Jedro

Lastnost stranke v posameznem upravnem postopku ima lahko le oseba, ki ji pravice in obveznosti, o katerih se odloča v konkretnem upravnem postopku, daje oziroma nalaga materialni predpis.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 82/99-17 z dne 5.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15.2.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote N.G. z dne 28.9.1998. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje na podlagi 2. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) zavrgel predlog tožeče stranke za -obnovo postopka, končanega z odločbo Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo Občine N.G. z dne 13.7.1993, ker predloga ni podala upravičena oseba.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je tožeča stranka upravičena predlagati obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo, s katero je bila denacionalizacijskemu upravičencu (B.J.) vrnjena v last in posest parcela, št. 180/6 k.o. K. Po presoji sodišča bi bila tožeča stranka upravičena predlagati obnovo postopka le, če bi izkazala, da je parcela, ki je predmet denacionalizacije, bila del njenega premoženja. To pa iz podatkov v predloženih spisih ne izhaja. Po presoji sodišča za tako sklepanje ne more biti podlaga zgolj dejstvo, da je bila predmetna nepremičnina sestavni del premoženja Obrtnega gradbenega podjetja K. ob S. p.o. v stečaju, ki ga je v stečajnem postopku na javni dražbi kupilo podjetje G. d.o.o., ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je pred tem stečajni senat s sklepom z dne 11.2.1992 prekinil stečajni postopek v delu, ki se nanaša na navedeno nepremičnino, glede katere je bila podana zahteva za denacionalizacijo in da tudi sicer iz podatkov spisa ne izhaja, da je premoženje stečajnega dolžnika ob nakupu podjetja predstavljala tudi ta parcela. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je stečajni senat navedeno nepremičnino s sklepom z dne 2.6.1993, izročil Občini N.G. (ki je v postopku denacionalizacija zavezanka za vračilo te nepremičnine). Glede na navedeno je utemeljeno sklepanje tožene stranke, da navedena nepremičnina ni bila v sredstvih tože-če stranke. Zato tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni upravičena predlagati obnove postopka in je bil njen predlog utemeljeno zavržen. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker dajejo podatki dosedanjega postopa za odločitev sodišča zadostno podlago, glavna obravnava pa tudi ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh razlogov navedenih v 1. odstavku 72. člena ZUS. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave in ker v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Obrazložitev sodbe je nerazumljiva in takšne sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče se je dolžno opredeliti do pravnih naziranj stranke. Smiselno ponovi tožbene navedbe in navedbe iz predloga za obnovo postopka. Navaja, da v vseh dosed-anjih postopkih, ki se nanašajo na sporno zadevo, nihče ni smatral za potrebno, da opravi ogled na kraju samem in po potrebi v postopek pritegne tudi izvedenca. Z zaslišanjem sodnega izvedenca, stečajnega upravitelja in stečajnega sodnika, bi se lahko ugotovilo, katero premoženje je bilo s sklepom z dne 2.6.1993 izročeno Občini N.G. Sodišče prve stopnje se z argumenti, ki jih je navajala že v predlogu za obnovo postopka, v pritožbi in v tožbi, ni ukvarjalo in zato tožeča stranka niti ne ve, v katero smer naj gredo njene pritožbene navedbe. Ponovi tožbene navedbe, ki se nanašajo na nacionalizacijo sporne nepremičnine. Po njenem mnenju je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je nepravilno uporabilo določbo 60. člena ZDen. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču oziroma jo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Prizadeta stranka (J.B.) se v odgovoru na pritožbo strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Smiselno ponovi navedbe iz svojega odgovora na tožbo. Navaja, da je stečajni senat v stečajni zadevi stečajnega dolžnika Obrtno gradbenega podjetja K. ob S. p.o. v stečaju, priznal denacionalizacijskemu upravičencu izločitveno pravico glede parc. št. 180/6 k.o (sklep z dne 11.2.1992) in jo s sklepom z dne 2.6.1993, izročil Občini N.G., ki je v denacionalizacijskem postopku zavezanka za vrnitev te nepremičnine. Tožeča stranka ni bila nikdar zemljiškoknjižni lastnik navedene nepremičnine, zato tudi ni predložila nobenih dokazov o lastništvu. Izpodbijana sodba je po njegovem mnenju pravilna, tožba pa neutemeljena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Pravilni in utemeljeni so tudi razlogi izpodbijane sodbe.

V predhodnem preizkusu predloga za obnovo postopka pristojni organ preizkusi ali predlog izpolnjuje procesne pogoje za njegovo vsebinsko obravnavanje. Če ugotovi, da predlog ni pravočasen, da ga ni vložila upravičena oseba ali da okoliščina na katero se predlog opira ni verjetno izkazana, pristojen organ predlog zavrže (2. odstavek 256. člena ZUP/86).

Po določbah 250. člena ZUP/86 lahko obnovo postopka predlaga stranka, to je oseba, ki je sodelovala kot stranka v prejšnjem postopku, iz razloga po 9. točki 249. člena ZUP/86 pa tudi oseba, ki bi v postopku morala biti udeležena kot stranka, pa ji ta možnost ni bila dana. Lastnost stranke v posameznem upravnem postopku ima lahko le oseba, ki ji pravice in obveznosti, o katerih se odloča v konkretnem upravnem postopku, daje oziroma nalaga materialni predpis. V obravnavanem primeru je to Zakona o denacional-izaciji (v nadaljevanju ZDen), na podlagi katerega je bila izdana odločba, ki je postala dokončna v upravnem postopku. Stranke v postopku denacionalizacije so po določbi 60. člena ZDen upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in predloženih spisov, v obravnavani zadevi denacionalizacijski postopek ni bil uveden na zahtevo tožeče stranke in se ni vodil zoper njo, tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da v tem postopku varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Iz predloženih spisov namreč izhaja, da je bila po končanem stečajnem postopku, še pred končanjem postopka denacionalizacije, parcela, št. 180/6 k.o. K. izročena Občini N.G. (sklep z dne 2.6.1993), ki je zavezanka za vračilo te parcele denacionalizacijskemu upravičenc-u. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni mogla uspeti s predlogom za obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka, v katerem po določbi 60. člena ZDen ni imela položaja stranke.

Ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni odločalo na glavni obravnavi, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljevalo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Da je sodišče odločalo na seji pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Samo ugotovljeno dejansko stanje pa tudi ne more biti napadeno v zahtevi za obnovo postopka.

Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.