Jedro

S pravnomočno delno sodbo je bilo ugotovljeno, da nepremičnina skupaj s hišo, zgrajeno do podaljšane tretje gradbene faze, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank in predstavlja posebno premoženje tožene stranke. Delna sodba je končna sodba o enem izmed zahtevkov oziroma o količinsko pomembnem delu zahtevka, ki je zrel za odločitev. Delna sodba šteje za samostojno sodbo (314. člen ZPP). Pravnomočnost pomeni vezanost strank in sodišča na sodbo. Sodišče o tem vprašanju ne more ponovno odločati, saj tisto, o čemer je bilo odločeno, šteje za resnico.

Po stališču VSRS pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) namreč veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (ex tunc) ter o dopustnosti uveljavljanja zastarane terjatve v pobot, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana. Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno materialnopravno pravilno presodilo, da ugovor zastaranja glede v pobot uveljavljane terjatve ni utemeljen, saj terjatev 2.086,00 EUR še ni bila zastarana, ko so se stekli pogoji za pobot in izvedlo procesni pobot. Stanje nepremičnin se presoja po času nastanka zahtevka, vrednost pa po času razsojanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v II. točki glede terjatve 2.086,00 EUR, V. točka in prva alineja VII. točke izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je stvarno pristojno odločati o zahtevku po nasprotni tožbi (I. točka), da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 11.343,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 in da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.086,00 EUR (II. točka), da je zaradi pobota teh terjatev tožena stranka dolžna iz naslova vlaganj v nepremičnino 111 k.o. X ID 0000 (nepremičnina) plačati tožeči stranki 9.257,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 (III. točka), da v skupno premoženje spadajo določene premičnine, na katerih ima vsaka pravdna stranka ½ delež (IV. točka), zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova vlaganj v nepremičnino v višini 70.742,50 EUR z zakonskimi zamudnini obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od ½ in da v skupno premoženje spadajo določene premičnine (V./1. točka), ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke, da je njen delež na skupnem premoženju večji od ½ (V./2. točka), postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka), zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, v katerem je zahtevala, da se ugotovi, da v skupno premoženje sodijo določene premičnine (prva alineja VII. točke), zavrglo tožbo tožene stranke v delu v katerem je zahtevala, da se ugotovi vrednost premičnin (druga alineja VII. točke) ter odločilo o stroških postopka (VIII. do X. Točka).

2. Zoper „zavrnilni del sodbe“ je pritožbo vložila tožeča stranka. Navaja, da je bila darilna pogodba, s katero je oče tožene stranke leta 1984 slednji podaril nepremičnino, sklenjena v času trajanja zakonske zaveze pravdnih strank (ki je trajala od 1982-2005). Gre za darilo, dano obema zakoncema in ne za posebno premoženje tožene stranke, saj v pogodbi ni izrecno napisano, da darilo ni dano obema zakoncema. Oče tožene stranke je podaril kmetijsko zemljišče, pri gradnji pa je pomagala tudi tožeča stranka, tako z delom, kot finančno pri nakupu gradbenega materiala. ZTLR je izrecno določal, da gradnja na tujem zemljišču pomeni, da lastnik objekta pridobi lastninsko pravico na zemljišču. Med strankama je nesporno, da je imela tožena stranka otroka iz prejšnje zveze, za katerega ni prejemala preživnine. Nesporno je, da je bila tožena stranka v času trajanja zakonske zveze večinoma nezaposlena oz. zgolj formalno zaposlena v s.p. tožeče stranke. Delo tožeče stranke, ki je bila 23 let samostojni podjetnik z več gostinskimi lokali, pa je ovrednoteno na znesek 11.343,50 EUR. Zakonske zamudne obresti ne tečejo od 8. 1. 2016, ampak od dneva razveze zakonske zveze ali vsaj od dneva vložitve prve tožbe. Sodišče je nekritično sledilo navedbi, da naj bi tožeča stranka, ko se je izselila iz skupnega stanovanja, toženi stranki vzela 2.086,00 EUR. Tožeča stranka tega dela zahtevka ni mogla jemati resno, saj je sodišče celo skupnega otroka dosodilo tožeči stranki, tožena stranka ni za hčerko plačevala nobene preživnine, bila je invalidsko upokojena, zato je neverjetno, da bi imela doma 2.086,00 EUR. Tudi sicer je ta del zahtevka zastaral. Sodišče je štirikrat razsojalo v zadevi, vedno v korist tožene stranke, kar že samo po sebi zadostuje za oceno ali je odločalo pravično, torej na podlagi zakonov in na podlagi dejanskega stanja. Štirikratna razveljavitev bi terjala krajevni prenos pristojnosti. Navaja, da vztraja pri ugovoru prekluzije, vztraja pri kršitvi materialnega zakona, tako ZTLR kot ZZZDR, vztraja pri nekorektnem in pristranskem izvedenskem mnenju in da je imenovanje izvedenca iz iste vasi najmanj neetično in sporno, vztraja, da se stanje nepremičnin presoja po času nastanka zahtevka, vrednost pa po času razsojanja, cenilec pa je ocenil vrednosti v drugačnih okoliščinah.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v uvodu pritožbe navedla, da vlaga pritožbo zoper „zavrnilni del prvostopenjske sodbe“, pri čemer ni konkretno navedla katere točke izreka izpodbija. Ker iz pritožbe izhajajo tudi očitki, ki se ne nanašajo zgolj na zavrnilni del sodbe, ampak tudi na zavrženje tožbe, je pritožbeno sodišče zaradi nejasnosti glede obsega izpodbijanja skladno z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prvostopenjsko odločbo preizkusilo v delu, v katerem tožeča stranka ni zmagala v sporu (del II. točke, V. točka in prva alineja VII. točke izreka).

