Jedro

V okoliščinah obravnavanega primera je mogoča ohranitev oziroma prenos plačnih razredov napredovanja, ki jih je tožnica dosegla na delovnem mestu v plačni skupini J (podskupini J1), ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pri toženki na delovnem mestu v plačni skupini C (podskupini C2). Zaključek temelji na pravilni ugotovitvi, da je bila tožnica pri prejšnjem delodajalcu zaposlena na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih, saj je na obeh delovnih mestih opravljala večinoma enake naloge oziroma sorodna dela.

Pogoj za premestitev na delovno mesto (ali sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto), ki se opravlja v uradniškem nazivu, je imenovanje v naziv (pogoje za imenovanje v naziv določajo členi od 86 do 89 ZJU), vendar tudi to ni okoliščina, ki bi bila podlaga za zaključek, da so delovna mesta v plačni skupini J (kjer se dela in naloge ne opravlja v nazivu) že iz tega razloga vsebinsko neprimerljiva z delovnimi mesti v plačni skupini C (kjer se naloge opravljajo v nazivu). Naziv je javnopravno pooblastilo za zastopanje v imenu države ali lokalne skupnosti pri izvrševanju nalog uradniškega delovnega mesta. To javnopravno pooblastilo pa nima neposrednega vpliva na samo vsebino del in nalog tega delovnega mesta v primerjavi z vsebinsko sorodnim delovnim mestom, ki je uvrščeno v plačno skupino J.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II., III. in V. točka izreka) delno spremeni tako, da sodba v celoti na novo glasi:

II."II. Sklep tožene stranke z dne 14. 8. 2019 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 19. 12. 2019 se kot nezakonita razveljavita.

III.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni:

-od 1. 2. 2015 do 30. 11. 2015 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 37. in 42. plačnim razredom ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke;

-od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2016 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 41. in 43. plačnim razredom ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke;

-od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 41. in 43. plačnim razredom (ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (razen za izplačilo zakonskih zamudnih obresti za razliko v plači za januar 2017 od 5. 2. do 10. 2. 2017 dalje do plačila);

-od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2019 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 42. in 44. plačnim razredom (ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila;

-od 1. 12. 2019 do 31. 7. 2020 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 44. in 46. plačnim razredom (ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila;

-od 1. 8. 2020 do 30. 11. 2021 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 44. in 46. plačnim razredom (ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 11. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila;

-od 1. 12. 2021 do 19. 10. 2022 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 47. in 49. plačnim razredom (ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 11. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

IV.Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, in sicer da ji je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 1. 2015 obračunati in izplačati razliko v plači med 37. in 43. plačnim razredom, za obdobje od 1. 2. 2015 do 30. 11. 2015 tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači med 42. in 43. plačnim razredom, za obdobje od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2016 tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači med 43. in 46. plačnim razredom, za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači med 43. in 46. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izplačati zakonske zamudne obresti od razlike v plači za januar 2017 od 5. 2. 2017 do 10. 2. 2017, za obdobje od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2019 tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači med 44. in 47. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obdobje od 1. 12. 2019 do 31. 7. 2020 tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači med 46. in 49. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 1. 8. 2020 do 30. 11. 2021 tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači med 46. in 49. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obdobje od 1. 12. 2021 do 19. 10. 2022 tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači med 49. in 52. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obdobje od 20. 10. 2022 dalje tožečo stranko uvrstiti v 52. plačni razred ter ji obračunati razliko v plači med 47. in 52. plačnim razredom, pri tem upoštevati vse odbitke ter vse dodatke, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ji izplačati zakonske zamudne obresti od prisojenih razlik v plači za dan zapadlosti ter z njo skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se bo tožeči stranki določila osnovna plača na podlagi uvrstitve v 52. plačni razred od 1. 12. 2021 dalje, se zavrne.

V.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka."

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (II. točka izreka, prva alineja III. točke izreka).

III.Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 7. 6. 2022, 28. 6. 2022 in 5. 9. 2022. Razsodilo je, da se sklep toženke z dne 14. 8. 2019 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 19. 12. 2019 kot nezakonita razveljavita (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da v roku 15 dni od 1. 2. 2015 do 30. 11. 2015 tožnici izplača razliko v plači med 37. in 42. plačnim razredom ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke; od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2016 tožnici izplača razliko v plači med 41. in 46. plačnim razredom ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke; od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 tožnici izplača razliko v plači med 41. in 46. plačnim razredom (ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (razen za izplačilo zakonskih zamudnih obresti za razliko v plači za januar 2017 od 5. 2. do 10. 2. 2017 dalje do plačila); od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2019 tožnici izplača razliko v plači med 42. in 47. plačnim razredom (ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; od 1. 12. 2019 do 31. 7. 2020 tožnici izplača razliko v plači med 44. in 49. plačnim razredom (ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; od 1. 8. 2020 do 31. 5. 2021 tožnici izplača razliko v plači med 44. in 47. plačnim razredom (ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; od 1. 6. 2021 do 30. 11. 2021 tožnici izplača razliko v plači med 44. in 47. plačnim razredom (ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 11. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; od 1. 12. 2021 do 19. 10. 2022 tožnici izplača razliko v plači med 47. in 52. plačnim razredom (ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 11. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (III. točka izreka). V IV. točki izreka je zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več in drugače (razvidno iz izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti njene stroške postopka v znesku 3.016,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

