Jedro

Kršitev določbe 3. odstavka 65. člena ZKP, zaradi česar pooblaščenec mladoletne oškodovanke tudi ni vabljen na glavno obravnavo, ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak relativno bistveno kršitev določb tega postopka iz 2. odstavka citiranega člena.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Stroški in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ pa je bila iz razloga po 2. točki 357. člena ZKP obtožba zavrnjena. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo okrožne državne tožilke zoper oprostilni del sodbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka je 23.7.2001 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbi višjega in okrožnega sodišča ter zoper sodni postopek, ki je tekel pred tem. Navaja, da je bila storjena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče to kršitev ugotovi.

Zagovornik v odgovoru na zahtevo (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena. Postavitev pooblaščenca mladoletnemu oškodovancu po tretjem odstavku 65. člena ZKP je obvezna. Neglede na to pa v konkretnem primeru neuporaba tega določila ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je odpoved pričanju povsem samostojna odločitev oškodovanke in pooblaščenec v zvezi z njo ne bi smel imeti vpliva. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je bila glavna obravnava opravljena brez osebe, katere navzočnost na njej je po zakonu obvezna, kar se navezuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pooblaščenec pa ni ena od teh oseb.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vlagateljice zahteve je očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, ker sodišče prve stopnje mladoletni oškodovanki kljub temu, da je tekel postopek zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka, ni postavilo pooblaščenca, kot to določa tretji odstavek 65. člena ZKP. Stališče prvostopenjskega sodišča, s katerim se je strinjalo tudi višje sodišče, da oškodovanki ni potrebno postaviti pooblaščenca, ker se je odpovedala pričanju, ni pravilno. Oškodovanka res ni pričala, vendar se je njeno zaslišanje že začelo, ko jo je predsednik senata pred začetkom glavne obravnave ob prisotnosti vseh vabljenih (tudi obdolženca) vprašal, ali bo pričala v primeru, če bi jo bilo potrebno zaslišati. Še ne dvanajstletna oškodovanka je izjavila, da ne želi pričati. Če bi imela pooblaščenca, bi bila njena odločitev mogoče drugačna, prav tako pa tudi izid postopka. Ker je postavitev pooblaščenca mladoletni žrtvi spolnega dejanja obvezna, je bila v obravnavanem primeru glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih prisotnost na njej je po zakonu obvezna.

Po določbi tretjega odstavka 65. člena ZKP morajo imeti mladoletni oškodovanci v kazenskih postopkih, ki tečejo zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost iz XIX. poglavja KZ (razen dejanj od 185. do 187. člena KZ) in zaradi kaznivega dejanja po 201. členu KZ, ves čas od uvedbe kazenskega postopka dalje pooblaščenca. Ta skrbi za njihove pravice, še posebej v zvezi z zaščito njihove integritete med zaslišanjem pred sodiščem in uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka. Mladoletnemu oškodovancu, ki pooblaščenca še nima, ga postavi sodišče po uradni dolžnosti izmed odvetnikov.

