 2014 se odpravita in se zadeva vrne Centru za socialno delo A. v ponovno odločanje.

2. Odločba Centra za socialno delo A. št. … z dne 11. 7. 2012 in odločba RS, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 24. 4. 2014 se odpravita in se zadeva vrne Centru za socialno delo A. v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 678,07 EUR, v roku 15 dni.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 382,23 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po odpravi odločb Centra za socialno delo A. z dne 27. 8. 2012 in z dne 11. 7. 2012, odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 22. 4. 2014 oziroma z dne 24. 4. 2014. Sodišče je v obeh primerih menilo, da se upravičenca B.B. in C.C. ne štejeta kot samski osebi, saj je njunima staršema bila podaljšana roditeljska pravica in so jo tako starši dolžni preživljati po določilu 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB s spremembami - v nadaljevanju: ZZZDR). Upravičenca se tako ne upoštevata kot samski osebi iz 10. odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami - v nadaljevanju: ZUPJS), niti nista osebi, ki se ju po 11. členu ZUPJS ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja in je pravilna odločitev CSD, da se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do javnih sredstev tudi njuni starši. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj roditeljska pravica pomeni skupek več pravic in obveznosti, kakor je to opredeljeno v 2/4. členu ZZZDR-1 (zaradi zdrave rasti, skladnostnega osebnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico). Napačno je stališče, da podaljšanje roditeljske pravice pomeni hkrati tudi dolžnost preživljanja. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-11/07-45 ukinitev obveznosti preživljanja, kot dela roditeljske pravice, ocenilo kot ustavno skladno, kar pomeni, da obveznost preživljanja ni avtomatsko del roditeljske pravice in tako tudi samo podaljšanje roditeljske pravice ne more avtomatično pomeniti, da obstoji obveznost preživljanja. Roditeljska pravica ipso facto ne pomeni tudi obveznosti preživljanja, saj je zakon navedeno obveznost ukinil, ustavno sodišče pa je ukinitev presodilo kot ustavno skladno. Le delno drži, da je dejansko stanje med strankama nesporno, to je zgolj v delu, ki se nanaša na ugotovitev dejstva, da otroci ne bivajo s starši in, da dejanske skupnosti med njimi ni. Glede dejstva preživljanja pa je tožeča stranka temu izrecno oporekala in sicer v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2014 v petem odstavku IV. točke. Na navedeni ugovor toženka ni odgovorila, v nadaljevanju ni predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval dejansko materialno skrb staršev za otroka s podaljšano roditeljsko pravico. Navedbe sodišča v drugem stavku točke 9 obrazložitve ni mogoče preizkusiti, ko sodišče navaja, da ZUPJS ni izrecno izključil osebe, ki jim je preživetje zagotovljeno na drug način. Sodišče se v obrazložitvi tudi ni dotaknilo razlage norme, kakor jo razlaga tožeča stranka. Posebej še, razlogovanje sodišča odstopa od vsebine, ki jo je zakonodajalec navedel kot podlago za sprejeto normo. Sodišče se sklicuje na vsebino 5. točke 11. člena ZUPJS, ki določa posebne primere, ne pa na 10. člen, ki je podlaga za odločanje v konkretnem primeru. Zakon je nomotehnično koncepiran tako, da izrecno določa materialno pravne pogoje, ko je tretje osebe treba upoštevati. Če pogoji niso izpolnjeni se osebe iz 10. člena ne upošteva. Zaradi tega zakon še enkrat izrecno ne navaja oseb, ki se jih ne upošteva in je tako določilo 5. točke 11. člena ZUPJS sodišče napačno razumelo. Zakon v tem primeru določa posebne primere in gre pri določilu 5. točke 11. člena ZUPJS za primer, ko se ne upošteva institucionalizirana oseba, ker dejansko ne biva z osebo, ki je upravičenec. Upošteva pa se, če je ta oseba zaprosila za oprostitev, kar posledično pomeni, da je za njeno preživljanje poskrbljeno in je njeno premoženje upoštevno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu, kakor jo določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede kroga oseb, ki jih je potrebno upoštevati pri višini plačila institucionalnega varstva, ko je štelo, da roditeljska pravica oziroma njeno podaljšanje avtomatično pomeni tudi obveznost in dolžnost preživljanja.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih in socialnih razmerjih presojalo pravilnost in zakonitost dvoje odločb Centra za socialno delo in v zvezi s tem povezanih odločb Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Z odločbo z dne 27. 8. 2012 je Center za socialno delo A. (v nadaljevanju CSD) odločil, da je B.B. oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 806,74 EUR od 4. 5. 2012 dalje, da je prispevek B.B. k plačilu storitve 165,07 EUR in da storitev za upravičenca v višini oprostitve upravičenca doplača Občina A.. Takšno odločitev je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v pritožbeni obravnavi z odločbo z dne 22. 4. 2013 potrdilo. Z odločbo z dne 11. 7. 2012 je CSD odločil, da je C.C. oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 1.103,71 EUR od 1. 2. 2012 dalje, da je prispevek C.C. k plačilu storitve 82,54 EUR in da storitev za upravičenca v višini oprostitve upravičenca doplača Občina A.. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je takšno odločitev potrdilo s svojo odločbo z dne 24. 4. 2014. Sodišče prve stopnje je v skupno obravnavo združilo zadevi, ki sta se vodili pod opr. št. V Ps 1975/2013 in V Ps 1992/2013. Ugotovilo je naslednje dejansko stanje, ki je v obeh primerih podobno, ko je CSD odločal o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva za B.B. in C.C.. Prvi ima stalno prebivališče prijavljeno na naslovu D. 92, A., dejansko pa je nastanjen v stanovanjski skupini Naša hiša, drugi pa je prijavljen na naslovu v E., sicer pa nastanjen v E. d.o.o., podjetje za usposabljanje in zaposlovanje invalidov. Pri B.B. je CSD kot družinskega člana upošteval še njegovo mater G.G. pri izračunavanju upravičenost do pravic, pri C.C. pa še očeta H.H. in mater I.I.. V obeh primerih je bila podaljšana staršem roditeljska pravica, staršema H.H. in I.I. za sina C.C. od 19. 12. 2008 dalje, materi G.G. pa za sina B.B..