2.Zoper sodbo v II., III. in V. točki izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Meni, da je napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri prezaposlitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J (spremljajoča delovna mesta) v plačno skupino C (uradniška delovna mesta) možno ohraniti število napredovanj, doseženih v plačni skupini J, saj že po naravi stvari ne gre za istovrstna in sorodna delovna mesta. Tožnica je pri prejšnjem delodajalcu (vrtec A.) opravljala spremljajoča dela, zato ni mogoč zaključek, da je tam opravljala naloge, ki so istovrstne oziroma sorodne nalogam, ki so neposredno povezane z izvrševanjem oblasti ali z varstvom javnega interesa, kot to določa ZJU v 23. členu. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do bistvenih zatrjevanj toženke, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna in v nasprotju z 8. členom ZPP je dokazna ocena glede preverjanja sorodnosti dela, opravljene s strani toženke ob zaposlitvi tožnice. Izpoved B. B. je pomanjkljivo povzeta. Zmotno je sodišče ocenilo tudi izpovedi prič C. C., D. D., E. E. in F. F. Bistveno je kršilo določbe postopka, ker je izpoved F. F. upoštevalo mimo trditvene podlage. Tožnica je pri toženki opravljala vodstvene naloge, v vrtcu pa operativne, ob zaposlitvi jo je bilo treba uvajati v delo. Sodišče ni pojasnilo, na kateri pravni podlagi je tožnica upravičena do razlike v plači, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je spregledalo, da je bila tožnica v vmesnem času premeščena na delovno mesto "Podsekretar", ki sodi v višji, VII/2 plačni razred. Tudi če bi tožnica prenesla dosežene plačne razrede, bi bila ob zaposlitvi uvrščena v 42. plačni razred. Pravilno upoštevajoč prvi odstavek 19. člena ZSPJS, pa bi bila ob premestitvi v letu 2015 na delovno mesto v višjem tarifnem razredu lahko uvrščena le v 43. plačni razred (na tem delovnem mestu ji tako ni mogoče avtomatično priznati 5 plačnih razredov napredovanj). Prenos doseženih plačnih razredov napredovanj v nižjem tarifnem razredu ob premestitvi na delovno mesto v višjem tarifnem razredu, ni možen. Posledično so, ob predpostavki, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je možen prenos napredovanj iz plačne skupine J v C, napačno določeni vsi nadaljnji plačni razredi. Tožnica je pripravljalno vlogo, s katero je zahtevala nastalo razliko v plači iz naslova dodatkov, oddala priporočeno na pošto dne 28. 6. 2022, zato je zastaran zahtevek za obračun in izplačilo morebitne nastale razlike v plači iz naslova dodatkov za obdobje pred 28. 6. 2019. Druga točka tožbenega zahtevka (naj se upoštevajo vsi odbitki in dodatki), je nerazumljiva, tak je posledično tudi izrek sodbe. Ker je odločitev nepravilna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje ni kršilo 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni nejasnosti, pritožbeno sodišče je sodbo lahko preizkusilo. Vprašanje opredelitve do relevantnih navedb toženke pa se v tem sporu pojavlja kot vprašanje materialnega in ne procesnega prava. Iz navedb toženke namreč izhaja, da se sodišče do nekaterih njenih navedb ni opredelilo, ker je zmotno uporabilo pravila relevantne zakonodaje glede ohranitve plačnih razredov napredovanj. O tem vprašanju pritožbeno sodišče odgovarja v nadaljevanju obrazložitve.

6.Tožnica je v tem sporu zahtevala izplačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2015 dalje ter sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se ji bo določila plača na podlagi uvrstitve v 52. plačni razred od 1. 11. 2021 dalje. Med strankama je v osnovi sporno, ali je imela tožnica ob zaposlitvi pri toženki v letu 2011 pravico do ohranitve plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na prejšnjem delovnem mestu pri drugem delodajalcu. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je bila tožnica pred zaposlitvijo pri toženki zaposlena v javnem zavodu vrtec A. na delovnem mestu "Računovodja VII/1", šifra delovnega mesta J017090, tarifni razred VII/1 (plačna skupina J, plačna podskupina J1). Na tem delovnem mestu je dosegla 7 plačnih razredov napredovanja.