Določba je začela veljati 23.1.1999 (novela ZKP z dne 23.10.1998, Uradni list RS, št. 72/98) in je jasna: sodišče je ob uvedbi kazenskega postopka zaradi določenih kaznivih dejanj dolžno postaviti pooblaščenca mladoletnemu oškodovancu, če ga ta oziroma njegov zakoniti zastopnik sam ne izbere in pooblasti. Pooblaščenec skrbi za mladoletnikove pravice s poudarkom na zaščiti njegove integritete med zaslišanjem na sodišču in uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka. Formalno gledano je torej garant, da bo mladoletni oškodovanec, ki zaradi svoje mladosti in narave kaznivih dejanj občuti kazenski postopek kot ponoven vir stresa, uveljavil pravice, ki mu jih daje ZKP bodisi kot morebitni priči (npr. prepoved zaslišanja mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, razen če to ne zahteva sam obdolženec - tretji odstavek 236. člena ZKP; prepoved neposrednega zaslišanja oseb, mlajših od petnajst let, na glavni obravnavi - peti odstavek 331. člena ZKP), bodisi zgolj kot oškodovancu (npr. predlaganje dokazov, postavljanje vprašanj obdolžencu, pričam in izvedencem, dajanje pripomb in pojasnil glede njihovih izpovedb, pregledovanje spisov - splošna določba 59. člena ZKP; prevzem kazenskega pregona - 60. in 61. člen ZKP; uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka - 101. člen ZKP; pravice, ki jih ima med preiskavo - drugi odstavek 178. člena, četrti odstavek 181. člena, prvi odstavek 191. člena ZKP; predlaganje dokazov po razpisu in na glavni obravnavi - prvi in drugi odstavek 289. člena ZKP; beseda oškodovanca po končanem dokaznem postopku - 348. člen ZKP; pritožba zoper sodbo - četrti odstavek 367. člena ZKP).

ZKP pa v nadaljevanju o tem pooblaščencu nima posebnih določb. Njegov položaj v procesnem smislu se zato razen obvezne postavitve v ničemer ne razlikuje od siceršnjega pooblaščenca oškodovanca. Kar zadeva njegovo navzočnost na glavni obravnavi velja, da ga sodišče povabi nanjo (prvi odstavek 288. člena ZKP). To stori z vabilom, ki je sicer namenjeno oškodovancu, kadar ni vabljen kot priča (četrti odstavek 288. člena ZKP), saj se v primeru, ko ima oškodovanec pooblaščenca, vroči pisanje le temu (tretji odstavek 121. člena ZKP). V vabilu je opozorjen, da bo glavna obravnava opravljena tudi brez njega in bo izjava o premoženjskopravnem zahtevku prebrana; v primeru, če ne pride, se bo štelo, da ne namerava nadaljevati pregona, če bi državni tožilec umaknil obtožbo. Navzočnost oškodovanca ali pooblaščenca torej ni obvezna. Navedeno kažejo tudi določbe, ki urejajo pogoje za glavno obravnavo (členi 305 - 309 ZKP). Načeloma velja, da se glavna obravnava ne opravi, ko nanjo ne pridejo stranke, kar je razumljiva posledica načela kontradiktornosti. Omenjene določbe tako urejajo situacije, ko na glavno obravnavo ne pridejo v redu povabljeni državni tožilec, oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec ter njuni pooblaščenci, obtoženec, zagovornik (v skrajšanem postopku velja določba drugega odstavka 442. člena ZKP), priča in izvedenec. Le pri slednjih dveh se glavna obravnava lahko začne tudi brez njiju (drugi odstavek 309. člena ZKP), pri ostalih pa so predvidene različne pravne posledice. Samo izjemoma, ko so za to izpolnjeni v ZKP določeni pogoji, ki ne posegajo v omenjeno načelo, pa je mogoče sojenje tudi v nenavzočnosti obtoženca (tretji odstavek 307. člena ZKP, prvi odstavek 442. člena ZKP).

Glede na navedene razloge sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem ko na glavno obravnavo ni povabilo pooblaščenca mladoletne oškodovanke iz tretjega odstavka 65. člena ZKP.

Kljub temu pa je treba opozoriti na pomen (nujnost) postavitve pooblaščenca po navedeni določbi brez nadaljnjega tehtanja, ali bi drugačno ravnanje vplivalo ali ne oziroma moglo vplivati na pravilnost ali zakonitost sodne odločbe. Še zlasti je to potrebno glede na sprejeto stališče v zvezi s tem vprašanjem v izpodbijanih sodbah. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje je v tretjem odstavku (l. št. 137) navedeno, da je sodišče presodilo, da postavitev pooblaščenca, ki bi skrbel za pravice mladoletne oškodovanke, predvsem za zaščito njene integritete med zaslišanjem, ni potrebna, ker se je odpovedala pričanju in torej zaslišanja ni bilo. Taka odločitev, čeprav v nasprotju s tretjim odstavkom 65. člena ZKP, po mnenju sodišča ni vplivala na pravilnost njegove odločitve. Višje sodišče se je s temi razlogi strinjalo.

