Jedro

Po določbi 2. odstavka 64. člena ZDen, ki določa, da je zahteva za denacionalizacijo enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, so varovane samo pravice pravnih naslednikov glede premoženja njihovega skupnega pravnega prednika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 23.3.2004, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti 3. točki izreka odločbe Upravne enote Murska Sobota z dne 13.5.2003. S to točko izreka je bila zavrnjena tožnikova zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, 1/2 zemljišča parc. št. 77, k.o..., ki je bilo z odločbo Skupščine občine Murska Sobota odvzeto iz posesti A.A.. (odvzeta pravica uporabe) in cela zemljišča parc. št. 77/2 in 77/3, ki so ga uporabniki prodali.

Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki in navaja, da je bila tožnikova zahteva po opravljenem ugotovitvenem postopku utemeljeno zavrnjena kot prepozna. Vložena je bila 5.10.2000, kar je prepozno glede na rok, ki je določen v 1. odstavku 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po tej določbi ZDen bi morala biti zahteva za denacionalizacijo vložena v roku, ki se je iztekel 7.12.1993, da bi se lahko na podlagi nje začel postopek. V 1. odstavku 64. člena ZDen je določen materialni in prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, z njegovim iztekom ugasne pravica do vložitve zahteve za denacionalizacijo. Okoliščina, da se je tožnik z vlogo 5.10.2000 prijavil kot stranka v upravnem postopku, ki se je začel po pravočasnih zahtevah J.H. in drugih, na odločitev ne vpliva. Tožnik je v svoji zahtevi navedel, da uveljavlja odškodnino kot sin pokojne A.A., ki naj bi bila pravna naslednica pokojne T.H., kateri je bilo premoženje nacionalizirano z odločbo Občinskega Ljudskega odbora Murska Sobota z dne 10.6.1959 (nacionalizacija je bila izvedena z dnem 26.12.1958-z uveljavitvijo Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč). Vendar glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 in iz nje izhajajočega stališča, da so upravičenci do denacionalizacije stavbnih zemljišč razlaščenci, če so bila zemljišča njim odvzeta tudi iz posesti; če so bila odvzeta drugim uporabnikom (nosilcem pravice uporabe), ki so svojo pravico (časovno) pridobili po razlastitvi, pa so upravičenci do denacionalizacije tisti, katerim je bila odvzeta pravica uporabe, pravočasni zahtevi J.H. in drugih nista vloženi v korist tožnika. T.H. ni bila odvzeta posest, pač pa njenim pravnim naslednikom. Zato so ti denacionalizacijski upravičenci. V času odvzema posesti so bili uporabniki 1/2 nacionaliziranega zemljišča J.H. st., M.H., A.H., L.H., J.H. ml. in E.H., uporabnica druge polovice pa A.A. Uporabniki H. niso pravni nasledniki M.M..

