Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlago prvostopenjskega sodišča, ki upošteva presojo Ustavnega sodišče RS, sprejeto v sklepu številka U-I-317/05-9 z dne 4. 12. 2018, da določba drugega odstavka 77. člena Sodnega reda ne ureja položaja strank v kazenskem postopku, pač pa ureja le to, na kateri strani (na levi ali desni strani sodnika) sta na glavni obravnavi v razpravni dvorani mesti strank v postopku. Gre za določbo, ki je po svoji pravni naravi neke vrste "hišno pravilo", ki določa sedežni red v razpravni dvorani, ne pa določba, ki ureja pravice strank v postopku.

Izrek

I. Pritožba oškodovanca kot tožilca S.O. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I K 42425/2018 z dne 13. 2. 2019 skladno z določbo prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca S.O. z dne 4. 9. 2018, ki ga je vložil po pooblaščencu, zoper obdolženo mag. K.K. zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da bo mogoče nadaljevati s kazenskim postopkom zoper obdolženo, podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Oškodovanec kot tožilec v pritožbi zgolj uvodoma navaja, da pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, katere v nadaljevanju ne poimenuje in ne obrazloži. V obsežnih pritožbenih navedbah izraža predvsem nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, da so v opisu dejanja v obtožnem aktu oškodovanca kot tožilca sicer zajeti vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 288. člena KZ-1, vendar ti niso konkretizirani, s čimer pa ne more uspeti.

5. Sodišče prve stopnje je obtožni predlog zoper obdolženo mag. K.K. zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-11 zavrglo iz razloga 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Tako svojo odločitev je utemeljilo v točkah 4, 7 in 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri čemer v točki 4 navaja, da je pri opravi materialnega preizkusa obtožnega predloga, ki ima sicer vse formalne sestavine, predpisane v Zakonu o kazenskem postopku, ocenilo in zaključilo, da dejanje, kot je opisano v izreku obtožnega predloga ni kaznivo dejanje, zato je obtožni predlog na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo. Ugotovilo je, da so v opisu dejanja v obtožnem predlogu sicer zajeti vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, vendar ti niso konkretizirani.

6. Po razlagi sodišča prve stopnje očitek, da je „kot sodnica na glavni obravnavi brez obrazložitve zavrnila zahtevo obdolženca, da bi sedel skupaj s svojim zagovornikom, kot to določa Sodni red v drugem odstavku 77. člena2, torej je pri vodenju navedenega sodnega postopka zavestno kršila zakon“, ne predstavlja in ne konkretizira zakonskega znaka kršitve zakona. Kršitev zakona pomeni bistveno kršitev postopka ali kršitev materialnega zakona, te kršitve pa so v kazenskem postopku določene v Zakonu o kazenskem postopku in Kazenskem zakoniku. Po opisu v obtožnem predlogu se obdolženi očita ravnanje v nasprotju z določilom drugega odstavka 77. člena Sodnega reda. Sodni red pa ni zakon, ampak zgolj podzakonski predpis, ki določa mesto strank na glavni obravnavi v razpravni dvorani, pa še to ne obvezujoče. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlago prvostopenjskega sodišča, ki upošteva presojo Ustavnega sodišče RS, sprejeto v sklepu številka U-I-317/05-9 z dne 4. 12. 20183, da določba drugega odstavka 77. člena Sodnega reda ne ureja položaja strank v kazenskem postopku, pač pa ureja le to, na kateri strani (na levi ali desni strani sodnika) sta na glavni obravnavi v razpravni dvorani mesti strank v postopku. Gre za določbo, ki je po svoji pravni naravi neke vrste „hišno pravilo“, ki določa sedežni red v razpravni dvorani, ne pa določba, ki ureja pravice strank v postopku. Iz navedenega je razvidno, da oškodovanec kot tožilec razlagi sodišča prve stopnje, da je položaja obdolženca v kazenskem postopku urejen le v zakonu, ne pa v podzakonskem predpisu, zato tudi opisano ravnanje v obtožnem predlogu ne predstavlja in ne konkretizira zakonskega znaka kršitve zakona, povsem neutemeljeno očita „črkobralsko“4 in nepravilno razlago zakonskega znaka iz prvega odstavka 288. člena KZ-1. Pritožbene navedbe oškodovanca kot tožilca o zatrjevanih naklepnih kršitvah 22., 29. člena Ustave RS, 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, Splošne deklaracije o človekovih pravicah in Kodeksa sodniške etike so lahko upoštevne le v konkretnem kazenskem postopku, to je v postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru zoper njega v zadevi II K 3140/2017 in so kot takšne lahko predmet oziroma pomembne v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, vključno z ustavno pritožbo.