. Delovno mesto spada v plačno skupino C, plačno podskupino C2. Tožnica je bila ob zaposlitvi uvrščena v izhodiščni plačni razred tega delovnega mesta (37. plačni razred), saj ji toženka ob zaposlitvi ni priznala plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegla pri prejšnjem delodajalcu. Tožničin zahtevek za prenos plačnih razredov napredovanja je zavrnila s sklepom z dne 14. 8. 2019, ki je bil potrjen s sklepom z dne 19. 12. 2019.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v okoliščinah obravnavanega primera mogoča ohranitev oziroma prenos plačnih razredov napredovanja, ki jih je tožnica dosegla na delovnem mestu v plačni skupini J (podskupini J1), ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pri toženki na delovnem mestu v plačni skupini C (podskupini C2). Njegov zaključek temelji na pravilni ugotovitvi, da je bila tožnica pri prejšnjem delodajalcu zaposlena na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih, saj je na obeh delovnih mestih opravljala večinoma enake naloge oziroma sorodna dela.

8.Napačno je materialnopravno stališče toženke, da pri prezaposlitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C ni možno ohraniti števila napredovanj, doseženih v plačni skupini J. Prvi odstavek 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS)3 predpisuje dva pogoja, ki morata biti izpolnjena, da lahko javni uslužbenec na drugem delovnem mestu obdrži plačne razrede napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Delovno mesto, na katerega se javni uslužbenec premešča (oziroma sklene pogodbo o zaposlitvi), mora biti v istem ali nižjem tarifnem razredu. Poleg tega pa mora biti za ohranitev plačnih razredov napredovanja izpolnjen tudi drugi pogoj, in sicer bodisi da sta obe delovni mesti v isti plačni podskupini, oziroma da gre za istovrstni ali sorodni delovni mesti v različnih plačnih podskupinah. Plačne skupine in plačne podskupine je ZSPJS opredelil v 7. členu.

9.Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS (VIII Ips 31/2024) bi jezikovna razlaga drugega stavka prvega odstavka 20. člena ZSPJS lahko omogočala zaključek, da je možna ohranitev plačnih razredov napredovanja le v primeru premestitve javnega uslužbenca (oziroma ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi) na delovno mesto v drugo plačno podskupino iste plačne skupine. Takšna razlaga pa, kot poudarja vrhovno sodišče ni v skladu z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, ki določa, da so vsi pred zakonom enaki. Iz ustavnega načela enakosti pred zakonom izhaja, da je treba v bistvenem enake položaje pravnih subjektov obravnavati enako, v bistvenem različne pa ustrezno različno. Če se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno ali v bistvenem različni enako, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Določbo 14. člena Ustave RS je zakonodajalec upošteval tudi pri oblikovanju glavnih načel sistema plač v javnem sektorju, ko je v drugem odstavku 1. člena ZSPJS določil, da zakon določa skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, in sicer za uveljavitev enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, za zagotovitev preglednosti sistema plač ter stimulativnosti plač. Glede na ustavnoskladno razlago drugega stavka prvega odstavka 20. člena ZSPJS ta določba ne omejuje možnosti prenosa plačnih razredov napredovanja v primeru, če pride do premestitve (ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi) javnega uslužbenca iz ene plačne podskupine v drugo plačno podskupino v dveh različnih plačnih skupinah (ob izpolnjenem pogoju istovrstnosti ali sorodnosti del in nalog obeh delovnih mest). S tako razlago je zagotovljeno enako obravnavanje javnih uslužbencev pri ohranitvi plačnih razredov napredovanja v primeru njihovega prehoda iz ene plačne podskupine ene plačne skupine v drugo plačno podskupino druge plačne skupine, če je javni uslužbenec premeščen na istovrstno ali sorodno delovno mesto. Vrhovno sodišče prav tako izpostavlja, da ni razumnega razloga za stališče, da se v zvezi z vprašanjem ohranitve plačnih razredov napredovanja uradniška delovna mesta že po naravi stvari (glede vsebine del na konkretnih delovnih mestih) vedno tako bistveno razlikujejo od strokovno-tehničnih delovnih mest, da ne bi bilo možno ohraniti plačnih razredov napredovanja pri prehodu javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C niti v primeru, da se na obeh delovnih mestih opravljajo dela in naloge, ki so vsebinsko vsaj sorodne. Citirana določba prvega odstavka 20. člena ZSPJS tako ne onemogoča prenosa doseženih plačnih razredov napredovanja pri premestitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C ob pogoju, da so dela obeh delovnih mest, ki so sicer uvrščena v različni plačni skupini (in s tem v različni plačni podskupini), sorodna.4