Spor v predmetni zadevi se nanaša izključno na to, ali bi tožena stranka morala pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja upoštevati zgolj vlagatelja samega kot samsko osebo, ali tudi starša vlagateljev, ki ji je podaljšana roditeljska pravica.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/1992 s spremembami - v nadaljevanju: ZSV), Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami - v nadaljevanju: Uredba), ZUPJS in ZZZDR. Upravičenci in drugi zavezanci so dolžni plačati storitev institucionalnega varstva v skladu s prvim odstavkom 100. člena ZSV. Na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve Center za socialno delo v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada RS v Uredbi. Z Uredbo je določena meja socialne varnosti in sicer kot znesek, ki mora upravičencu in njegovim družinskim članom ostati za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev, plačilno sposobnost (kot znesek, do katerega je upravičenec oziroma zavezanec sposoben plačati oziroma prispevati k plačilu storitve), prispevek k plačilu (kot znesek, ki ga je plačilno sposoben upravičenec oziroma zavezanec dolžan plačati izvajalcu storitve na podlagi predloženega računa) in oprostitev plačila storitve (kot znesek, ki ga upravičenec oziroma zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost po merilih te Uredbe ne more in ni dolžan plačati). Oprostitev upravičenca se določi kot razlika med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom, oprostitev zavezanca pa kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca. V skladu s 6. členom ZUPJS odloči o oprostitvi plačil socialno varstvenih storitev Center za socialno delo. Skladno s prvim odstavkom 10. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo naslednji člani družinskega gospodinjstva, ki imajo v odnosu do vlagatelja zahtevka položaj:

1. Zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti oziroma s katero predlagatelj živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti.

2. Otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali osebe iz prejšnje točke dolžni preživljati po zakonu.

Drugi odstavek določa, da če je vlagatelj oseba iz 2. točke prejšnjega odstavka, se poleg njega pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo: Starši oziroma eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo in oseba, s katero eden izmed staršev živi v zakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo ali registrirani istospolni partnerski skupnosti.

Po 123. členu ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (1. točka), nadalje v primerih, če se otrok redno šola, pa tudi, če se redno šola, vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti (2. točka 123. člena). Otroka iz prejšnjih odstavkov, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v izvenzakonski skupnosti, so starši dolžni preživljati le, če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner (3. točka 123. člena ZZZDR). Pred novelo ZZZDR-C pa so bili starši dolžni preživljati, v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči družbene skupnosti, tudi otroka, ki je zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje.

Ustava v prvem odstavku 54. člena, v katerem staršem nalaga dolžnost vzdrževanja svojih otrok, tudi ne govori o pravicah polnoletnih otrok. Navedeno utemeljuje sklep, da je pravica do preživljanja, ki naj jo zagotovijo starši, na ustavni ravni, zagotovljena le mladoletnim otrokom. Urejanje siceršnje preživninske obveznosti med družinskimi člani na podlagi načela družinske solidarnosti pa je prepuščena zakonodajalcu. S 123. členom ZZZDR je bil tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njegovi polnoletnosti odvzeto breme preživljanja ter jim je na ta način zagotovljen enakopravni položaj v primerjavi s starši zdravih otrok. To je bil tudi zakonodajalčev cilj pri spreminjanju 123. člena ZZZDR. Pri tem je zakonodajalec izhajal iz dejstva, da preživljanje izhaja iz starševstva (54. člen Ustave), to je iz razmerja starši - otrok in ne iz roditeljske pravice (slednja se namreč po veljavni zakonski ureditvi staršem obravnavane skupine invalidov še vedno lahko podaljša čez otrokovo polnoletnost). Prišlo je tako do zamenjave družinske solidarnosti za družbeno, ki je utemeljena tudi v javnem interesu. Načelo socialne države, državi nalaga obveznost nuditi ustrezno pomoč tistim, ki so je zaradi svojega neugodnega socialnega položaja potrebni. Ustavno sodišče RS je v odločbi opr. št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 zgoraj navedeno izrecno poudarilo v točki 14, ko je presojalo skladnost 123. člena ZZZDR z Ustavo RS. Iz obrazložitve citirane odločbe je tudi jasno razvidno, da roditeljska pravica še ne pomeni v vseh primerih tudi obveznosti preživljanja. Ravno v primeru 123. člena ZZZDR je zakonodajalec ukinil preživninsko obveznost staršev invalidnih oseb po njihovi polnoletnosti, ne glede na to, da se običajno v teh primerih podaljša roditeljska pravica čez otrokovo polnoletnost. Pravica oziroma dolžnost do preživljanja je samostojna, od roditeljske pravice neodvisna pravica (tako prof. dr. Karel Zupančič in docent dr. Barbara Novak - Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili - Ur. l. RS, Ljubljana 2005).

Ob zgoraj navedenih materialnopravnih izhodiščih pritožbenega sodišča pri presoi spornega vprašanja ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, ko je to štelo, da je dolžnost preživljanja enaka roditeljski pravici in, da s tem, ko je bila obema upravičencema podaljšana roditeljska pravica je prišlo tudi do obveznosti staršev v smislu preživljanja in se upravičenca ne upoštevata kot samski osebi iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS.

Oba upravičenca, B.B. in C.C., živita samostojno v varstvenih centrih, podaljšanje roditeljske pravice ne pomeni, da so ju starši dolžni preživljati, saj takšne obveze ZZZDR ne v 123. členu, ne v drugih členih po noveli C več nima. Z novelo ZZZDR-C je zakonodajalec staršem nepreskrbljenih otrok z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njegovi polnoletnosti odvzel breme preživljanja družinsko solidarnost zamenjal za družbeno. Tako ne gre v njunih primerih za otroka ali osebe, ki so jih starši dolžni preživljati in tako tudi ni pravne podlage, da bi se pri ugotavljanju materialnega položaja vlagateljev upoštevali starši oziroma eden izmed staršev.

Tožena stranka bo v okviru ponovnega odločanja na CSD A. morala, v skladu z določilom 2. odstavka 82. člena ZDSS-1 upoštevati zgoraj navedena materialnopravna izhodišča pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je vrnitev v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu toženke sprejelo na podlagi prve alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS, saj bi bilo ugotavljanje dejanskega gmotnega stanja pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, prvostopenjski organ toženke pa ima v zvezi s tem dostop do vseh podatkov, ki so potrebni za izračun upravičenosti plačila storitve institucionalnega varstva.

Tožeča stranka je v pravdi uspela, zato ji je tožena stranka v skladu z določili 154. člena ZPP in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - v nadaljevanju: ZOdvT) dolžna povrniti povzročene stroške postopka, ki so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in sodno prakso. Sodišče je priznalo po tar. št. 3110 183,30 EUR stroškov za postopek tako v zadevi Ps 1975/2013 kakor v zadevi Ps 1992/2013 in 169,20 EUR nagrade za narok ter 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, kar skupaj znese 555,80 EUR in upoštevajoč 22 % DDV 678,07 EUR. Tožeča stranka je uspela v pritožbi in ji je dolžna tožena stranka povrniti tudi 293,30 EUR stroškov za pritožbo ter 20,00 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 382,23 EUR.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v skladu s peto alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP.