Jedro

Zmotno je stališče, da je treba določbo 16. člena zakona o tujcih razlagati tako, da je z dovoljenjem za začasno prebivanje tujca zajeto tudi začasno prebivanje državljana druge republike na območju Republike Slovenije na podlagi prijave začasnega prebivališča po zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Ur.l. SRS, št. 6/83 in Ur.l. RS, št. 26/90 in 11/91).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve št. ..., s katero je organ prve stopnje odločil, da se tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca ne ugodi. V obrazložitvi svoje odločbe je tožena stranka ugotovila, da ima tožnik kot državljan Bosne in Hercegovine dovoljenje za začasno prebivanje tujca, ki mu je bilo izdano 6.1.1992. Tožnik na tej podlagi do izdaje izpodbijane odločbe še ni prebival v Republiki Sloveniji najmanj tri leta, zato pri njem ni izpolnjen pogoj iz 16. člena zakona o tujcih, ki določa, da morajo tujci pred izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji prebivati neprekinjeno najmanj tri leta na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje tujca. Zakon o tujcih glede tega pogoja ne določa nikakršnih izjem za državljane drugih republik bivše SFRJ, razliko med njimi in drugimi tujci določa le glede začetka veljavnosti njegovih določb za državljane drugih republik, ki je odvisen tudi od tega ali so zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali niso. Določbe 16. člena zakona o tujcih veljajo za vse tujce. Možno je sicer, da tujci, ki so imeli dovoljenje za začasno prebivanje, izdano po zakonu o gibanju in prebivanju tujcev, preje izpolnijo pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja, kot državljani bivše SFRJ, ki so postali tujci šele na podlagi zakona o tujcih, vendar morajo državni organi ta zakon izvajati, dokler ustavno sodišče ne ugotovi, da ni skladen z ustavo. Ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja triletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje tujcev, je torej pravilna in skladna z zakonom, zato je morala tožena stranka pritožbo zavrniti.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe predpisa. Meni, da iz določbe 16. člena zakona o tujcih ne izhaja, da se besedilo "na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje" ne nanaša samo na dovoljenje za začasno prebivanje, izdano na podlagi tega zakona, ampak tudi na dovoljenje za začasno prebivanje, ki je bilo izdano tujcem na podlagi zakona o gibanju in prebivanju tujcev, ter na odločbo, ki so jo osebe, ki so postale tujci šele 25.6.1991 oziroma 25.2.1992, pridobile na podlagi zakona o evidenci nastanitve občanov in prebivalstva. Ker iz ugotovitve organa prve stopnje nesporno izhaja, da ima tožnik prijavljeno začasno prebivališče že od 28.3.1989, je pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja iz 16. člena zakona o tujcih izpolnjeval najkasneje 8.3.1992. Da je s prijavo začasnega prebivališča bilo tožniku dovoljeno njegovo začasno prebivanje, po mnenju tožnika izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik že od 9.1.1990 prijavljen v vojaški evidenci Mestnega sekretariata za ljudsko obrambo. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri stališču, da tožnik pogoja triletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, predpisanega v 16. členu zakona o tujcih, ni izpolnjeval, saj je dovoljenje za začasno prebivanje lahko dobil le po zakonu tujcih, pred tem pa kot državljan SFRJ takega dovoljenja sploh ni potreboval. Zato tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik kot državljan druge republike, to je Bosne in Hercegovine, pred uveljavitvijo zakona o tujcih (ZT, Uradni list RS, št. 1/91-I) prebival na podlagi prijave začasnega prebivališča z dne 8.3.1989, ki jo je obnavljal vsako leto. Nesporno je tudi, da se je ZT za tožnika začel uporabljati 26.2.1992. Ta zakon v 16. členu določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 13. člena tega zakona, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. Po mnenju sodišča je zmotno stališče tožnika, da je treba navedeno zakonsko določbo razlagati tako, da je z dovoljenjem za začasno prebivanje tujca zajeto tudi začasno prebivanje državljana druge republike na območju Republike Slovenije na podlagi prijave začasnega prebivališča po zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in Uradni list RS, št. 26/90 in 11/91). Po ustavi SFRJ je bila občanom zajamčena svoboda gibanja in nastanitve (1. odstavek 182. člena). Dolžnost prijave oziroma odjave začasnega prebivališča po navedenem zakonu je bila uzakonjena zato, da bi se zagotovila evidenca o stanju, gibanju in o nastanitvi občanov (2. odstavek 1. člena navedenega zakona). Prijave začasnega prebivališča občana po tem zakonu torej ni mogoče enačiti z dovoljenjem za začasno prebivanje v smislu 16. člena ZT. Razlaga določbe 1. odstavka 16. člena ZT, kot jo v tožbi navaja tožnik, ne izhaja niti iz besedila te določbe niti iz namena zakonodajalca. Občani iz drugih republik SFRJ pred uveljavitvijo ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) v Republiki Sloveniji niso imeli položaja tujca. Če bi jih zakonodajalec hotel izenačiti z osebami, ki so imele položaj tujca že pred uveljavitvijo ustavnega zakona, bi to izrecno določil, kot je npr. to uredil glede dovoljenj za stalno prebivanje tujcev, ki so ob uveljavitvi zakona imeli stalno prebivališče na območju Republike Slovenije (3. odstavek 89. člena ZT). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi določbo 1. odstavka 16. člena ZT po presoji sodišča uporabila pravilno. Tožba je torej neutemeljena in sodišče jo je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Pri tem je zakon o upravnih sporih v skladu s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.