Jedro

Podlaga za vračanje premoženja je bodisi v določbah ZDen ali pa v razveljavitvi povojnih obsodilnih kazenskih sodb, na podlagi katerih je bila odrejena zaplemba premoženja. Vračanje premoženja na osnovi ZDen je praviloma rezervirano za upravne postopke, razen v primerih iz člena 5 ZDen. Nasprotno pa o vračanju neupravičeno zaplenjenega premoženja na podlagi krivičnih kazenskih povojnih obsodb odločajo sodišča. V danem primeru so trditve tožnikov o podlagi za vračanje v tem primeru res skope in celo nepopolne, vendar pa le ni mogoče prezreti, da so se v predlogu sklicevali tudi na podan predlog za vrnitev obravnavanih nepremičnin na Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici z dne 11. 7. 1996, ki ga je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku tudi vpogledalo. Do tega dokaza se ni opredelilo, čeprav iz tega predloga izhaja, da se tožniki sklicujejo ravno na razveljavitev kazenske obsodilne sodbe, s katero je bila odrejena zaplemba premoženja. Na osnovi tega bi lahko sodišče prve stopnje sklepalo, da je podlaga za vrnitev premoženja bila v določbah ZIKS (tudi sicer bi v okviru materialnoprocesnega vodstva lahko tožnike v tej smeri pozvalo k dopolnitvi trditvenega gradiva, v kolikor bi to štelo za potrebno). Glede na specialne določbe člena 145.c ZIKS (ki imajo podlago v določbah novele tega zakona ZIKS-G) sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi smelo zaključiti, da pride v poštev v materialnopravnem oziru opiranje na člen 72 ZDen tudi v obravnavni smeri, torej pri obravnavanju odškodninskega zahtevka iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja z vrnjenimi nepremičninami. Zato pač sodišče prve stopnje tudi kot upoštevno časovno obdobje ne bi smelo uporabiti že obdobje od uveljavitve ZDen dalje pa do vrnitve premoženja, ampak šele od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu ter v stroškovnem izreku (točki I. in III. izreka) razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu (točka II. izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke (vnaprej tožnikov) uveljavljanem v znesku 78.210,00 EUR ugodilo do višine 48.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2010 dalje do plačila, v presežku pa ga je zavrnilo. Toženi stranki (vnaprej toženki) je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 2.990,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da tožniki uveljavljajo odškodnino zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin, vrnjenih na osnovi inštituta vrnitve podržavljenega (zaplenjenega) premoženja, za kar je ugotovilo materialnopravno podlago v določbah člena 72 Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Na tej osnovi je sledilo stališču tožnikov, da jim ta odškodnina pripada za čas od uveljavitve ZDena, to je od 7. 12. 1991 pa do vrnitve vrnjenih nepremičnin v posest, kar je bilo po stališču sodišča prve stopnje z dnem 3. 4. 2008. Sodišče prve stopnje je nadalje, kot to izhaja iz razlogov pod točko 8 obrazložitve sodbe način ugotavljanja izgubljene koristi po drugem odstavku 72. člena ZDen oprlo v skladu s stališči sodne prakse na izračun izgubljene najemnine, ki bi jo upravičenec dosegel v obravnavanem časovnem obdobju, ob odbitku stroškov, ki bi ga bremenili, pri čemer je poudarilo, da je takšno merilo zgolj pripomoček za izračun prikrajšanja oziroma izgubljene koristi. Potem ko toženka ni sprejela predpravdnega izvedenskega mnenja ocene te izpadle koristi, kot ga je izdelal izvedenec D.Ž. na pobudo tožnikov, je v teku pravdnega postopka pritegnilo najprej izvedenca A.V., ki je izgubljeno korist v navedeni smeri ocenil na 77.210,00 EUR, glede na ugovore toženke pa nato še izvedenca S.K., ki je izgubljeno korist oprto na izračun izpadle najemnine, ocenil na 48.700,00 EUR. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje glede utemeljenosti terjatve tožnikov po višini izhajalo iz mnenja slednjega izvedenca in zato ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov do višine 48.700,00 EUR.