10.Kot je izpostavilo VSRS v citirani odločbi tudi veljavni predpisi (23. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uredba)5 ne postavljajo tako ostre meje med uradniškimi delovnimi mesti in delovnimi mesti, na katerih se opravljajo spremljajoča dela. Določena zahtevna spremljajoča dela se lahko opravljajo tudi na delovnih mestih, ki so uvrščena v plačno skupino J. Plačni skupini C in J sta sicer (glede na uradniška delovna mesta in strokovno-tehnična delovna mesta, kot jih opredeljuje ZJU) jasno razmejeni, vendar to še ne pomeni, da določena delovna mesta, ki so sistemizirana v obeh plačnih skupinah, ne bi mogla biti vsaj sorodna v smislu prvega odstavka 20. člena ZSPJS. Tudi delovna mesta, na katerih se opravljajo zahtevnejša spremljajoča dela, so lahko sistemizirana kot uradniška delovna mesta (drugi odstavek 51. člena Uredbe). Zato okoliščina, da je določeno delovno mesto, na katerem se opravljajo spremljajoča dela, uvrščeno v plačno skupino J, sama po sebi ni razlog za zaključek, da je to delovno mesto tako različno od uradniškega delovnega mesta, uvrščenega v plačno skupino C, da med njima ne obstaja vsaj sorodnost del in nalog, ki se na obeh delovnih mestih opravljajo.

11.Pogoj za premestitev na delovno mesto (ali sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto), ki se opravlja v uradniškem nazivu, je imenovanje v naziv (pogoje za imenovanje v naziv določajo členi od 86 do 89 ZJU), vendar tudi to ni okoliščina, ki bi bila podlaga za zaključek, da so delovna mesta v plačni skupini J (kjer se dela in naloge ne opravlja v nazivu) že iz tega razloga vsebinsko neprimerljiva z delovnimi mesti v plačni skupini C (kjer se naloge opravljajo v nazivu). Naziv je javnopravno pooblastilo za zastopanje v imenu države ali lokalne skupnosti pri izvrševanju nalog uradniškega delovnega mesta. To javnopravno pooblastilo pa nima neposrednega vpliva na samo vsebino del in nalog tega delovnega mesta v primerjavi z vsebinsko sorodnim delovnim mestom, ki je uvrščeno v plačno skupino J.6

12.Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je bilo tožničino delovno mesto, ki ga je zasedala pri prejšnjem delodajalcu, vsebinsko istovrstno oziroma sorodno delovnemu mestu, na katerega se je zaposlila pri toženki. Ta presoja temelji na naslednjih razlogih: tožnica je pri obeh delodajalcih opravljala vodilna dela v računovodstvu, koordinirala, usmerjala in nadzirala je delo svojih podrejenih, pri čemer je tako kot pri prejšnjem delodajalcu tudi pri toženki opravljala določena operativna dela (pregledala in popravljala je računovodsko poročilo 2011, za katerega podatke je pripravila D. D., pripravljala, pregledovala in kontirala je račune in jih knjižila v Mferac, pripravljala je kalkulacije cen za obroke zaprtih oseb in zaposlenih, pripravljala je poročila, analize za potrebe drugih vodij, Generalnega urada, razlagala zakonodajo ostalim delavkam v računovodstvu, pripravljala je Pravilnik o kroženju denarnih tokov po Zavodu itd.). Delo pri prejšnjem delodajalcu (vrtec A.) je bilo celo obsežnejše in v določenih segmentih zahtevnejše, pri čemer pa je imela pri toženki nekaj novih nalog (npr. javna naročila, knjiženje prometa depozitne blagajne po dnevih in kontih). Pritožba sodišču prve stopnje glede navedenega zaključka neutemeljeno očita kršitev 8. člena ZPP. Zaključek o vsebinski sorodnosti obeh delovnih mest je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe obširno in koherentno pojasnilo. Zaključki temeljijo na dokazni oceni, ki je opravljena skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, to je načelom proste presoje dokazov, z upoštevanjem katerega je prvostopno sodišče vestno presodilo vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj in uspeh celotnega postopka. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je pravilna, vsebinsko prepričljiva in v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo sklicuje.

13.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izpoved priče B. B. povzelo pomanjkljivo, zaradi česar naj ne bi držala ugotovitev, da je bil glavni razlog za to, da toženka tožnici ob zaposlitvi ni priznala napredovanj, vztrajanje vodje sektorja za splošne in pravne zadeve G. G. na mnenju MJU iz leta 2009, ne pa dejstvo, da tožnica na obeh delovnih mestih ni opravljala enakih ali sorodnih nalog. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi E. E. in B. B. pravilno ugotovilo, da je toženka oziroma njena natečajna komisija, katere članica je bila E. E., ob zaposlitvi tožnice v letu 2011 opravila presojo istovrstnosti oziroma sorodnosti dela ter ugotovila, da sta delovni mesti istovrstni oziroma sorodni. Priča E. E. je namreč natančno opisala, kako je to preverjanje potekalo in sicer se je natečajna komisija o tem prepričala ob razgovoru s tožnico, ki je opisala svoje konkretne naloge na predhodnem delovnem mestu. Tožnica je poznala vsa delovna področja, ki jih mora poznati tudi na delovnem mestu pri toženki, od priprave finančnih načrtov, bilanc, poročil, letnih poročil, knjiženja itd., seznanjena je bila z vso zakonodajo. Iz tega razloga je bil pripravljen tudi osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki je upošteval dosežene plačne razrede napredovanja. Pri tem iz izpovedi zaslišanih prič E. E. in B. B. skladno izhaja, da pogodba s strani generalnega direktorja ni bila podpisana zato, ker je G. G. s sklicevanjem na mnenje MJU iz leta 2009 navedla, da ne gre za sorodni delovni mesti. Ne drži, da naj bi bila izpoved priče E. E. v nasprotju z drugimi izpovedbami. Iz njene izpovedi namreč ne izhaja, da ne bi bila seznanjena s komunikacijo med B. B. in G. G., saj je pojasnila, da je natečajna komisija pripravila poročilo, ki ga je v ustrezno obliko potem dal B. B., ki je zadevo koordiniral, izpovedala pa je tudi, da je bila nato seznanjena s pojasnilom G. G., da glede na mnenje MJU ni možen prenos napredovanj med plačno skupino J in C, s katerim pa ni soglašala. Prav tako iz izpovedi B. B. ne izhaja, da bi sam z G. G. (ponovno) opravljal presojo istovrstnosti obeh delovnih mest (izrecno je pojasnil, da ni konkretno primerjal nobenih nalog), temveč le to, da je sledil njenim napotkom, da je glede na mnenje MJU potrebno zadevo popraviti, ker gre pri toženki za uradniško (in vodstveno) delovno mesto, ki se opravlja v nazivu, predhodno pa je bila tožnica zaposlena na strokovno tehničnem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je torej obe izpovedi povzelo pravilno.

14.Ne glede na navedeno pa dejstvo kako, kdaj oziroma kolikokrat je toženka preverjala istovrstnost obeh delovnih mest v zadevi niti ni odločilno. Bistveno je, kaj je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje, slednje pa je na podlagi listin (predvsem primerjave opisa del in nalog obeh delovnih mest) ter izpovedi tožnice in prič C. C., D. D., E. E. in F. F. pravilno ugotovilo, da je tožnica na obeh delovnih mestih opravljala večinoma enake naloge oziroma sorodna dela. Dejstvo, da je že toženka sama ob zaposlitvi tožnice ugotovila, da je le-ta pri predhodnem delodajalcu opravljala istovrstna dela, nato pa ji napredovanja niso bila priznana le iz razloga, ker je prevladalo stališče, da s strokovno-tehničnega delovnega mesta ni mogoče prenesti napredovanj na uradniško delovno mesto, je zgolj dodaten argument, ki potrjuje s strani prvostopnega sodišča v tem sporu ugotovljeno dejstvo istovrstnosti obeh delovnih mest.

15.Ne drži pritožbena navedba, da je tožnica pri toženki opravljala zgolj vodstvene naloge, pri prejšnjem delodajalcu pa zgolj operativne, zaradi česar istovrstnost ni podana. Toženka se v zvezi s to trditvijo neutemeljeno sklicuje na izseke izpovedi prič D. D. in C. C. Priča D. D. je uvodoma izpovedala, da ne ve točno, kaj je tožnica delala, nato pa je tudi ona pojasnila, da je tožnica delala s prejetimi računi v računovodskem programu Mferac, da je račune pregledala in kontirala, da je izdelovala kvartalna finančna poročila ter razne kalkulacije, da je pripravljala predloge novih cen za malico in kosila za zaprte osebe in zaposlene, poročilo o poslovanju zavoda J. za 2014, finančno poročilo 2013 itd., kar so naloge enake ali sorodne tistim, ki jih je opravljala pri prejšnjem delodajalcu, kjer je izdelovala letna poročila, mesečno likvidnostno stanje, knjižila je in kontirala, pripravljala večmesečna poročila spremljanja stroškov, analizirala in pripravljala izračune za manjkajoča finančna sredstva po posameznih kontih in proračunskih postavkah, pripravljala izračune oskrbnine za otroke itd. Iz pričanja C. C. pa je razvidno, da ne ve povsem točno, kaj spada pod operativne naloge oziroma ima s tem v zvezi svoje mnenje (meni da finančna poročila, analize, spremljanja in realizacije to niso), pri tem pa je navedla, da je tožnica pri toženki vodila depozitno blagajno po dnevih in kontih, knjižila in kontirala račune, odredbe in podobno, kar so prav tako naloge, ki so enake ali sorodne nalogam na predhodnem delovnem mestu. Iz izvedenih dokazov, med njimi tudi elektronskega sporočila H. H. (nekdanje vodje Oddelka za finančno računovodske zadeve na zavodu J.) - A22, tako nedvomno izhaja, da je tožnica poleg vodstvenih nalog, ki jih je izvajala tudi pri prejšnjem delodajalcu (izpoved tožnice in priče I. I.), tudi pri toženki izvajala operativne naloge, torej istovrstne naloge. Drži sicer, da je priča E. E., ki je izpovedovala o sorodnosti oziroma istovrstnosti nalog pojasnila, da ni bila seznanjena z opisom del in nalog delovnega mesta "računovodja VII/1" v vrtcu in da nima znanja iz področja računovodstva, je pa pojasnila, da točno ve, kaj se v računovodstvu dela in kaj se pri toženki v računovodstvu zahteva, saj služba, ki jo je vodila, tesno sodeluje z računovodstvom. Ob dejstvu, da je natančno opisala, kako je natečajna komisija ugotavljala istovrstnost del in nalog na obeh delovnih mestih ob zaposlovanju tožnice, pa se je sodišče prve stopnje pri presoji o istovrstnosti oziroma sorodnosti del povsem utemeljeno oprlo tudi na njeno izpoved. Tudi če bi bili tožnica in priča E. E. res prijateljici, kar pa iz izpovedi slednje niti ne izhaja, saj toženka v pritožbi takšen zaključek napravi povsem protispisno (priča pojasni, da je bila s tožnico takšna prijateljica kot z ostalimi zaposlenimi ...

), navedeno samo po sebi še ne more vzbuditi dvoma v njeno verodostojnost, saj tudi sodišče prve stopnje (drugih) spornih okoliščin ni zaznalo, tekom postopka pa jih za navedeno pričo ni navajala niti toženka. Sodišče prve stopnje se je pri presoji pravilno oprlo tudi na izpoved priče F. F. Slednja je bila predlagana tudi v zvezi z delovnimi nalogami, ki jih je opravljala tožnica pri toženki, zato ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ko naj bi njeno izpoved upoštevalo mimo trditvene podlage tožnice. To velja tudi za njeno oceno odnosa med tožnico in D. D., o katerem je izpovedala v okviru nalog, ki jih je morala opraviti tožnica, ker ji D. D. ob prihodu k toženki ni predala dokumentacije.

16.Pri presoji istovrstnosti del in nalog tudi ni odločilno, da je bila tožnica uvedena v delo pri toženki. Kot je na podlagi izpovedi C. C. in D. D. pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo uvajanje novo zaposlenih pri toženki praksa, pri čemer pa je bilo slednje, kot izhaja iz izvedenih dokazov, potrebno predvsem iz razloga, ker je pri vsakem delodajalcu drugačen način dela in so tudi določene specifike (drug program, drug način dela, drug način podpisnikov), ne pa iz razloga, ker bi se naloge bistveno razlikovale.

17.Ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kateri pravni podlagi je tožnici prisodilo razliko v plači, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da presoja temelji na prvem odstavku 20. člena ZSPJS. Ker je pravilno ugotovilo, da je tožnica, pred zaposlitvijo pri toženki na delovnem mestu v plačni skupini C, pri drugem delodajalcu na delovnem mestu v plačni skupini J, opravljala vsebinsko istovrstno oziroma sorodno delo, pri čemer obe delovni mesti spadata v isti tarifni razred (VII/1), je pravilno presodilo, da je bila tožnica upravičena do ohranitve plačnih razredov napredovanja. Posledično je pravilno odločilo, da sta sklep toženke z dne 14. 8. 2019 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 19. 12. 2019 nezakonita, zato ju je utemeljeno razveljavilo. V tem delu (II. točka izreka) je sodba sodišča prve stopnje pravilna, saj tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo (353. člen ZPP).

18.Tožnica je na predhodnem delovnem mestu (Računovodja VII/1) dosegla 7 plačnih razredov napredovanja. Ker izhodiščni plačni razred delovnega mesta "Vodja oddelka za finančno računovodske zadeve" v nazivu "višji svetovalec I" znaša 37, pri čemer je v tem nazivu možno napredovati za največ 5 plačnih razredov, je upoštevajoč prvi odstavek 20. člena ZSPJS pravilno presodilo, da bi morala toženka tožnico ob zaposlitvi uvrstiti v 42. in ne v izhodiščni (37.) plačni razred. Posledično je za obdobje od 1. 2. 2015 do 30. 11. 2015 tožnici pravilno prisodilo razliko v plači med 37. in 42. plačnim razredom. Tudi v tem delu je sodba sodišča prve stopnje pravilna in ni obremenjena z uveljavljanimi ali uradno upoštevnimi kršitvami določb postopka, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo (353. člen ZPP).

