Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 661/2017

ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.661.2017 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odškodninska odgovornost delodajalca nezgoda pri delu napotitev delavca delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku agencija za posredovanje delovne sile
Višje delovno in socialno sodišče
18. januar 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V konkretnem primeru, ko gre za delo delavca, sicer zaposlenega pri agenciji za posredovanje zaposlitev delavcev pri uporabniku ZDR-1 v 59. členu, določa, da delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o urejanju trga dela opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, sklene s temi delavci pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se na podlagi določil drugega odstavka 60. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če so pri uporabniku podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 ob upoštevanju časovnih omejitev. ZDR-1 v 62. členu tudi ureja dogovor med uporabnikom in delodajalcem za zagotavljanje dela, napotitev delavca. Ne glede na določbe pisnega dogovora pa je za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodbe ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih odgovoren uporabnik. Po določilih 63. člena ZDR-1 pa mora delavec opravljati delo po navodilih uporabnika. Tako je pravilno stališče sodišča, ki je za odločanje uporabilo pravno podlago iz 59. člena - 63. člena ZDR-1, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka (delodajalec) ni imela nikakršne možnosti oz. pristojnosti nadzora in dajanje navodil tožniku, pač pa je bil to izključno le uporabnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 6.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2014 dalje do plačila vključno s povračilom stroškov postopka (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.823,99 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in razporejen na delovno mesto tunelski delavec, pri čemer je delo nastopil 3. 2. 2014. Razporejen je bil na delovišče v A., da je seznanjen z delom je podpisal izjavo pri delu B.. Iz pogodbe z dne 24. 1. 2014 med firmo B. in toženo stranko izhaja, da je predmet te pogodbe posredovanje delovne sile, pri čemer je bila delovna sila pod vodstvom uporabnika B., ki je dajal navodila in izvajal nadzor. Tožnik bi moral biti pisno obveščen o pogojih dela pri uporabniku in o svojih pravicah, pri čemer bi mu moralo biti to vročeno pred prihodom na gradbišče. Tožnik je vedel, da kljub formalni zaposlitvi pri toženi stranki delo opravlja pri njenem pogodbenem partnerju, pri čemer je delodajalec dolžan povrniti delavcu škodo po splošnih pravilih civilnega prava, za odgovornost delodajalca ne zadošča le obstoj delovnega razmerja, pač pa je odgovornost podana tudi iz razloga, če je izkazana opustitev obveščanja o delu. E.E. je izpovedal, da pri toženi stranki izvaja usposabljanje delavcev.

Obligacijski zakonik v 131. členu določa, da kdor drugemu povzroči škodo, mu jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost, pa se odgovarja ne glede na krivdo. OZ je splošni zakon, ZDR pa specialni zakon. Specialni zakon derogira splošnega, kar pomeni, da mora delodajalec povrniti škodo delavcu, če je delavcu nastala škoda pri delu ali v zvezi z delom. Razlogi sodbe so nejasni, sodišče bi moralo odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka tožnikov delodajalec in ali je tožniku nastala škoda pri delu ali v zvezi z delom. Firma B. je bila le naročnik, tožnik pa se je ukvarjal z nevarno dejavnostjo.

Podobna situacija je v prometu, ko lastnik ceste vzdrževanje (tudi investicijsko) prepusti vzdrževalcu, pa nastane škoda zaradi nevzdrževanja ceste ali brežin. Sodna praksa se je sprva postavila na stališče, da je vzdrževalec cest tisti, ki je odgovoren za škodo napram uporabniku ceste, nato pa se je sodna praksa spremenila, to je da oškodovani lahko zahteva odškodnino neposredno od lastnika, kljub sklenjeni interni pogodbi, ker je potrebno zagotoviti pravno varnost uporabnika ceste, ne glede na to, da je lastnik prevalil vzdrževanje na vzdrževalca. Tako je lastnik odgovoren za škodo, kot je odgovoren delodajalec delavcu za škodo, ki jo utrpi na delo ali v zvezi z delom.