V pritožbi zatrjuje tožnik, da mu je bil priznan položaj stranke v upravnem postopku, začetem po pravočasnih zahtevah J.H. in drugih, zato je tudi njegova zahteva pravočasna. Pravočasni zahtevi J.H. in drugih sta vloženi tudi v njegovo korist. Navedba sodišča prve stopnje, da je A.A. pridobila pravico uporabe na nacionaliziranem zemljišču od T.H., je protispisna, saj je bila predmet darilne pogodbe le nepremičnina, označena kot št. 27 k.o..., kar kaže tudi to, da se je v zemljiški knjigi vknjižila po darilni pogodbi z dne 10.7.1961 na A.A. lastninska pravica. A.A. je pravna naslednica T.H. (zakonita dedinja), J.H. in drugi pa so dobili solastnino oziroma souporabo kot sorodniki njenega moža. V skladu s 15. členom ZDen so v primeru smrti upravičencev upravičeni njihovi pravni nasledniki, H. in njegova mati. Sodišče prve stopnje pa tudi narobe razlaga navedeno odločbo in stališča Ustavnega sodišča RS.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006- ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je bilo v upravnem postopku odločeno meritorno. Po ZDen pa je pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Upravna organa sta svojo odločitev oprla na naslednje okoliščine: Zahteva za denacionalizacijo, ki jo je 31.1.1992 vložil J.H., se nanaša na premoženje prejšnjega lastnika J.H. V zahtevi so poimensko navedeni dediči po J.H.: J.st., L., M., E., J.ml. in A. Zahtevo za denacionalizacijo premoženja prejšnjega lastnika J.H. je 5.2.1992 vložila tudi M.H., žena pokojnega E.H., ki je navedla, da jo vlaga še v imenu L., M. in A.H.. M.H. je z poznejšo vlogo pojasnila, da je pravni temelj podržavljenja nacionalizacija oziroma prisilen odvzem posesti nad nacionaliziranimi zemljišči in navedla, da so dediči prejšnjega lastnika J.H. postali solastniki zaradi fideikomisarične substitucije. Iz zahtevi priloženih listin je prvostopni upravni organ ugotovil, da tvori premoženje prejšnjega lastnika J.H. 1/2 nepremičnine - zemljišča parc. št. 77 k.o... in da je lastnica druge polovice bila T.H. Po Orvat prisojilni pogodbi z dne 28.8.1947 se je pri premoženju J.H. vknjižila lastninska pravica T.H. z zaznambo v korist sorodnikov J.H. (navedenih dedičev), ki so to premoženje prejeli v last po smrti T.H.. T.H. lastno premoženje pa je po njeni smrti dedovala A.A. Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede na to, da se v svoji zahtevi tožnik sklicuje na isto podlago podržavljenja kot vlagatelja J. in M.H., se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča RS in jih pravilno povzema, ko zavrača tožbeni ugovor, da naj bi bila upravičenka do denacionalizacije T.H. Pravilno sodišče prve stopnje tudi razlaga določbe 64. člena ZDen. Po 2. odstavku 64. člena ZDen je zahteva enega od upravičencev res v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Vendar so po tej določbi varovane pravice pravnih naslednikov glede premoženja njihovega skupnega pravnega prednika. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšen primer, saj sta pravočasni zahtevi vlagateljev J. in M.H. vloženi za delež, ki je pripadel dedičem prejšnjega lastnika J.H. in je bil njim tudi vzet iz posesti, ti pa glede na ugotovljeno dejansko stanje niso pravni nasledniki A.A., kar pomeni, da niso upravičeni vložiti zahtevo za denacionalizacijo A.A. odvzetega premoženja. Zato je po presoji pritožbenega sodišča bilo za tožnikovo vlogo, vloženo 5.10.2000, pravilno presojeno, da gre za samostojno zahtevo za denacionalizacijo, ki pa je prepozna glede na določbo 1. odstavka 64. člena ZDen, ki določa materialni in prekluzivni rok za vlaganje zahtev, ki ima v primeru zamude posledice, ki jih sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Okoliščina, da je tožnik sodeloval v postopku, vodenem po pravočasnih zahtevah J.H. in drugih, ne more izkazovati pravočasnosti tožnikove zahteve za denacionalizacijo. Pa tudi sicer izhaja iz upravnih spisov, da so v zvezi s tožnikovim položajem bile ugotavljane samo okoliščine, ki bi lahko izkazovale njegovo pravno nasledstvo do denacionalizacijskih upravičencev. Okoliščina, da je v sklepu tožene stranke z dne 23.3.2001, navedeno, da je denacionalizacijska upravičenka T.H., ni upoštevna, ker je ta sklep izdan pred sprejemom navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je dala drugačno razlago materialnega prava. Prav tako ni upoštevno tožnikovo zatrjevanje, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo protispisnost, saj vsebina darilne pogodbe ni okoliščina, ki bi bila pomembna za odločitev.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljaviti pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker v postopku tudi niso bile storjene napake, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.