19.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica z Aneksom št. 1 z dne 1. 5. 2015 na delovnem mestu "Vodja oddelka za finančno računovodske zadeve" imenovana v naziv "podsekretar", tarifni razred VII/2 (B12), določen ji je bil 41. (izhodiščni plačni razred), pri čemer je pravico do višje osnovne plače pridobila s 1. 12. 2015. Nato pa je bila z Aneksom št. 2 (A12) z dnem 1. 12. 2015 trajno premeščena na delovno mesto "Podsekretar" v nazivu "podsekretar" na Generalnem uradu (šifra delovnega mesta: C027001, tarifni razred VII/2), določen ji je bil 41. (tedaj) izhodiščni plačni razred. Ker tako naziv "podsekretar" na delovnem mestu "Vodja oddelka za finančno računovodske zadeve" kot delovno mesto "Podsekretar" sodita v višji tarifni razred (VII/2) od predhodnega (VII/1), toženka v pritožbi pravilno opozarja, da bi upoštevaje določbo prvega odstavka 19. člena ZSPJS, tožnica s 1. 12. 2015 morala biti pravilno uvrščena v 43. plačni razred. Navedeni člen namreč določa, da če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto oziroma imenovanja v naziv v višjem tarifnem razredu, pri istem ali drugem delodajalcu, uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo ali sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi oziroma pred imenovanjem v naziv poveča za en plačni razred. Tožnici, upoštevajoč navedeno določbo, torej ob imenovanju v naziv v višjem tarifnem razredu oziroma ob premestitvi na delovno mesto v višjem tarifnem razredu ni mogoče avtomatično priznati 5 plačnih razredov napredovanj, kot je to zaradi zmotne uporabe materialnega prava menilo sodišče prve stopnje. Za čas od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2016 je tožnica tako upravičena zgolj do razlike v plači med 41. in 43. plačnim razredom (z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu dosežen 42. plačni razred + 1 plačni razred). Pritožbeno sodišče je v tem delu na podlagi določbe petega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici za čas od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2016 priznalo razliko v plači med 41. in 43. plačnim razredom ter za čas od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 prav tako med 41. in 43. plačnim razredom, slednje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, višji tožbeni zahtevek (med 43. in 46. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi za to razliko) pa je zavrnilo (izplačilo zakonskih zamudnih obresti za razliko v plači za januar 2017 od 5. 2. do 10. 2. 2017 dalje do plačila je zavrnilo že sodišče prve stopnje).

20.Toženka v pritožbi pravilno izpostavlja, da bi bila tožnica do tega plačnega razreda (43) upravičena do 1. 1. 2019, ko bi ji zaradi povišanja izhodiščnega plačnega razreda tega delovnega mesta za en plačni razred (Aneks št. 3), pripadal 44. plačni razred. Ta plačni razred bi tožnici pripadal do 30. 11. 2019. S 1. 12. 2019 je tožnica na delovnem mestu "Podsekretar" napredovala za 2 plačna razreda (Aneks št. 4), zato bi bila od 1. 12. 2019 dalje upravičena do 46. plačnega razreda (42+4). Kot izhaja nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila s 1. 8. 2020 tožnica premeščena na delovno mesto "Vodja sektorja za splošne zadeve" v nazivu "podsekretar", tarifni razred VII/2, razpon plačnih razredov (42-47) (Aneks št. 6 - A38, B14). Upoštevaje prvi odstavek 20. člena ZSPJS, ki med drugim določa, da če je javni uslužbenec premeščen na delovno mesto v istem ali nižjem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, bi bila tožnica od 1. 8. 2020 dalje upravičena do 46. plačnega razreda (42+4). Na tem delovnem mestu je tožnica na podlagi Aneksa št. 7 z dne 14. 5. 2021 napredovala v eno stopnjo višji naziv (naziv sekretar - razpon plačnih razredov 45-52), s pravico do plače od 1. 12. 2021 dalje. Gre za isti tarifni razred. Glede na določbo drugega odstavka 20. člena ZSPJS, ki določa, da javni uslužbenec, ki napreduje v naziv ali višji naziv, prenese že dosežena napredovanja v plačne razrede na delovnem mestu ali v nižjem nazivu v nov naziv tako, da se doseženi plačni razred pred napredovanjem v naziv ali višji naziv poveča za največ tri plačne razrede, bi bila tožnica od 1. 12. 2021 dalje upravičena do 49. plačnega razreda (46+3).

