Jedro

Toženka s soljenjem poti, zaradi česar je sneg postal mehak in kašast, ni zadostila dolžnemu ravnanju, saj bi bilo treba pot zaradi poledenelosti posuti tudi s peskom ali jo očistiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prva in druga toženka dolžni tožniku plačati 16.090,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), prva toženka pa še 954,75 EUR z obrestmi (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko (za znesek 2.046,00 EUR z obrestmi) in drugo toženo stranko (za znesek 3.000,75 EUR z obrestmi) je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžniki tožniku povrniti 4.228,66 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Prva tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del navedene sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil ob škodnem dogodku na poti pod snegom led in da je opustila dolžno ravnanje pri vzdrževanju poti. Ne strinja se z dokazno oceno izvedenih dokazov. Meni, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbam tožnika in prič M. T. in M. Š. (tožnikovega sina). Sodišče je prezrlo drugačno izpoved priče M. T., ki je izpovedal, da snega ni bilo in je bil na pločniku le led, medtem ko sta tožnik in njegov sin povedala, da je bilo na pločniku, ki ni bil očiščen, veliko snega. Sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi tako zaključuje, da je bila pot poledenela. Predložene fotografije potrjujejo, da je bila pot posuta s soljo. Kritičnega dne so bile temperature pod ničlo, zato je pritožnica skladno z dolžnim ravnanjem posula pot s soljo. Ta je bila posuta nekaj ur pred nezgodo. Sodišče pravilno ugotavlja, da je bila sporna površina poti posipana s soljo. Zmotno pa je njegovo stališče, da to ne zadostuje. Tožnik je istega dne že drugič šel po isti poti, ki naj bi bila poledenela. Priči M. T. in M. Š., ki sta takoj po padcu tožnika prišla na kraj dogodka, nista omenila, da bi jima drselo. Pot ni bila spolzka. Dokazno breme glede okoliščin nastanka škode je na tožniku, ki mu ni zadostil. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da pot ni bila primerno oskrbovana. Pot je bila 29. 12. 2005 posipana s soljo, zaradi česar se je sneg začel topiti in mleti. Zato je bil rjav. Toženka je svoje dolžnostno ravnanje opravila v skladu z zahtevano skrbnostjo. Vsega snega ni mogoče popolnoma odstraniti. Glede na temperaturo zraka je s soljenjem poti ravnala povsem ustrezno. Ni mogoče pričakovati, da se bo stanje javnih površin neprestano preverjalo. Toženka je ravnala v okviru ukrepov zimske službe. Naložene naloge je izvedla redno in vestno. Posipanje s peskom glede na vremenske razmere in predpisane ukrepe ni bilo potrebno. Glede na izpoved priče B., da soljenje pod temperaturo -8 stopinj Celzija ni učinkovito, ob škodnem dogodku pa je bilo -6 stopinj, je bilo ravnanje toženke, ki je pot posipala le s soljo, skrbno. Pritožba nadalje nasprotuje presoji sodišča, da tožnik k nastanku škode ni prispeval. Ne strinja se z zaključkom, da tožniku ni moč očitati premajhne pazljivosti pri hoji. Že splošno znano dejstvo je, da je v zimskih razmerah potrebna večja previdnost. Tožnik je ta večer že hodil po tej poti ter je videl in vedel, kakšna je pot, zato je bilo od njega pričakovati večjo skrbnost pri hoji. Tožnik hoje ni prilagodil stanju poti. Padel je izključno zato, ker ni bil previden. Pri tem je neprepričljiva sodba, ki sledi tožnikovi izpovedi, da je imel obute gojzarje. Višji čevelj močno oprime gleženj, zato je neprepričljiva tožnikova trditev, da mu je noga po padcu visela. Dopis SB X. tudi ne izključuje možnosti, da tožnik ni bil alkoholiziran. Okoliščina, da je tožnik dolgo čakal na operacijo gležnja po mnenju pritožnice ravno kaže, da operacija ni bila mogoča zaradi vsebnosti alkohola v krvi. Tudi priča M. Š. je povedal, da je policist v kombiju pripomnil, da smrdi. Pritožnica v pritožbi vztraja, da je sodišče kršilo razpravno načelo s tem, ko je izvedencu medicinske stroke naložilo, da pregleda tožnika. Sodišče je kršilo tudi določbe postopka s tem, ko je tožniku ponovno dodelilo rok za plačilo predujma za izvedenca. Tožnik je zamudil rok za plačilo manjkajočega predujma. Zato bi moralo sodišče dokazni predlog zavrniti kot nepopolnega, ne pa tožniku dati novega roka za plačilo. Sodišče ne bi smelo izvesti dokaza s postavitvijo izvedenca in bi moralo o zahtevku odločiti na podlagi stanja spisa. Ker tožnik ni pravočasno plačal predujma, zahtevek ni dokazan po višini. Glede prisojene odškodnine pritožnica meni, da je ta previsoka in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih.

3. Tožnik je odgovoril na vročeno pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je obsodilni del sodbe v razmerju do prve tožene stranke, kolikor mora (skupaj z drugo toženo stranko) plačati tožniku 16.090,00 EUR (1) odškodnine iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode ter dodatno še odškodnino za izgubljeni zaslužek v znesku 954,75 EUR. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede tistih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče prve stopnje sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati, da je bil na sporni poti (2), ki povezuje večje blokovsko naselje z glavno cesto, pod novozapadlim snegom led. Ugotovitev sodišča, da je bil 13. 12. 2005 ob 02.00. uri na poti pod snegom led, je rezultat celovite in obširne ocene dokaznega gradiva; ne le izpovedi tožnika, kot zmotno meni pritožba, pač pa tudi izpovedi prič M. T. in M. Š. ter dokaznih listin (fotografij, vremenskega poročila, poročila o temperaturi zraka in stanja snežnih razmer), kot tudi izpovedi prič S., B. in P. Dokazna ocena je opravljena v skladu z določbo 8. člena ZPP in je vsebinsko prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo tako v celoti sprejema. Pritožbeno sodišče zavrača posplošene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje pri presoji nastanka škodnega dogodka ni opredelilo do vseh spornih okoliščin. Nekorektno in napačno pritožba povzema (del) izpovedi prič M. Š. in M. T., ki sta prišla na kraj dogodka takoj po padcu. Obe priči sta potrdili, da je bil na sporni poti led pokrit s snegom. Njuni izpovedi si v bistvenem ne nasprotujeta. Priča T. je pojasnil, da je tudi njemu na poti drselo, priča M. Š. pa, da je moral zaradi zasnežene in poledenele poti paziti, kako hodi. Okoliščina, da priči, ko sta prihajali do tožnika, na poti nista padli, sama po sebi ne pomeni, da pod snegom na poti ni bilo plasti ledu. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila poledenela pot spolzka.

7. V pritožbenem postopku ni več sporno, da je bila pot 29. 12. 2005 posipana. Vse pritožbene navedbe v tej smeri so zato odveč. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da (zgolj) posipanje sporne poti ne pomeni, da je prvotožena stranka ravnala skladno z naloženim dolžnostnim ravnanjem, ob tem, da je bila površina pod snegom kljub soljenju poledenela. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da v primeru nizkih temperatur, za kar je šlo v obravnavanem primeru, sol ne deluje optimalno in se poledice na zaledenelih površinah ne odpravi. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bilo s soljenjem sicer poskrbljeno, da je bila zasnežena pot lažje prehodna, zgolj posutje s soljo in nepopolno očiščenje snega pa ni bil zadosten ukrep, ki bi zagotovil varno hojo po poti. Ukrepi zimske službe niso sami sebi namen. Ker delavci prvo tožene stranke niso odstranili posledic starejših padavin, saj je bil pod zapadlim snegom led, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je prvo toženi strani moč očitati, da zgolj s posipanjem poti s soljo ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Taka skrbnost se od nje pričakuje v okviru zahtevanih in potrebnih nalog zimske službe za zagotovitev varne uporabe pločnika kot javne površine, ki povezuje večje blokovsko naselje z glavno cesto in je frekvenca prehoda relativno velika. Toženka s soljenjem poti, zaradi česar je sneg postal mehak in kašast, ni zadostila dolžnemu ravnanju, saj bi bilo treba pot zaradi poledenelosti posuti tudi s peskom ali jo očistiti. Glede na ugotovljene vremenske razmere in temperature, kakšne so bile v noči na 30. 12. 2005, bi morala toženka pričakovati, da pot ne bo samo zasnežena, pač pa tudi poledenela, kar je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje vzrok za tožnikov padec. Pritožbeno vztrajanje prve toženke, da je izvedeno nalogo opravila v skladu z vso svojo dolžnostjo, tako ni utemeljeno.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor toženk, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče se strinja s celovito in prepričljivo dokazno presojo, da toženki nista uspeli dokazati, da je imel tožnik ob škodnem dogodku neprimerno obutev in je bil pod vplivom alkohola, kar naj bi vplivalo na njegovo hojo po zasneženi in poledeneli poti. Tožniku ni mogoče očitati, da je opustil skrb za lastno varnost, saj je imel po ugotovitvah sodišča prve stopnje obuto ustrezno obuvalo - gojzarje. Priči M. Š. in M. T. sicer nista vedeli povedati, kakšno obutev je imel tožnik, saj na to nista bili pozorni, vendar je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj verjame tožniku, da je imel primerno obutev. Pritožnica drugih dokazov ni ponudila. Zato s pavšalnim pritožbenim zavzemanjem o nasprotnem, ne more uspeti. Pritožbena navedba, da je tožnik izpovedal, da mu je po padcu noga „visela“, kar je njegovo subjektivno opisovanje utrpele poškodbe (zloma gležnja), dokazno prepričljive ocene sodišča prve stopnje o primernosti obutve ne ovrže. S pavšalno trditvijo, da bi moral biti tožnik dodatno previden pri hoji po spornem pločniku, toženka ne izkazuje tožnikove neskrbnosti pri hoji, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni opredelila, v čem vidi (poleg zatrjevane obutve) tožnikovo premalo previdno ravnanje. Pritožbene navedbe, da je tožnik tega večera že hodil po isti poti in bi zato moral biti posebej pozoren in previden, so pritožbene novote, ki glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP niso upoštevne. Toženka v pritožbi ne pojasni, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni podala že v postopku pred sodišče prve stopnje (izpoved stranke trditev ne nadomešča). Da bi bil tožnik ob škodnem dogodku vinjen, tudi ni bilo dokazano z dopisom SB X., ki ga je predlagala kot dokaz drugotožena stranka. Prva toženka dodatnih dokaznih predlogov ni podala. Okoliščina, da je tožnik dolgo čakal na operacijo, sama po sebi tudi ne daje podlage za zaključek, da je bil tožnik ob dogodku alkoholiziran. Tožnikov sin M. Š., ki je bil tisti večer, preden je prišel na kraj dogodka, s prijatelji zunaj, je izpovedal, da mu je policist v kombiju rekel, da smrdi po alkoholu, vendar to ne dokazuje tožnikove vinjenosti. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prvo toženka za škodni dogodek krivdno odgovorna (prvi odstavek 131. člena OZ).

9. Neutemeljeno toženka v pritožbi (ponovno) uveljavlja kršitev razpravnega načela s tem, ko je sodišče postavljenemu sodnemu izvedencu medicinske stroke M. C. naložilo, da tožnika pregleda. Tožnik je predlagal dokaz s postavitvijo izvedenca. Že ZPP v 251. členu daje podlago sodišču, da naloži izvedencu, naj pregleda stranko. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da predlog za določitev izvedenca vsebuje tudi pregled, ki je sestavni del izvedenskega dela. Tožnik ni bil dolžan še izrecno predlagati osebnega pregleda. Poleg tega je druga toženka v vlogi (list. št. 21) predlagala, naj izvedenec poda mnenje po pregledu tožnika. Prva toženka tudi zatrjevane kršitve ni uveljavljala takoj po prejemu sklepa o postavitvi izvedenca, v katerem je bila opredeljena njegova naloga, ampak šele v pripombah na izvedensko mnenje. Tudi zato se nanjo ne more uspešno sklicevati.

10. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ko je tožniku dalo nov rok za plačilo predujma za izvedbo dokaza z izvedencem. Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je na izvedensko mnenje M. C. podala pripombe le pritožnica. Tožnik pripomb ni imel. Na (dodatni) poziv sodišča je toženka zahtevala zaslišanje izvedenca. Sodišče prve stopnje je tožnika, ki je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, z dopisom pozvalo k plačilu predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja. Tožnik predujma v roku, ki ga je sodišče določilo v okviru procesnega vodenja postopka, ni plačal, pač pa je zaprosil za nov rok. Sodišče mu je določilo nov rok, v katerem je plačal predujem. S takšnim postopanjem sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka. Tožnik v pozivu na plačilo ni bil ni opozorjen na posledice neplačila. Sodišče pa je tožniku utemeljeno dalo nov rok za plačilo naloženega predujma. Opustitev dopolnitve izvedenskega mnenja z zaslišanjem izvedenca bi šlo kvečjemu v škodo toženke, saj je s pripombami na mnenje želela dokazovati svoje navedbe. Sicer pa toženka v svojih pripombah na pisno mnenje niti ni podala pripomb glede obsega škode, zaradi katerih bi ga bilo treba še dodatno zaslišati. Tudi, če izvedensko mnenje ne bi bilo dopolnjeno, to ne pomeni, da celotno izvedensko mnenje izgubi dokazno vrednost. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik že pred postavitvijo izvedenca založil predujem za njegove stroške v znesku 1.000,00 EUR (list. 106), kar je zadoščalo tako za pisno izdelavo izvedenskega mnenja kot za njegovo dopolnitev z zaslišanjem izvedenca. Kot je to razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe (26. točka), so stroški izvedenca znašali 995,12 EUR, kar je manj od predhodno založenega predujma. To je dodaten razlog, ki potrjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo izvedeniško mnenje.

11. Pritožba konkretno ne izpodbija prisojene odškodnine za premoženjsko škodo. Zato pritožbeno sodišče le odgovarja, da ima odločitev o tej škodi podlago v določbi 174. člena OZ ter oporo v dokaznih listinah in izpovedi tožnika. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo za pretrpljene poškodbe pa pritožnica zgolj navaja, da je ta previsoka in ni skladna z ustaljeno sodno prakso. Zato je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sodbe glede pravilne uporabe materialnega prava preizkusilo višino prisojenega zneska za nepremoženjsko škodo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju in zdravstveni dokumentaciji, je tožnik zaradi padca na zaledeneli sporni poti utrpel izpahnjen zlom zunanjega gležnja desno, ki je najtežji tip zloma gležnja in predstavlja hudo telesno poškodbo. S pomočjo izvedenca in z zaslišanjem tožnika je sodišče ugotovilo tudi nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, strahu ter zmanjšanje življenjske aktivnosti. Ob dejanskih ugotovitvah, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo kot podlago za odločanje o višini denarne odškodnine in jih toženka v pritožbi ne izpodbija, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo 16.000,00 EUR (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 7.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravične odškodnine upoštevalo vse okoliščine primera, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine v luči 179. člena OZ. Pri tem je pravilno upoštevalo tako objektivna kot subjektivna merila. Priznana odškodnina (ki predstavlja 16 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času sojenja) je primerljiva z drugimi odškodninami v podobnih primerih. Sodna praksa priznava za tovrstne poškodbe odškodnine v razponu od 12 do 24 povprečnih neto plač (3). Za znižanje odškodnine, kot se zavzema pritožba, torej ni podlage.

12. Na podlagi navedenega in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Slednje velja tudi za tožnika, ki z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato stroški v zvezi s tem niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) 16.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, 90,00 EUR za stroške prevoza na zdravljenje.

(2) ki je dolga približno 15 m, tožnik pa je padel po približno petih metrih prehojene poti. Ocena sodišča, da to pomeni, da je padel relativno na začetku poti, drugič pa je navedlo, da je to približno na polovici poti, na odločitev nima vpliva, saj ni (bilo) sporno kje je padel. (3) primerjaj: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2001, str. 763; Alenka Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2010, primeri na strani 1076, 1079, 1101, 1111.