Tožnik ima po pogodbi status detaširanega delavca, sodišče se s tem ni ukvarjalo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je bil le seznanjen, da bo delal na delovišču v A. in prepričan je bil, da dela za toženo stranko, ker je na tem delovišču delalo več firm in ker je pogodba določala, da je za potrebe tožene stranke napoten v tujino. Zakon nalaga delodajalcu, da delavca usposobi za varno delo (tretji odstavek 62. člena ZDR-1). Opustitev slednjega je vedno v vzročni zvezi s škodo, če ne v direktni, pa posredni. Sodišče nima podlage za sprejem zaključka, da ni vzročne zveze med opustitvijo izobraževanja iz varstva pri delu in škodnim dogodkom, oziroma sodba v tem delu ni obrazložena, kar je bistvena kršitev ZPP. Sodišče navede, da je tožnik podpisal, da je seznanjen z uporabo zaščitnih sredstev in da je bil o tem poučen, tožnik pa je utrpel poškodbo kljub uporabi zaščitnih sredstev, zato uporaba ali neuporaba zaščitnih sredstev ni v vzročni zvezi s poškodbo. Sodišče bi moralo zaradi ugotovitve dejanskega stanja izvesti dokaz izvedenca iz varstva pri delu in izvedenca strojne stroke glede dela z brizgalko za brizganje betona, oziroma ali je škoda posledica nevarne stvari, dejavnosti ali človeškega faktorja. Zaradi neizvedbe dokazov je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke 339. člena ZPP. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka podjetje, ki se ukvarja s posredovanjem začasne delovne sile, pri tem pa tožena stranka še dodaja, da je bil delavec v konkretnem primeru prepuščen naročniku B., kot je to pravilno ugotovilo sodišče. Tožnik naj bi se poškodoval pri brizganju betona po cevi za brizganje, ki naj bi bila obešena na žlico bagra. Tožena stranka ni imetnik nevarne stvari, četudi bi bila cev, po kateri teče beton in je obešena na bager nevarna stvar (pa ni). Obstaja tudi obsežna pravna praksa, kjer je sodišče v več primerih zavzelo stališče, da Agencija za zagotavljanje dela delavcev oz. podjetje, ki svoje delavce odstopi drugi družbi odškodninsko ne odgovarja (opr. št. Pdp 538/2010 z dne 4. 11. 2010, opr. št. VIII Ips 13/2011 z dne 22. 5. 2012, opr. št. II Cp 838/2012 z dne 14. 1. 2012, opr. št. Pdp 651/2010 z dne 2. 9. 2010). Jasno stališče v zvezi z odškodninsko odgovornostjo delodajalca - zaposlitvene agencije - je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 13/2011 (sodba z dne 22. 5. 2012). Vrhovno sodišče RS je navedlo, da delodajalec ne ravna protipravno, če napoti delavca na delo k uporabniku, če v okviru svoje dejavnosti zagotavlja delo delavcem drugem uporabniku in da njegove dejavnosti same po sebi še ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka ter je na pravilno uporabljeno materialno pravo pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje, s čemer se pritožbeno sodišče strinja v celoti.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče storilo bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe jasni in niso med seboj v nasprotju, sodišče pa je ob tem, ko je ugotovilo specifiko dela pri agenciji za posredovanje dela delavcev pri uporabniku, tudi jasno obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine pri delodajalcu. Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče navaja, da 8. člen ZPP v zvezi z uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu strank glede izplačila plače, navaja, da določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 13/2008 z dne 16. 11. 2009, enako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007). V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, torej posledično tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče tudi ni storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sicer ureja načelo kontradiktornosti. Sodišče je v točki štiri obrazložitve jasno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za imenovanje izvedenca gradbene stroke oz. strojne stroke v zvezi s vprašanjem, ali gre pri cevi za brizganje betona za nevarno stvar, saj je ocena ali gre za nevarno stvar v domeni sodišča. Prav tako je sodišče obrazložilo izvedbo dokaza za postavitev izvedenca iz varstva pri delu, saj navedeno ne bi moglo prispevati k rešitvi zadeve, saj je sodišče pri svoji odločitvi sledilo ustaljeni praksi sodišč glede odgovornosti delodajalca (agencije za posredovanje delovne sile) in odgovornosti uporabnika (v konkretnem primeru ni bil tožen).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze s prečitanjem celotne listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika in zakonito zastopnico tožene stranke D.D. in priči E.E. in C.C..

9. Sodišče je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožnik delal na delovišču na A., pri čemer je bil pri toženi stranki zaposlen za določen čas, delo pa je opravljal pri uporabniku podjetju B. na delovišču (tunel) v. A.. Do nesreče pri delu je prišlo pri brizganju betona pod pritiskom s cevjo kot nevarno dejavnostjo, pri čemer je tožnik zatrjeval, da niso bili zagotovljeni varni delovni pogoji glede na konkreten način dela v tunelu. Tožena stranka je ves čas postopka uveljavljala, da je bila zgolj agencija za posredovanje delavcev, ki je posredovala delovno silo uporabniku podjetju B., ki je v konkretnem primeru bil nosilec nevarne dejavnosti, ter je bil dolžan poskrbeti za varno delo delavcev. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik delal na delovišču naročnika B., pri čemer je bil tožnik pred nastopom dela tudi seznanjen s tem, da bo delal na A. pri uporabniku, zatrjeval pa je, da ni vedel, ali dela pri uporabniku ali pri toženi stranki.

