Jedro

ZKP je poznejši in specialnejši predpis, ki je vprašanje zastaranja tožbenih zahtevkov oseb, ki so bile neupravičeno obsojene pred 1.1.1954, in katere zaradi preteka roka iz prvega odstavka 539. člena ZKP, ne bi mogle uveljavljati pravice do povrnitve škode, uredil drugače, in sicer ugodneje za oškodovance. V 562. členu ZKP je namreč določeno, da zastaranje začne teči z dnem uveljavitve ZKP, tj. 1.1.1995 (566. člen ZKP).

Vso negmotno škodo, ki je posledica neutemeljeno odvzete prostosti (med prestajanjem in po prestani kazni), je treba obravnavati kot enotno obliko škode. Duševne bolečine zaradi gladovne stavke niso posebna oblika škode.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 16,913.353,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1998 dalje ter mu povrniti 430.127,40 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta najprej odločili o ugovoru zastaranja in ugotovili, da zahtevek tožnika na podlagi 562. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur.l. RS, št. 63/94, v nadaljevanju ZKP), ni zastaran. Odločitev o odškodnini za gmotno škodo v znesku 7,913.353,50 SIT sta oprli na 189. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ugotovili sta, da je tožnik v času aretacije opravljal delo odgovornega urednika ter da mu zato gre odškodnina v višini plače odgovornega urednika po razmerah v času sojenja. Odločitev o odškodnini za negmotno škodo v znesku 9,000.000,00 SIT sta oprli na merila iz 200. člena ZOR.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče tožbenemu zahtevku glede negmotne škode v celoti ugodi. Poudarja, da so bila premalo upoštevana naslednja dejstva: da je šlo za montiran proces OZN-e, da je preiskava trajala osemnajst mesecev, ki jih je tožnik prebil v samici; da je gladovna stavka posebne okoliščina, ki terja višjo odškodnino; da je del kazni prestal na prisilnem delu; da je izgubil stik z generacijo med 20. in 30. letom starosti; da je bil izpostavljen šikaniranjem; da je izgubljal delovna mesta; da je bil v resnici pravnomočno obsojen kot vohun vse do leta 1988 ter da tudi po letu 1988 ni dobil nazaj izkaznice skupščinskega dopisnika ... iz Beograda.

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Vztraja pri svojem ugovoru zastaranja in se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 69/96. Trdi nadalje da tožnik ni bil zapornik Golega otoka, Grgurja, Stare Gardiške ali Bileče; da ni imel zdravstvenih posledic; da je po lastni izpovedi po prihodu iz zapora dobil lepo zaposlitev doma in mednarodnih krogih. Izpodbija tudi odločitev o gmotni škodi. Sodišči naj bi uporabili napačna merila, saj tožnik ni imel izobrazbe za delovno mesto urednika in pred aretacijo tudi ni bil zaposlen.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo, in nasprotnima strankama, ki nista vložili odgovora (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se v obravnavanem sporu še naprej uporablja na podlagi sedaj veljavnega prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99).

Reviziji nista utemeljeni.

Tožena stranka neutemeljeno ugovarja zastaranje tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek ni zastaran. Revizijsko sodišče soglaša z razlogi iz sodbe sodišča druge stopnje. To sodišče je pravilno poudarilo, da je ZKP poznejši in specialnejši predpis, ki je vprašanje zastaranja tožbenih zahtevkov oseb, ki so bile neupravičeno obsojene pred 1.1.1954, in katere zaradi preteka roka iz prvega odstavka 539. člena ZKP, ne bi mogle uveljavljati pravice do povrnitve škode, uredil drugače, in sicer ugodneje za oškodovance. V 562. členu ZKP je namreč določeno, da zastaranje začne teči z dnem uveljavitve ZKP, tj. 1.1.1995 (566. člen ZKP). Ker je tožnik vložil tožbo 10.4.1996, zastaralni rok pa znaša tri leta, je to storil pravočasno. Pritožbeno sodišče je tudi pojasnilo razliko med odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. II Ips 69/96) in odločitvijo v obravnavanem primeru, tako da posebni razlogi v zvezi s tem ugovorom niso potrebni.

Tožena stranka nadalje neutemeljeno izpodbija odločitev o gmotni škodi. Da tožnik ni imel ustrezne izobrazbe, za odločitev ni pomembno. Trditev, da pred odvzemom prostosti ni bil zaposlen, pa je v nasprotju s podatki v spisu in ugotovitvami na prvi in drugi stopnji. Sodišče prve stopnje je posebej poudarilo, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kž 347/49 z dne 25.11.1949 izhaja, da je bil tožnik pred tem zaposlen kot odgovorni urednik. Tako je trditev, da je bil pred odvzemom prostosti nezaposlen, nedovoljena revizijska novota (tretji odstavek 385. člena in 386. člen ZPP).

Tožena stranka končno neutemeljeno izpodbija odločitev o odškodnini za negmotno škodo. To odločitev neutemeljeno izpodbija tudi tožeča stranka.

Ugotovitve o trajanju odvzema prostosti, o režimu v zaporu, o izgubi ugleda, o izključitvi iz domačega okolja in ločitvi od svojcev, o odnosu okolja do tožnika po vrnitvi iz zapora, o izpostavljenosti šikaniranju in izgubi delovnih mest, so del dejanske podlage spora, v katero vrhovno sodišče ne sme več posegati. Nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ne tožeča ne tožena stranka nista uveljavljali procesnih kršitev pri ugotovitvi dejanske podlage spora. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), je dejstva, ki so bila ugotovljena na prvi in sprejeta na drugi stopnji, le materialnopravno ovrednotilo. Drugačne trditve v reviziji (prisilno delo, problem vrnitev izkaznice skupščinskega dopisnika Dela) tako niso predmet revizijske obravnave.

Sodišči druge in prve stopnje sta materialnopravno pravilno presodili vse pravno odločilne okoliščine po 200. členu ZOR. Pravilno je izhodišče, da je treba vso negmotno škodo, ki je posledica neutemeljeno odvzete prostosti (med prestajanjem in po prestani kazni), obravnavati kot enotno obliko škode.

Duševne bolečine zaradi gladovne stavke zato niso posebna oblika škode. Sodišči druge in prve stopnje sta upoštevali dejstvo, da je bila sodba, s katero je bil tožnik obsojen, razveljavljena oziroma postopek ustavljen šele v letu 1988. Upoštevali sta tudi druge okoliščine, ki so nastajale pri ponovnem vključevanju tožnika v delovno in družbeno okolje potem, ko je prišel iz zapora.

Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni šlo za tako hude razmere, kot so jih doživljali zaporniki Golega otoka, Grgurja, Stare Gradiške ali Bileče, in da tožnik tudi ni imel zdravstvenih posledic. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje ta dejstva upoštevali, saj sta opravili primerjavo z odškodninami, ki so jih sodišča prisodila nekdanjim zapornikom v teh zaporih. Prav zato je prisojena odškodnina nekoliko nižja od primerjanih odškodnin. Sodišči sta pravilno upoštevali tudi dolžino prestajanja kazni in vse ostale okoliščine, ki so nastajale v zvezi z obsodbo (stran pet in šest prvostopenjske sodbe in stran tri drugostopenjske sodbe).

Vrhovno sodišče v odgovor na revizijske trditve tožeče stranke le še poudarja, da škode, ki je nastala tožniku, ni mogoče ovrednotiti z denarnim zneskom. Sodišče lahko (ker drugih orodij nima) določi le manjše ali večje zadoščenje za prestano gorje. Pri tem mora upoštevati merila, ki jih določa zakon in ki so splošno sprejeta glede na premoženjsko stanje in družbene razmere v državi (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Pri razsoji o tem zadoščenju pa mora upoštevati tudi primerljive škode oziroma razmerja med škodami, ki so posameznikom nastajale v podobnih, pa vendar različnih okoliščinah (subjektivnih in objektivnih). Revizijsko sodišče je preizkusilo presojo obeh sodišč in tudi samo opravilo primerjavo s podobnimi primeri iz že obstoječe sodne prakse. Primerjava ja pokazala, da sta sodišči druge in prve stopnje tožniku prisodili pravično odškodnino.

Zato sta obe reviziji neutemeljeni in ju je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.

Ker pravdni stranki z revizijama nista uspeli, morata tudi sami kriti svoje stroške revizijskega postopka. Odločitev o stroških je zajeta v zavrnilnem delu o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Kar zadeva oprostitev od plačila sodnih taks, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je za takšno odločitev pristojno prvostopenjsko sodišče.