V obravnavani zadevi je bila preiskava zaključena 9.11.1998, obtožnica pa vložena 18.6.1999. Glede na to, da je bila vložena tudi zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ, bi moral biti mladoletni oškodovanki, rojeni 3.1.1989, takoj ob vložitvi obtožnice (glede na čas začetka veljavnosti tretjega odstavka 65. člena ZKP) postavljen pooblaščenec in ne šele takrat, ko bi se oškodovanka morebiti odločila, da bo pričala. Treba je poudariti: - glede na obseg pooblastil, ki jih ima pooblaščenec, se skrb za pravice mladoletnice (še otroka) po vložitvi obtožnice tudi v konkretnem primeru še zdaleč ne bi začela in končala pri njenem zaslišanju. Kot oškodovanka bi imela pravico predlagati dokaze, uveljavljati premoženjskopravni zahtevek, postavljati vprašanja obdolžencu, priči in izvedenki; - že sam stik sodišča z mladoletno oškodovanko brez postavljenega in vabljenega pooblaščenca je povsem v nasprotju z namenom določbe tretjega odstavka 65. člena ZKP, ko naj bi pooblaščenec na eni strani blažil pritisk, ki ga za mladoletnega oškodovanca predstavljata kazenski postopek in avtoriteta sodišča, ter mu na drugi strani pomagal sodelovati v tem postopku in ga razumeti.

Prisotnost pooblaščenca pred sodiščem v smislu citirane določbe se zato ne more omejiti zgolj na situacijo, ko bi se mladoletna oškodovanka zasliševala kot priča glede kaznivega dejanja, storilca in drugih pomembnih okoliščin, ampak bi bilo treba njegovo navzočnost zagotoviti tudi v takem primeru, do katerega je prišlo v obravnavani zadevi: pri vprašanju o tem, ali bo pričala ali ne. V konkretnem primeru je bila situacija za oškodovanko še posebej težavna, ker je bila pri dajanju izjave po drugem odstavku 236. člena ZKP pred začetkom glavne obravnave dne 19.9.2000 (l.št. 125) soočena s senatom, obtožencem in njegovim zagovornikom. Z njo je bila prava neuka mati, ki je pred tem umaknila predlog za kazenski pregon za drugo kaznivo dejanje, in starejša sestra, ki se je pred njo prav tako odpovedala pričanju. Lahko da bi bila njena odločitev glede morebitnega pričanja drugačna, če bi imela ob sebi človeka, ki bi mu zaupala in ne bi bil vpleten v družinsko dogajanje, s tem pa bi lahko bil drugačen tudi izid postopka. Vendar verjetnost, da je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, ne zadostuje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Določba 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, po kateri se to izredno pravno sredstvo lahko vloži tudi zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka (in ne le bistvenih iz prvega odstavka 371. člena ZKP), namreč zahteva, da je kršitev vplivala in ne zgolj, da bi mogla vplivati na zakonitost sodbe.

Postavitev pooblaščenca mladoletnemu oškodovancu iz tretjega odstavka 65. člena ZKP je torej pravica oškodovanca na eni strani in dolžnost sodišča na drugi strani. Kršitev te določbe, zaradi česar pooblaščenec tudi ni vabljen na glavno obravnavo, pa ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ampak relativno bistveno kršitev določb tega postopka iz drugega odstavka citiranega člena.

Ker je vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti izrecno uveljavljala, naj se ugotovi kršitev določbe kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZKP, ta pa ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP. Glede na izid postopka z obravnavanim izrednim pravnim sredstvom bremenijo potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.