21.Pritožbeno sodišče je tudi v tem delu na podlagi določbe petega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici za čas od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 priznalo razliko v plači med 41. in 43. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (med 43. in 46. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo; za čas od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2019 je tožnici priznalo razliko v plači med 42. in 44. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (med 44. in 47. plačnim razredom z zakonskimi zamudnim obrestmi) pa je zavrnilo; za čas od 1. 12. 2019 do 31. 7. 2020 je tožnici priznalo razliko v plači med 44. in 46. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (med 46. in 49. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo; za čas od 1. 8. 2020 do 30. 11. 2021 je tožnici priznalo razliko v plači med 44. in 46. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (med 44. in 49. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (kolikor ga ni zavrnilo že sodišče prve stopnje - med 47. in 49. plačnim razredom); za čas od 1. 12. 2019 do 19. 10. 2022 pa je tožnici priznalo razliko v plači med 47. in 49. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (med 49. in 52. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo. Pri tem pritožbeno sodišče na trditve tožnice v odgovoru na pritožbo odgovarja, da se toženka v zvezi s pravilno uvrstitvijo tožnice v plačne razrede v pritožbi sklicuje na materialnopravno podlago, ki določa način prenosa plačnih razredov in njihovo število (določbe 19. in 20. člena ZPSJS), zato s temi trditvami ne more biti prepozna.

22.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je zastaran zahtevek za obračun in izplačilo nastale razlike v plači iz naslova dodatkov za celotno obdobje pred 28. 6. 2019. Tožničin zahtevek je zastaran zgolj v delu, v katerem ga je utemeljeno (9. točka obrazložitve) zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tožnica je že v tožbi zahtevala plačilo razlike med izplačano in pripadajočo plačo (glede na pravilno upoštevan plačni razred). Skladno s 5. členom ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, pri čemer se znesek osnovne plače določi z uvrstitvijo v posamezen plačni razred iz plačne lestvice (kar pomeni izhodiščni plačni razred in razredi napredovanja). Tožničin zahtevek, kot ga je zgolj dodatno specificirala v pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2022, je bil glede na citirano določbo ZSPJS tako vsebovan že v prvotnem zahtevku, saj zahtevek za plačilo razlike med izplačano in pripadajočo plačo, povsem jasno vsebuje zahtevo, da toženka, upoštevajoč pravilen plačni razred, za sporno obdobje na novo obračuna plačo (z vsemi dodatki in morebitnimi odbitki zaradi ev. bolniških staležev ali drugih odsotnosti) ter tožnici izplača pripadajočo razliko. Upoštevajoč citirano določbo ZSPJS tako zahtevek (niti izrek sodbe) tudi ni nerazumljiv, kot to zmotno zatrjuje toženka v pritožbi.

23.Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v V. točki izreka sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Po delni spremembi prvostopne sodbe pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila tožnica s tožbenim zahtevkom uspešna v cca 50 %, zato je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Enako velja za stroške revizijskega postopka, ki so del stroškov pravdnega postopka in pri odmeri katerih se prav tako upošteva končni uspeh pravdnih strank v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na končni izid spora, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč dejstvo, da je toženka odgovorila na revizijo, odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

24.Toženka je s pritožbo delno uspela. Pritožbeno sodišče njen uspeh ocenjuje na 50 %, zato je odločilo, da upoštevaje potrebnost odgovora na pritožbo, vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Iz opisa del in nalog tega delovnega mesta je razvidno, da je bilo na tem delovnem mestu določenih 10 plačnih razredov napredovanja in sicer od 28. do 38. plačnega razreda.

2Iz sistemizacije delovnih mest toženke izhaja, da je bil kot izhodiščni plačni razred za to delovno mesto v tem uradniškem nazivu določen 37. plačni razred z možnostjo napredovanja v nazivu za največ pet plačnih razredov.

3Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami.

4VSRS, opr. št. VIII Ips 31/2024.

5Po prvem odstavku 51. člena Uredbe so uradniška delovna mesta tista, na kateri se opravljajo javne naloge, in delovna mesta vodij finančne, računovodske, kadrovske, pravne službe, službe za informatiko glavne pisarne in službe za stike z javnostjo. Drugi odstavek 51. člena Uredbe pa določa, da se kot uradniška delovna mesta lahko sistemizirajo tudi delovna mesta javnih uslužbencev, na katerih se opravljajo zahtevnejša spremljajoča dela, ki so bistvenega pomena za izvrševanje nalog organa in za opravljanje katerih je zahtevano poznavanje javnih nalog ter najmanj visoka strokovna izobrazba. Veljavna ureditev torej dopušča, da se kot uradniško delovno mesto sistemizira tudi delovno mesto, ki ni neposredno povezano z izvrševanjem javnih nalog, če gre za takšno delovno mesto, na katerem se opravljajo zahtevnejša spremljajoča dela (pod pogojem, da so bistvenega pomena za izvrševanje nalog organa).

6VSRS, opr. št. VIII Ips 31/2024, tč. 20.

7Pri odločanju o povrnitvi stroškov je upošteven le uspeh stranke na koncu celotnega postopka, zato je nepomembno, ali je pravdna stranka uspela s posameznim dejanjem (glej N. Betetto v: L. Ude, A. Galič (ur.) in drugi, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 63 in 64).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 1, 1/2, 5, 7, 19, 20, 20/1, 20/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 14/2 Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 23, 86, 87, 88, 89 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 353, 358, 358-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.