6. Tožnik s pritožbenimi navedbami, da je bila nepremičnina podarjena obema pravdnima strankama in da je na podlagi določb ZTLR o gradnji na tujem zemljišču pridobil lastninsko pravico na nepremičnini zaradi nastanka skupnega premoženja pravdnih strank, izraža nestrinjanje z delno sodbo, ki jo je v predmetnem sporu dne 7. 3. 2019 izdalo prvostopenjsko sodišče in je na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1170/2019 z dne 9. 10. 2019 že pravnomočna. S pravnomočno delno sodbo je bilo ugotovljeno, da nepremičnina skupaj s hišo, zgrajeno do podaljšane tretje gradbene faze, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank in predstavlja posebno premoženje tožene stranke. Delna sodba je končna sodba o enem izmed zahtevkov oziroma o količinsko pomembnem delu zahtevka, ki je zrel za odločitev. Delna sodba šteje za samostojno sodbo (314. člen ZPP). Pravnomočnost pomeni vezanost strank in sodišča na sodbo. Sodišče o tem vprašanju ne more ponovno odločati, saj tisto, o čemer je bilo odločeno, šteje za resnico.1 Ker je sodišče pri izdaji končne sodbe torej vezano na pravnomočno delno sodbo, tožeča stranka v tem postopku ne more več izpodbijati zaključkov delne sodbe. Pritožbeno sodišče se zato ne bo opredeljevalo do teh pritožbenih razlogov.

7. Ne držita pritožbeni navedbi, da tožena stranka za svojega otroka iz predhodne zveze ni prejemala preživnine in da je bila tožena stranka večino časa trajanja zakonske zveze nezaposlena oz. zgolj formalno zaposlena. Prvostopenjsko sodišče je skladno z 8. členom ZPP opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovilo, da je oče otroka tožene stranke plačeval preživnino (55. točka) ter da je bila toženka zaposlena v letih, ko se je opravila glavnina vlaganj v nepremičnino, da je tudi potem pomagala kuhati in voditi gostilno, ki jo je kot s.p. najemal tožnik, s čimer je pomagala pri poslu in materialno prispevala (52. in 53. točka).

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično sledilo navedbi toženke, da ji je tožnik vzel 2.086,00 EUR, je neutemeljen. Pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, da tožeča stranka te navedbe v postopku ni prerekala in ni z ničemer izpodbila izpovedbe toženke o tem zatrjevanem dejstvu (66. točka). Da dejstva sploh postanejo sporna, mora nasprotna stranka podane trditve substancirano prerekati.2 Okoliščine, ki jih tožeča stranka šele v pritožbi prvič navaja kot razlog za zavrnitev tega dela zahtevka (da toženka za hčerko ni plačevala nobene preživnine, da je bila invalidsko upokojena, da ni mogoče, da je imela doma toliko denarja), na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Tožeča stranka niti ne trdi, da jih predhodno ni mogla navesti brez svoje krivde. Z navedbo, da trditev tožene stranke o odvzemu 2.086,00 EUR ni mogla jemati resno, le potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da teh navedb v postopku (po lastni krivdi) ni obrazloženo prerekala.

9. Tudi pritožbena graja o zastaranju terjatve 2.086,00 EUR ni utemeljena. Po stališču VSRS pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) namreč veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (ex tunc) ter o dopustnosti uveljavljanja zastarane terjatve v pobot, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana.3 Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno materialnopravno pravilno presodilo, da ugovor zastaranja glede v pobot uveljavljane terjatve ni utemeljen, saj terjatev 2.086,00 EUR še ni bila zastarana, ko so se stekli pogoji za pobot in izvedlo procesni pobot (67. do 69. točka).

10. V zvezi z očitki pritožbe, da je imenovanje izvedenca iz iste vasi najmanj neetično in sporno, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe (45. točka). Sodišče je obširno obrazložilo, da ne drži, da je izvedenec iz istega kraja kot tožena stranka. Trditve o pristranskosti izvedenca so tudi prepozne, saj je pristranskost tožeča stranka problematizirala šele po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja.

11. Pritožnik tudi nima prav, ko trdi, da naj bi štirikratna razveljavitev sodbe, glede na to kako je predsednica sodišča odločala o tej zadevi, zahtevala prenos krajevne pristojnosti. Na podlagi 67. člena ZPP lahko pride do prenosa krajevne pristojnosti na predlog stranke ali pristojnega sodišča, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Število razveljavljenih sodnih odločb in preteklo odločanje predsednika sodišča o zadevi nista razlog za prenos krajevne pristojnosti. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožeča stranka niti ni podala predloga za prenos krajevne pristojnosti (le predloge za izločitev posameznih sodnikov, ki so bili vsi pravnomočno zavrnjeni ali zavrženi), kar bi skladno z zakonom lahko storila, zato njene očitke o nujnosti prenosa krajevne pristojnosti zavrača kot neutemeljene.

12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o tem, da prvostopenjsko sodišče ni odločalo na podlagi zakonov (ZTLR in ZZZDR) in da je kršilo materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče za izdajo izpodbijane končne odločbe ni uporabilo ZTLR, saj ta zakon ne vsebuje določb, ki bi bile relevantne za njeno izdajo, ustrezno jih je upoštevalo ob izdaji delne sodbe, ki je, kot že pojasnjeno, pravnomočna. Je pa sodišče pravilno uporabilo vsa relevantna določila od 51. do 62. člena ZZZDR, jih izrecno navedlo v izpodbijani odločbi (27. točka) in se nanje tudi ustrezno sklicevalo, tudi ob citiranju sodne prakse (30. točka).

13. Pritožbeno sodišče se strinja z navedbo pritožnika, da se stanje nepremičnin presoja po času nastanka zahtevka, vrednost pa po času razsojanja. Navedeno je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Na podlagi izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja ocena stanja nepremičnine v času razveze (v letu 2005), je ugotovilo, da je bila vrednost nepremičnine zaradi skupnih vlaganj pravdnih strank na dan izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja (2. 11. 2017), glede na stanje nepremičnine v času razveze (leta 2005), povečana za 21.941,00 EUR. Sodišče pa je nato ta znesek še revaloriziralo na dan izdaje prvostopenjske sodbe in upoštevalo revalorizirani znesek 22.686,99 EUR (50. točka). Višje sodišče pripominja, da znesek 11.343,50 EUR predstavlja pritožnikov delež v skupnih vlaganjih pravdnih strank v nepremičnino, ne pa vsega kar sta ustvarila v 23 letih trajanja zakonske zveze. Višino vrednosti vlaganj v nepremičnino bi pritožnik lahko izpodbil z utemeljenimi (in pravočasnimi) vsebinskimi pripombami na izvedensko mnenje, česar pa ni storil. 14. Prvostopenjsko sodišče je glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da pride dolžnik v primeru, ko rok za izpolnitev ni določen, v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Bistveno je, kdaj je tožeča stranka zahtevala izpolnitev točno določene obveznosti - plačilo terjatve iz naslova skupnih vlaganj. Tožeča stranka ni trdila, da bi to storila ob razvezi ali kadarkoli pred postavitvijo podrednega zahtevka v tem postopku, kar je bilo na naroku dne 8. 1. 2016. V prvotno vloženi tožbi ni zahtevala vračila svojih vlaganj. Odločitev prvega sodišča je tudi glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilna.

15. Navedbe, da štirikratna razveljavitev sodbe kaže na to, da sodišče ni odločalo na podlagi dejanskega stanja, glede ugovora prekluzije ter glede nekorektnega in pristranskega izvedenskega mnenja niso obrazložene. Ker pritožbeno sodišče na navedeno ni dolžno paziti po uradni dolžnosti, bi jih moral pritožnik, da bi lahko uspel s pritožbo, konkretizirano uveljavljati. Pavšalne navedbe pritožnika višje sodišče zavrača kot neupoštevne.4

16. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 VSRS Sodba III Ips 88/2016 z dne 7. 3. 2017; VSL sklep I Cp 1547/2014 z dne 17. 9. 2014. 2 VSRS Sodba II Ips 599/2009 z dne 30. 5. 2013. 3 VSRS Sklep II Ips 77/2019 z dne 28. 8. 2020. 4 VSRS Sodba II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020.