Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka 57. člena ZMEPIZ podatke za posameznega zavarovanca, ki jih dajalec podatkov ni posredoval v zakonsko določenih rokih, zbere ob nastanku zavarovalnega primera tožena stranka. Če dajalec podatkov več ne posluje, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki. Toženec je torej tako pravilno upošteval podatke, kakor jih je imel v matični evidenci in kakor jih je zbral ob nastanku zavarovalnega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 13. 9. 2012, da se ugotovi, da tožniku pravica do izplačila pokojnine po odločbi št. ... z dne 19. 12. 2011 ni prenehala in še traja z vsemi pravicami ter, da je toženec dolžan tožniku, od nezakonitega prenehanja izplačevanja pokojnine od 1. 10. 2012 dalje, izplačati razliko med priznano pokojnino z dne 19. 12. 2011 in na novo odmerjeno pokojnino z dne 13. 9. 2012, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper zavrnilno odločbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je toženka spremenila pokojninsko osnovo na podlagi nepopolnih podatkov zavezanca o pokojninski dobi in plačah za čas od 1. 4. 1980 do 28. 2. 1986 ter od 25. 1. 2001 za čas 6 mesecev. Toženka v svoji odločbi z dne 19. 12. 2011 ni sprožila revizije. Pred izdajo odločbe z dne 13. 9. 2012 toženka ni poskrbela za zakonito izvedbo odmernega postopka, prav tako ne sodišče, ki ni upoštevalo določbo petega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ - ZUJF in sodišče tudi nasprotuje stališču Ustavnega sodišča o presoji ZUJF. Sodišče bi moralo kot mesečno plačo za manjkajoča obdobja upoštevati povprečne plače zadnjega trimesečja v skladu s predpisi o delovnih razmerjih. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza o odstopu pokojninske odločbe pristojnemu pokojninskemu zavodu Republike Slovenije. Sodišče bi moralo, kolikor je menilo, da je ZPIZ-1 ne daje podlage za zakonito odločitev postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem in je tako odločitev sodišča preuranjena, zlasti glede na sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Pritožnik nadalje navaja, da je z vložitvijo zahtevka za starostno pokojnino v Republiki Sloveniji pridobil poleg slovenske pokojninske dobe tudi del pokojninske dobe v Republiki Srbiji in je sodišče neutemeljeno prezrlo obveznost toženke o odstopu zahtevka Republiki Srbiji. Sodišče tudi ni zaslišalo predlaganih prič, ne direktorja A. d.d., B.B., predstavnika ZPIZ, DU Ljubljana, ni pridobilo enačbe izračuna pokojninske osnove in pri tožniku ni omogočilo vpogleda v dokumentacijo v upravnem spisu, da bi se lahko ta seznanil s celotnim spisom in mu je s tem kršilo pravico do obrambe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi uveljavlja pritožnik.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2012 s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote C. št. ... z dne 19. 12. 2011. S citirano odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 696,32 EUR na mesec od 23. 12. 2010 dalje. Z dokončno odločbo pa je tožena stranka v reviziji prvi odstavek izreka odločbe Območne enote C. z dne 19. 12. 2011 spremenila tako, da ima zavarovanec pravico do starostne pokojnine v znesku 663,56 EUR na mesec od 23. 12. 2010 dalje in da od 1. 1. 2011 dalje znaša starostna pokojnina 670,19 EUR na mesec, da se starostna pokojnina po tej odločbi (z dne 13. 9. 2012) izplačuje od 1. 10. 2012 dalje in da se do tedaj izplačani zneski ne poračunajo.

Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je toženka pri oblikovanju pokojninske osnove tožnika upoštevala pravilne podatke in sicer glede plač za obdobje od leta 1980 do 1986 in glede obdobja po 5. 12. 2000, ko naj bi potrditvah tožnika ta moral biti še v delovnem razmerju, kot tehnološki presežek v družbi A. d.d., D. 46 a. Tožnik je v tožbi predlagal, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke in da se mu naj izplačuje pokojnina po odločbi toženke z dne 19. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejansko stanje na podlagi listin v sodnem in upravnem spisu. Tožnik je v tožbi sicer predlagal, da se zasliši direktor A d.d., B.B., predstavnik ZPIZ-a in predstavnik DU C., ... vendar teh dokaznih predlogov ni substanciral in navedel v čem bi bili relevantni za odločitev v predmetni zadevi. Po sklepu sodišča na glavni obravnavi, da je zadeva zrela za razsojo in da se dokazni postopek sklene, pa ni ugovarjal v skladu z 286. b členom ZPP glede eventuelnih kršitev določb pravdnega postopka (neizvedbe dokazov). Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritožnik ne navaja, zakaj navedenih ugovorov glede izvedbe predlaganih dokazov ni podal na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje ter tako njegovih pritožbenih navedb v tej smeri pritožbeno sodišče, na podlagi navedenega, ne more upoštevati. Protispisne so nadalje tudi navedbe, da sodišče pritožniku ni omogočilo vpogleda v dokumentacijo v upravnem spisu, da bi se pritožnik lahko seznanil s celotnim spisom. Iz spisa izhaja, da je tožnik vložil tožbo, toženka je podala odgovor na tožbo, tožnik tekom postopka nikoli ni zahteval vpogleda v sodni in upravni spis, ki je v sodnem spisu, niti kaj takega ni navajal na edini glavni obravnavi v predmetni zadevi, ki je bila dne 3. 9. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tožniku tudi obširno pojasnilo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče se z ugotovljenim dejanskim stanjem s strani sodišča prve stopnje in pravnim razlogovanjem v celoti strinja.

