Jedro

Ukrepi v izpodbijani odločbi opredeljujejo dejanski stan in podlago za odločanje o ugoditvi ali zavrnitvi zahteve za začasno odredbo v smislu 2. odstavka 30. člena in 1. odstavka 69. člena ZUS. Če se sodišče z dejanskim stanom in podlago za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni seznanilo, ker te odločbe ni imelo, tudi ni moglo odločiti o tej zahtevi, saj ni moglo presoditi, ali so pogoji za njeno izdajo, določeni v 2. odstavku 30. člena ZUS, dejansko podani.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 82/2001-12 z dne 6.4.2001 ter se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba z dne 19.2.2001, s katero je bila zavrnjena pritožba tožečih strank zoper prvostopno odločbo Komunalno cestnega inšpektorata Občine R. z dne 17.1.2001, s katero je navedeni prvostopni organ odredil tožečima strankama, da sta dolžni sanirati nabrežino ceste, R. - M. - M.m. ter s ceste strokovno urediti odvodnjavanje talnih in meteornih voda.

Zahtevano začasno odredbo, da prvostopno sodišče v celoti zadrži izvršitev navedene prvostopne inšpekcijske odločbe, ker tožeči stranki, glede na določbe Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 - ZJC), na cestišču ne smeta opravljati del na cestnem telesu, saj za ta dela nista usposobljeni in bi zaradi teh del lahko nastala večja nepopravljiva škoda, ogroženo pa bi lahko bilo tudi življenje in zdravje ljudi, je prvostopno sodišče zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče citira določbi 2. odstavka 30. člena in 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Prvostopno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi upravni organ zahtevi za odložitev izvršitve sporne prvostopne odločbe ni ugodil. V zvezi s tem tožena stranka v odgovoru navaja, da o tem ni posebej odločala, vendar prvostopna odločba do njene dokončnosti tudi ni bila izvršena. Prvostopno sodišče meni, da tožeči stranki v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe nista konkretno izkazali večje nepopravljive škode, ki bi jima grozila, saj v zvezi s tem le pavšalno navajata, da bi lahko nastala večja nepopravljiva škoda ter da bi lahko bilo ogroženo življenje in zdravje ljudi zato, ker nista strokovno usposobljeni za cestno gradbena dela. Ta ugovor prvostopno sodišče kot neutemeljen zavrača, ker je že iz izpodbijane odločbe razvidno, da morajo biti sanacijska dela opravljena strokovno in ob ustreznem soglasju pristojnega organa. To seveda pomeni, da morajo biti dela izvedena na podlagi ustrezne dokumentacije in po usposobljenem izvajalcu. Zato je seveda odgovoren investitor, ne glede na to, ali sta to (investitorja) tožeči stranki, ali pa kdo drug, na primer javno cestno podjetje. Konkretne škode, ki bi tožečima strankama nastala zaradi financiranja zahtevane sanacije, pa tožeči stranki niti ne navajata, niti dokazujeta. Tožeči stranki tudi navajata, da je zahtevani poseg zaradi njune nestrokovnosti v nasprotju z javnim interesom medtem, ko tožena stranka v zvezi s tem v odgovoru navaja, da je zaradi dotrajanosti opornega zidu in plazovitega terena sanacija nujna in v javnem interesu. Po presoji prvostopnega sodišča je iz dokumentacije v upravnih spisih razvidno, da je sanacija spornega opornega zidu dejansko nujna, čemur pravzaprav ne oporekata niti tožeči stranki. Njun ugovor, da bi bila izvedba del v njuni režiji v nasprotju z javnim interesom je, po mnenju prvostopnega sodišča, neutemeljen iz že navedenih razlogov (ker morata poskrbeti za strokovnost izvedenih del, ob ustreznih soglasjih). Pač pa je, po mnenju prvostopnega sodišča, nedvomno v javnem interesu, da se sporni oporni zid sanira tako, da se prepreči morebiten vdor nabrežine na cesto, saj bi takšen vdor (porušitev zidu) dejansko lahko povzročil prekinitev prometa in tudi resno ogrozil varnost udeležencev v prometu.

Tožeči stranki v pritožbi navajata, da so navedbe prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu v nasprotju z veljavno zakonodajo, ki določa, da lahko dela na cesti opravlja le za to usposobljena javna gospodarska služba. V konkretnem primeru upravne odločbe (oziroma sanacije) ne smeta izvršiti tudi, če razpolagata z ustreznim kadrom, ki je strokovno usposobljen za gradbena dela. Odločba upravnega organa njima namreč le nalaga, da dela opravita strokovno, na podlagi soglasja pristojnega organa, ne odloča pa, da sta dolžni dela zaupati za to pristojni javni gospodarski službi tako, da bi v primeru izvršitve upravne odločbe lahko njima nastala večja finančna škoda zaradi nepooblaščenega posega na cestišče in bi lahko bilo ogroženo tudi zdravje in življenje občanov. V primeru, da, v skladu z izrekom odločbe, opravita sanacijo, in sicer strokovno po svojih zaposlenih, namreč še vedno obstoji nevarnost odškodninske kot tudi kazenske odgovornosti za nepooblaščeni poseg v cestišče in ogrožanje varnosti, pri čemer ponovno poudarjata, da je v skladu z veljavno zakonodajo lastnik cestišča in sporne nabrežine Občina R., ki je tudi zadolžena za sanacijo. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti spremeni in ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe ter jima povrne vse stroške v zvezi z njuno pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeni ugovori se po vsebini nanašajo na zavrnitev začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, po katerem tožnik res lahko, pod določenimi pogoji, zahteva odložitev izvršitve akta, ki ga izpodbija v upravnem sporu, tudi od sodišča. Po tej določbi lahko tožnik zahteva odložitev izvršitve od sodišča, če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe.

Pritožbeno sodišče ni moglo odločati o pritožbi zoper izpodbijani sklep, saj v upravnih spisih ni citirane prvostopne odločbe z dne 17.1.2001, s katero je Komunalno cestni inšpektorat občine R. odredil tožečima strankama določene sanacijske ukrepe v zvezi z nabrežino navedene ceste. Tudi iz dopisa prvostopnega sodišča z dne 21.3.2001 tožečima strankama ne izhaja, da bi prvostopno sodišče zahtevalo od tožečih strank, da mu pošljeta prvostopno odločbo. Prvostopno sodišče je sicer v dopisu toženi stranki z dne 29.3.2001 zahtevalo od tožene stranke dostavo vse dokumentacije, ki se nanaša na to zadevo, prejelo pa je le odgovor tožene stranke na zahtevo za odlog izvršbe prvostopne odločbe z dne 4.4.2001, ne pa tudi prvostopne odločbe.

Prvostopno sodišče zato ni moglo odločati o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na odlog izvršbe prvostopne odločbe, potem ko te odločbe ni prejelo. Ukrepi v tej odločbi, ki so naloženi tožečima strankama, namreč opredeljujejo dejanski stan in podlago za odločanje o ugoditvi ali zavrnitvi zahteve za začasno odredbo v smislu 2. odstavka 30. člena in 1. odstavka 69. člena ZUS. Če se prvostopno sodišče s tem dejanskim stanom in podlago za odločanje o zahtevi za začasno odredbo ni seznanilo, ker te odločbe ni imelo, tudi ni moglo odločati o tej zahtevi, saj ni moglo presoditi, ali so pogoji za njeno izdajo, določeni v 2. odstavku 30. člena ZUS (če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda), dejansko podani ali ne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 74. člena, v zvezi v zvezi z 68. členom in 5. odstavkom 69. člena ZUS, pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek.

V novem postopku naj prvostopno sodišče zahteva od tožene stranke, da mu dostavi navedeno prvostopno odločbo z dne 17.1.2001, saj bo lahko le na podlagi te odločbe odločilo o zahtevi tožečih strank za izdajo začasne odredbe o odlogu izvršbe v zvezi s to odločbo.

V zvezi s predlogom tožečih strank o povrnitvi stroškov v zvezi s pritožbo pritožbeno sodišče opozarja tožeči stranki, da kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške (3. odstavek 23. člena ZUS), pa tudi prvostopno sodišče še ni odločilo o glavni stvari v tem upravnem sporu (glej 4. in 6. odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99, v zvezi s 16. členom ZUS).