Jedro

V postopku priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje presoja le pogoje za dopustnost izvršitve ter popolnost predloga za priznanje in izvršitev, storilka pa s pritožbenimi navedbami, da nikoli ni prejela poziva prekrškovnega organa naj sporoči, kdo je vozil vozilo in da se dejansko vozilo ni moglo nahajati na tistem kraju, kot je navedeno v odločbi, smiselno zatrjuje, da prekrška, kot se ji očita z odločbo pristojnega organa države izdaje, ni storila, s čimer dejansko napada pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz odločbe o prekršku tujega prekrškovnega organa. Ker pa je odločba pristojnega organa državne izdaje pravnomočna in izvršljiva, so te pritožbene navedbe neupoštevne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa v Avstriji Bezirkshauptamannschaft Leibnitz z dne 19. 7. 2018, ki je postala pravnomočna 27. 8. 2019 (pravilno 27. 8. 2018), s katero je bila storilka Ivana Vindiš spoznana za odgovorno, da je kršila drugi odstavek 103. člena Zakona o motornih vozilih in ji je bila naloženo plačilo globe v višini 80,00 EUR in stroškov postopka v višini 10,00 EUR, prizna in izvrši. Storilki je naložilo, da mora denarno sankcijo in stroške postopka v skupnem znesku 90,00 EUR plačati v 15. dneh po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, sicer bo prisilno izterjana, ter jo poučilo, da lahko po poteku roka za plačilo pri Finančni upravi RS zaprosi za obročno plačilo dolgovanega zneska.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilka, ki v pritožbi navaja, da je sicer res lastnica vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vendar ji nikoli ni bil vročen noben poziv, o katerem bi se morala izjasniti. Edini dokument, ki ga je prejela, je odločba z dne 19. 7. 2018, zoper to odločbo pa je pravočasno, 3. 8. 2018 vložila pritožbo, ker se njeno vozilo nikakor ni moglo nahajati navedenega dne na navedeni lokaciji. Odgovora na to pritožbo pa še ni dobila in meni, da odločba avstrijskega organa še ne more biti pravnomočna. V pritožbi je tudi pojasnila, da pred tem ni prejela nobenega poziva, da se izjasni o prekršku. Odločbo z dne 19. 7. 2018 je prejela z navadno pošto in je tako možno, da je bil tudi domnevno poslan dopis poslan z navadno pošto, ki se je nekje izgubila. Sodišče poziva, da pri avstrijskem organu opravi poizvedbo o domnevnem prekršku in naj od njega zahteva, da trditve o očitanem prekršku dokaže s predložitvijo ustreznih dokazil, iz katerih bo jasno razvidno, s katerim vozilom je bil očitani prekršek storjen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja, ki je določeno v 3. členu ZSKZDČEU-1, ki določa, da v postopkih po II. delu ter po 8., 9., 12., 14., 16., 17.a , 18., 20. in 22. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

5. V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. Pri tem pa je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa kratko pojasnilo vsebino odločbe tujega prekrškovnega organa, kot izhaja iz listin, ki jih je predlogu za priznanje in izvršitev priložil pristojni prekrškovni organ Republike Avstrije. Glede na zgoraj pojasnjeno pravno podlago in načelo vzajemnega priznavanja, sodišče v postopku priznanja in izvršitve odločbe tujega prekrškovnega organa ne sme in ne more presojati pravilnosti in zakonitosti odločbe, s katero je storilki izrečena globa za prekršek storjen v tujini. Tako ne more preverjati ali prekrškovni organ države izdaje razpolaga z dokaznim gradivom o storitvi prekrška prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje, kot neutemeljeno predlaga storilka v pritožbi. V postopku priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje presoja le pogoje za dopustnost izvršitve ter popolnost predloga za priznanje in izvršitev, storilka pa s pritožbenimi navedbami, da nikoli ni prejela poziva prekrškovnega organa naj sporoči, kdo je vozil vozilo in da se dejansko vozilo ni moglo nahajati na tistem kraju, kot je navedeno v odločbi, smiselno zatrjuje, da prekrška, kot se ji očita z odločbo pristojnega organa države izdaje, ni storila, s čimer dejansko napada pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz odločbe o prekršku tujega prekrškovnega organa. Ker pa je odločba pristojnega organa državne izdaje pravnomočna in izvršljiva, so te pritožbene navedbe neupoštevne.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

6. Neutemeljene so namreč tudi pritožbene navedbe, da odločba pristojnega organa države izdaje ni mogla postati pravnomočna, ker na pritožbo z dne 3. 8. 2018, ki naj bi jo vložila zoper odločbo z dne 19. 7. 2018, še ni prejela odgovora. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s temi navedbami opravilo poizvedbe pri pristojnem organu države izdaje in prejelo pojasnilo, da je v predmetni zadevi storilka vložila pritožbo z dne 4. 7. 2018 zoper odločbo z dne 15. 6. 2018, nato pa ji je bila izdana odločba (z obrazložitvijo) z dne 19. 7. 2018, ki ji je bila vročena s priporočeno poštno pošiljko 27. 7. 2018 (kot izhaja iz priložene fotokopije vročilnice), zoper slednjo odločbo pa ni več vložila nobene pritožbe. Tako se izkažejo pritožbene navedbe, da ji je bila odločba vročena z dne 19. 7. 2018 vročena z navadno poštno pošiljko, kot neutemeljene. Upoštevajoč dejstvo, da je storilka pritožbi priložila le izvod pritožbe, ne pa tudi potrdila o oddaji pošiljke oz. dokazila o dejanski vložitvi te pritožbe, pritožbeno sodišče ne najde razloga, da bi dvomilo v pojasnila pristojnega organa države izdaje in šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odločba pristojnega organa države izdaje postala pravnomočna 27. 8. 2018 ter da zato ne obstaja razlog za zavrnitev predloga za priznanje in izvršitev.

7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).