Glede upoštevanja statusa tožnika po 5. 12. 2000 je bilo ugotovljeno, da je toženec 20. 9. 2006 izdal odločbo, s katero je ugotovil, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri podjetju A. d.d. na podlagi delovnega razmerja od 18. 12. 1998 do 5. 12. 2000. Odločba je pravnomočna. Z njo je bila realizirana sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero je bilo tožniku priznano delovno razmerje do 5. 12. 2000. Obdobje po 5. 12. 2000 tako ni mogoče šteti kot obdobje, v katerem bi imel tožnik priznano delovno razmerje. Tožnik je bil od 6. 12. 2000 dalje zavarovan na podlagi 05, torej kot samostojni podjetnik.

Glede podatkov o plačah tožnika za čas zaposlitve tožnika pri E., pri katerem je bil tožnik zaposlen od 1. 4. 1980 do 28. 2. 1986 so bili na razpolago podatki samo za določena leta in sicer za 9 mesecev leta 1980, leto 1984, 1985 in 2 meseca leta leta 1986. Pri tem so seveda novo pridobljeni podatki, pridobljeni v času reševanja pritožbe pred toženko, vplivali na izračun 18 letnih zaporednih povprečij, tako da je bilo po prvostopenjski odločbi prej najugodnejšo 18 letno obdobje za tožnika od leta 1977 do 2000, po upoštevanju novih podatkov (1980, 1984, 1985 in 2 meseca 1986) pa je bilo najugodnejše obdobje od leta 1980 do leta 2000, višina pokojnine pa se je znižala s 696,32 EUR na 663,56 EUR na mesec od 23. 12. 2010 dalje.

Pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v 39. členu določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec sprejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Skladno s četrtim odstavkom 39. člena se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Na podlagi 47. člena se pri določitvi pokojninske osnove plače iz prejšnjih let preračunajo z revalorizacijskimi količniki tako,da ustrezajo gibanjem povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Višina povprečne stopnje prispevkov in davkov, veljavnih v posameznem koledarskem letu, določi in objavi minister, pristojen za finance, na podlagi četrtega odstavka 47. člena ZPIZ-1. Pokojninska doba, plača, vplačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Te podatke morajo toženki za zaposlene posredovati delodajalci in sicer enkrat letno. Gre za potrdilo o obračunanih in plačanih prispevkih, kakor to določa 203. člen ZPIZ-1. V skladu z določbo drugega odstavka 57. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/00 s spremembami in dopolnitvami) podatke za posameznega zavarovanca, ki jih dajalec podatkov ni posredoval v zakonsko določenih rokih, zbere ob nastanku zavarovalnega primera tožena stranka. Če dajalec podatkov več ne posluje, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki. Toženec je torej tako pravilno upošteval podatke, kakor jih je imel v matični evidenci in kakor jih je zbral ob nastanku zavarovalnega primera.

Navedbe v pritožbi, da toženka proti pokojninski odločbi z dne 19. 12. 2011 ni sprožila revizije, so nedovoljena pritožbena novota, ki v skladu s 337. členom ZPP ni dopustna. Pritožbeno sodišče pritožniku le pojasnjuje, da se v skladu z 254. členom ZPIZ-1 odločba prve stopnje, s katero je osebi priznana pravica po tem zakonu, predloži v revizijo organu druge stopnje in se revizija opravi po uradni dolžnosti. Če je zoper odločbo območne enote zavoda vložena pritožba, se odloči o reviziji in pritožbi z isto odločbo. Učinki revizije so v skladu z 255. členom ZPIZ-1 takšni, da se lahko v reviziji odločba prve stopnje spremeni, odpravi ali razveljavi. Na podlagi navedenih odločb je toženka izvedla zoper prvostopenjsko odločbo tudi postopek revizije in spremenila višino starostne pokojnine glede na nove podatke iz obdobja od 1. 4. 1980 do 28. 2. 1986 in so tako pritožbene navedbe v tej smeri neupravičene.

V čem sodišče ni upoštevalo določbo petega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ in v čem je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča RS v njegovi odločbi št. U-I-186/12, pritožba ne pove in je tako v tem delu ni možno preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pritožniku pravilno pojasnilo, da za manjkajoča obdobja, ko ni podatkov glede mesečnih plač, ni materialno pravne osnove, da bi se kot mesečna plača štela povprečna plača zadnjega trimesečja pri posameznem dajalcu podatkov.

Predmet sodne presoje je bila presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke in prvostopenjske odločbe tožene stranke glede višine starostne pokojnine, ne pa eventuelno njegova pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v Republiki Srbiji.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.