7. Navedba oškodovanca kot tožilca, da so povprašani ustavni pravniki v svojih mnenjih v ravnanju obdolžene zaznali vse znake očitanega kaznivega dejanja, je neutemeljena tudi iz razloga, ker so v opisu zgolj na ravni abstraktne opredelitve ostala zatrjevanja, da je obdolžena tako ravnala, da bi škodovala oškodovancu kot tožilcu S.O. Zavrnitev predloga stranke, da bi sedel ob svojem odvetniku, tudi če ni obrazložena, sama po sebi še ne pomeni konkretizacije zavestne kršitve zakona, niti zavestnega in nedopustnega ravnanja v smislu kaznivega dejanja, kot izhaja iz pravilnih razlogov prvostopenjskega sodišča, saj je za obstoj očitanega kaznivega dejanja potrebna poleg zavestne kršitve zakona še posebna motiviranost z namenom škodovanja stranki v postopku ali ji neupravičeno dati prednost. O namerni, zavestni kršitvi zakona pa je mogoče govoriti šele tedaj, ko se sodnik zaveda pravilnosti uporabe ene določbe, a je namenoma uporabi drugače ali uporabi drugo, ob tem pa zasleduje cilj, da bi eni stranki v postopku škodoval ali dajal neupravičeno prednost.5 Takšen poseben namen iz opisa v obtožnem predlogu ni razviden. Iz njega izhaja zgolj, da je obdolžena s tem na glavni obravnavi oškodovancu kot tožilcu onemogočila posvetovanje s svojim odvetnikom. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je ta posebej motivirana kršitev zakona (namen škodovanja stranki) v opisu dejanja na abstraktni ravni zatrjevana, ni pa konkretizirana, saj v opisu dejanja ni zaslediti navedb, ki konkretizirajo namen obdolžene, da bi škodovala oškodovancu kot tožilcu kot stranki (obdolžencu) v postopku.6

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da opis kaznivega dejanja na konkretni ravni v ničemer ne presega očitka o neobrazloženi in neutemeljeni odločitvi procesne narave, ki jo je sprejela obdolžena kot sodnica pri vodenju kazenskega postopka in v posledici katere je bilo oškodovancu kot tožilcu na obravnavi onemogočeno posvetovanje s svojim odvetnikom. Vsaka, četudi nepravilna odločitev sodnika v sodnem postopku namreč sama po sebi še ne pomeni storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 288. člena KZ-1, saj pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih bi lahko bila izpodbijana sodna odločba spremenjena ali razveljavljena z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi7. Zavrnitve ali ugoditve predlogom strank v posameznih sodnih postopkih so odločitve, do katerih so sodniki glede na ustavni položaj in dana zakonska pooblastila upravičeni, njihova pravilnost pa je predmet nadaljnjih postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi8. 9. V ostalih obsežnih pritožbenih navedbah pa oškodovanec kot tožilec izpostavlja okoliščine v zvezi s postopanjem sodišča v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 3140/2017 in navaja: – z večkratnim pošiljanjem k sodnim izvedencem in z vročanjem pošiljk so mu nastali nepotrebni stroški; - vodi se postopek za dejanja, za katera je domnevna oškodovanka predlog za pregon umaknila; - obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodničini nepristranskosti oziroma objektivnosti9. Vsi ti očitki oškodovanca kot tožilca obdolženi so brezpredmetni, ker niso predmet obravnavanega postopka, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

10. Po navedenem in ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR, ki mu je bila odmerjena skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) po tarifni številki 7409 Taksne tarife.

1 Dejanje stori sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. 2 Drugi odstavek 77. člena Sodnega reda določa, da je na glavni obravnavi v razpravnih dvoranah mesto tožilca, tožeče stranke oziroma predlagatelja na sodnikovi levi strani, zagovornika, obdolženca, tožene stranke oziroma nasprotne stranke pa na sodnikovi desni strani, razen če sodnik v posamezni zadevi določi drugače (Uradni list RS, št. 87/2016). 3 Ustavna odločba o zavrženju pobude ustavnega pobudnika Janka Lavriča za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka 77. člena Sodnega reda, točka 9, 10 in 11. 4 Tako članek mag. Boštjana J. Turka; Črkobralstvo in pravna argumentacija, Pravna praksa št. 8, dne 21. 2. 2019, stran 16-17. 5 Tako tudi sklep VSM IV Kp 37892/2014 z dne 5. 4. 2017 in sklep VSL VII Kp 18887/2017 z dne 12. 4. 2018. 6 Tako 1. točka sklepa VSL VII Kp 45747/2014 in sklep VSL I Kp 1713/2004 z dne 13. 7. 2005. 7 Tako tudi v 1. in 2. točki sklepa VSL VII Kp 45747/2014. 8 Sklep VSM IV Kp 18591/2010 z dne 22. 3. 2012. 9 Ustavno sodišče RS je v zadevi ustavnega pritožnika S.O. v kazenski zadevi zavrnitve zahteve za izločitev sodnika ustavno pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Mariboru številka Su 258/2018 z dne 15. 3. 2018 (kot odklonitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP med drugim navajal dejstvo, da ne sme sedeti skupaj s svojim zagovornikom) s sklepom številka Up 606/18 z dne 14. 3. 2019 zavrglo.