10. Sodišče je ugotovilo, da tožnik s strani tožene stranke ni bil seznanjen z nikakršnimi navodili, vsa navodila je dajal uporabnik B., pri čemer je tako priča C.C. kot tožnik podala izjavo, da je za konkretno delo dajalo navodilo podjetje B., navodila pa so bila dana v nemškem in tudi v slovenskem jeziku. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da so bila za tunel pripravljena navodila za varno delo, pri čemer jih je pripravil avstrijski delovodja ali priča konkretno. Navodila, tudi v slovenskem jeziku so bila posredovana delavcem pred prihodom, pri čemer jih je delavec prebral, pri čemer se je komuniciralo tudi ali je navodila razumel. Delavec je ob prihodu navodila o varnem delu tudi podpisal, dobil je varnostno delovno opremo oziroma oblačila, v tem trenutku pa je družba B. tudi prevzela vso odgovornost za varnost delavcev. Tožena stranka je s podjetjem B. sklenila pisno pogodbo, s katero je prepustila delovno silo, ki je delala pod vodstvom in navodili B., kar je B. tudi izvajal. Tožena stranka je imela tudi slovensko, avstrijsko in tudi nemško koncesijo za posredovanje začasne delovne sile.

11. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2013 - ZDR-1) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba.

12. V konkretnem primeru, ko gre za delo delavca sicer zaposlenega pri agenciji za posredovanje zaposlitev delavcev pri uporabniku pa ZDR-1 v 59. členu, določa, da delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o urejanju trga dela opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, sklene s temi delavci pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se na podlagi določil drugega odstavka 60. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če so pri uporabniki podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 ob upoštevanju časovnih omejitev. ZDR-1 v 62. členu tudi ureja dogovor med uporabnikom in delodajalcem za zagotavljanje dela, napotitev delavca in v drugem odstavku določa, da delodajalec za zagotavljanje dela in uporabnik pred začetkom dela delavca pri uporabniku skleneta pisni dogovor, v katerem podrobneje določita medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika. Ne glede na določbe pisnega dogovora pa je za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodbe ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih odgovoren uporabnik. Po določilih 63. člena ZDR-1 pa mora delavec opravljati delo po navodilih uporabnika (B.). Tako je pravilno stališče sodišča, ki je za odločanje uporabilo pravno podlago iz 59. člena - 63. člena ZDR-1, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka ni imela nikakršne možnosti oz. pristojnosti nadzora in dajanje navodil tožniku, pač pa je bil to izključno le B..

13. Sodišče je glede uveljavljanja krivdne odgovornosti ugotovilo, da tožnik sicer pred opravljanjem dela ni opravil izpita iz varstva pri delu in ni bil napoten na zdravniški pregled, vendar tožnik pri tem ni niti zatrjeval, da bi delodajalec bil seznanjen, da pri uporabniku ni bilo poskrbljeno za varno delo oz. da uporabnik ni pravilno organiziral dela, pri čemer je tožena stranka utemeljeno verjela, da je bilo delo varno, saj je tožnik pred začetkom del v tunelu nedvomno bil seznanjen z Navodili za opravljanje dela (v slovenskem jeziku). Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na pisno izjavo tožnika z dne 27. 1. 2014, pri čemer je priča E.E. pojasnil, da pri toženi stranki izvajajo usposabljanje delavcev, kjer izvajajo tudi praktični pouk v skupinah od 5 do 6 delavcev. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) določa, da mora biti usposabljanje prilagojeno posebnostim delovnega mesta, kar je uporabnik B. organiziral, saj po tehničnih določilih vsak tunel zahteva posebne tehnične ukrepe za konkretno delo in za varstvo pri delu.

14. Pritožbeno sodišče se pri svoji odločitvi sklicuje tudi na ustaljeno sodno prakso, in pri tem navaja, odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 13/2011 z dne 22. 5. 2012, kjer je sicer sodišče ugotovilo, da delodajalec ni ravnal protipravno, ko je tožnika kot svojega delavca napotil na delo k uporabniku, pri čemer pa zgolj pavšalna ugotovitev prepletenosti odnosov pri izvajanju dejavnosti za poslovanja in zagotavljanja dela delavcu drugemu uporabniku, ne predstavljajo odgovornost delodajalca, saj ima položaj dejanskega delodajalca uporabnik, pri čemer pa je tožnik uveljavljal škodo od delodajalca. Ob navedenem se pritožba neutemeljeno sklicuje na sodno prakso v primeru, ko je lastnik ceste vzdrževanje prepustil vzdrževalcu. Pritožbeno sodišče ob tem ocenjuje, da navedeni primer ni primerljiv s konkretno zadevo, saj ZDR-1 izrecno ureja pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku.

15. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia