Jedro

Odločba centra za socialno delo zaradi neupoštevanja dejstva, ki v času odločanja še ni obstajalo, ni nezakonita in tega organ II. stopnje tudi ni mogel ugotoviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke z dne 8. 1. 2018 ter odločba Centra za socialno delo A. z dne 29. 3. 2017 in da se tožnici prizna pravica do dodatka za veliko družino.

Ugotovilo je, da se tožničina hči B.B. v spornem obdobju ni redno ali izredno šolala ter tako ni bil izpolnjen pogoj za upravičenost do dodatka za veliko družino. Prav tako je hči tožnice v marcu 2017 živela na naslovu C. skupaj s fantom in torej s tožnico, katere stalno prebivališče je na naslovu D., ni imela skupnega stalnega prebivališča. 2. Pritožuje se tožnica. Navaja, da iz potrdila o vpisu z dne 4. 8. 2017 izhaja, da obiskuje Fakulteto E. na Univerzi F. in sicer se je v šolskem letu 2017/2018 vpisala v 1. letnik ... študijskega programa 1. stopnje G. ter ima tako status študenta do 30. 9. 2018. V letu 2017 je imela status študenta od meseca oktobra do decembra. B.B. je bila brezposelna in je prejemala zgolj denarno socialno pomoč, živela pa skupaj s tožnico, ki je zanjo skrbela tudi s finančnega vidika. Hčerka B.B. si je na naslovu C. prijavila stalno prebivališče, vendar tam nikoli ni bivala. Skupaj s fantom sta občasno preživela kakšen dan ali dva v tem stanovanju, dejansko pa je živela skupaj z materjo. Z 31. 10. 2017 si je hči uredila tudi začasno prebivališče v F., kamor je odšla študirat. Med tednom večino časa preživi v F., sicer pa biva skupaj s tožnico med vikendi in drugimi prostimi dnevi na naslovu D.. Meni, da je tožnica v koledarskem letu 2017 najmanj en dan imela tri ali več otrok do starosti 18 let oziroma po tem letu pa je imela hči tožnice status študentke od začetka študijskega leta 2017 do konca leta 2017. Dostavlja potrdilo o vpisu na Fakulteto E., Univerza F..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 in naslednji). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1, Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami). Ta v 77. členu določa, da je dodatek za veliko družino letni prejemek namenjen družini, ki ima v koledarskem letu vsaj en dan tri ali več otrok do starosti 18 let, po 18 letu pa, če so otroke starši dolžni preživljati v skladu z določbami zakona, ki ureja družinska razmerja. Skladno z drugim odstavkom 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami) so starši otroka, ki redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan v izredni študij, dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti. V prvem odstavku 78. člena ZSDP-1 je določen nadaljnji pogoj za upravičenost do dodatka za veliko družino: pravico do dodatka za veliko družino ima eden od staršev, če ima eden od staršev in otroci skupno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in dejansko živijo v Republiki Sloveniji.

6. Iz listin v spisu je razvidno, da je tožnica z vlogo z dne 28. 3. 2017 uveljavljala pravico do dodatka za veliko družino. Center za socialno delo A. je 29. 3. 2017 izdal odločbo, s katero je tožničino zahtevo za uveljavitev pravice do dodatka za veliko družino zavrnil. Ugotovil je, da je B.B. starejša od 18 let ter je tako starši niso dolžni preživljati v skladu z določbami zakona, ki ureja družinska razmerja. Tožnica je v pritožbi navajala, da smatra, da je upravičena do dodatka za veliko družino, saj so ji razveljavili že poslano odločbo z dne 18. 8. 2016 v zvezi z upravičenostjo do denarne socialne pomoči. Pritožbeni organ je pritožbo tožnice zavrnil. Ugotovil je, da pritožnica ne izpolnjuje pogojev v skladu s prvim odstavkom 77. člena ZSDP-1, saj je B.B. starejša od 18 let in je starši več niso dolžni preživljati v skladu z določbami zakona, ki urejajo družinska razmerja.

7. Tožnica je tožbi navedla, da se hči B.B. še izobražuje oziroma študira v F.. Na glavni obravnavi je navedla, da nima potrdila o šolanju za hči B.B. za leto 2017 in da drži kot je zapisano v vlogi za uveljavitev dodatka za veliko družino, da se bo hčerka šolala od oktobra 2017 dalje in se torej v marcu ni šolala. Glede tega kje je hči stanovala je izpovedala, da je v marcu 2017 hči stanovala na naslovu C., kjer sta živela skupaj s fantom.

8. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi 238. člena ZUP lahko stranka v pritožbi zoper odločitev upravnega organa na prvi stopnji navaja nova dejstva in dokaze, ki se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti ali navesti na obravnavi. V konkretnem primeru ni dvoma dvoje in sicer, da je dejstvo, da se tožnica šola, torej da ima status študentke nastalo šele po izdaji odločbe organa I. stopnje, saj ima B.B. status študentke od meseca oktobra 2017 dalje in drugič, da v času odločanja CSD A. v mesecu marcu 2017 pritožnica in njena hčerka B.B. nista imeli skupnega prebivališča. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da imata pritožnica in njena hči ves čas dejansko skupno prebivališče, pritožbeno sodišče, upoštevajoč izpoved tožnice na glavni obravnavi in izpiskom iz registra prebivalstva, zaključuje, da temu ni tako.

9. Iz navedenih razlogov odločba Centra za socialno delo A. zaradi neupoštevanja dejstva, ki v času odločanja še ni obstajalo, ni nezakonita in tega organ II. stopnje tudi ni mogel ugotoviti. V posledici navedenega je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje.

10. Vse navedeno pa ne pomeni, da tožnica za leto 2017 ni upravičena do dodatka za veliko družino v kolikor so kasneje po izdaji izpodbijane odločbe, še v letu 2017 do 31. 12. 2017 eventuelno bili izpolnjeni pogoji iz 77. in 78. člena ZSDP-1, kar pa lahko tožnica uveljavlja v novem postopku pred CSD A..

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.