2. Zoper to sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča jo napada v njenem zavrnilnem delu ob uveljavljanju pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnikov, vključno s stroškovnim zahtevkom. Pritožniki poudarjajo pomen predpravdnega izvedenskega mnenja izvedenca dr. Ž., ki je oškodovanje tožnikov ocenil na znesek 81.702,84 EUR, dokaj podobno oceno pa je podal tudi v teku pravde pritegnjeni izvedenec A.V. Toženka nekih konkretnih ugovorov na račun višine terjatve ni podala vse do pribave izvedenskega mnenja že navedenega izvedenca, ko je v spis prvič vložila kakšne dokaze in konkretizirano nasprotovala višini denarne terjatve tožnikov. Zato so tožniki že v postopku na prvi stopnji opozorili, da so vsi dokazi, ki jih je toženka vložila v spis šele tedaj, prepozno vloženi in da so navedbe toženke v tej smeri tako prekludirane in zato neupoštevne. Kljub temu je sodišče prve stopnje nepravilno sledilo navedenim ugovorom toženke in odredilo pritegnitev tretjega izvedenca, čemur so tožniki že v postopku na prvi stopnji nasprotovali, ravno sklicujoče se na navedeno prekluzijo toženke. Tretji izvedenec S.K. je v bistvu oškodovanje tožnikov ocenil zgolj na znesek 48.700,00 EUR, čemur so tožniki nasprotovali. Tako ni mogoče prezreti, da so pa vsi trije izvedenci uporabljali isto metodo vrednotenja izgube koristi na strani tožnikov in da sta dva izvedenca ugotovila tako rekoč identično višino oškodovanja tožnikov. Nižjo oceno je podal le že navedeni tretji izvedenec, ki pa je pri podaji mnenja očitno upošteval tudi vse dokaze, ki jih je toženka predložila v spis že po nastopu prekluzije. Sodišče prve stopnje je tako kršilo procesne določbe, ko je sploh postavilo še izvedenca K. Iz tega razloga je po mnenju teh pritožnikov tudi sodba v izpodbijanem delu nezakonita.

3. Toženka izpodbija obsodilni del prvostopenjske sodbe, vključno s stroškovno odločitvijo, ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v izpodbijanem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje o upoštevnosti določb ZDen kot materialnopravne podlage za presojo obravnavanega razmerja, saj je sodišče prve stopnje prezrlo, da tožniki zahtevajo plačilo odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja na podlagi določbe 145.c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), saj je bilo pokojnemu upravičencu odvzeto premoženje ter izrečena zaporna kazen na podlagi sodbe Vojaškega sodišča Mesta Maribor št. SOD 484/54 z dne 17. 8. 1945, ki pa je bila razveljavljena s sklepom Temeljnega sodišča v Mariboru, enota v Mariboru, opr. št. IV K 47/93, ta sklep pa je postal pravnomočen 12. 7. 1993. V skladu z določbami novele citiranega zakona ZIKS-G pa velja, da se v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe pa je bila razveljavljena glede oblik in obsega vračanja, sicer uporabljajo določbe tretjega poglavja ZDen, vendar pa 145.c člen ZIKS izrecno določa, da je v teh primerih mogoče zahtevati odškodnino iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja z vrnjenim premoženjem le za čas od dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni do dneva vračila nepremičnin v last in posest. Tako v danem primeru upoštevno časovno obdobje ne more trajati že od 7. 12. 1991 dalje pa do 3. 4. 2008, kot je to odločilo sodišče prve stopnje, ki je začetek upoštevnega obdobja vezalo na čas uveljavitve ZDen. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, to je protispisnost, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe, z vsebino listin ter nasprotje med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ocenilo, da je bila toženka prekludirana s predložitvijo izračuna nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj je podlaga za izračun tega nadomestila veljavni odlok, ki bi ga bil izvedenec dolžan poznati in upoštevati pri napravi svojega strokovnega mnenja. Ta pritožnica se tudi protivi začetku teka zakonskih zamudnih obresti od 20. 1. 2010, po njenem stališču bi zamudne obresti mogle teči šele od izdaje sodbe dalje (četudi gre za nečisto denarno terjatev), sicer pride do dvojne valorizacije terjatve tožnikov. V tem pogledu je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Toženka tudi še vedno poudarja, da je zahtevek tožnikov nesklepčen, ker bi morali tožniki plačilo odškodnine zahtevati v sorazmerju s svojimi solastninskimi deleži. Prav tako pa ta pritožnica graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj sodišče prve stopnje ne bi smelo tožnikom priznati kot potrebnega stroška plačila izvedenskega mnenja v predpravdnem postopku.

4. Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista vložili.

5. Pritožba tožnikov ni utemeljena.

6. Pritožba toženke je utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožnikov:

7. Tožniki se v svoji pritožbi zavzemajo za prisojo celotne zahtevane odškodnine, skladno ovrednotenju njihovega oškodovanja po izvedenskem mnenju v zadevi pritegnjenega izvedenca A.V. V poznejšem mnenju izvedenca S.K. je slednji oškodovanje tožnikov ocenil na znatno nižji znesek 48.700,00 EUR, kar je sodišče prve stopnje tudi nato uporabilo kot podlago svoje odločitve in do te višine ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov. Tožniki vidijo procesne nepravilnosti v ravnanju sodišča prve stopnje (očitno relativnega značaja, ki pa so po stališču te pritožbe vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve - prvi odstavek člena 339 ZPP), saj da sodišče prve stopnje ni imelo razloga za pritegnitev nadaljnjega izvedenca te stroke zaradi ocene oškodovanja tožnikov, posebno ne, ker je ta upošteval ugovore toženke, ki pa jih je slednja podala prepozno in je glede teh že nastopila prekluzija.

8. V tej smeri pritožbi tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi, pri tem pa se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da toženka ni bila prekludirana glede trditev, ki jih je navajala v vlogi posredovani na poziv sodišča zaradi izjasnitve o prvem izvedenskem mnenju (pripravljalna vloga z dne 21. 3. 2012), saj se je v tej vlogi le argumentirano izjavila o mnenju, kar je tudi njena dolžnost, saj zgolj pavšalno ugovarjanje mnenju in nesprejemanje tega brez navedbe nekih argumentiranih trditev, ne bi doseglo svojega cilja. Sicer pa tudi ni mogoče trditi, da je izvedenec S.K. podal mnenje prav pod vplivom teh trditev toženke, saj je slednja že tudi v pravočasno podanih trditvah poudarjala pomen lokacije obravnavanih nepremičnin ter njihove namembnosti tudi v smeri vrednotenja njihove vrednosti in vpliva višine te na vrednotenje izpadle koristi tožnikov.

9. Sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča ni kršilo procesnih določb o dokazovanju z izvedenci v pravdnem postopku. S strani tožnikov ponujenega predpravdnega izvedenskega mnenja utemeljeno ni uporabilo glede na zavračanje s strani toženke. V teku pravde je nato pritegnilo dva izvedenca. Med njuno oceno oškodovanja tožnikov je res znatna razlika, zato bi sicer prišlo v skladu z drugim odstavkom člena 254 ZPP v poštev dopolnjevanje dokazovanja z njunim novim zaslišanjem ali s pritegnitvijo nadaljnjega izvedenca iste stroke. Sodišče prve stopnje pa pravilno poudarja, da pravdni stranki tega nista predlagali. Stvar dokazne ocene sodišča je tako, katero mnenje bo uporabilo kot podlago svoje odločitve. V okviru te dokazne ocene je sodišče prve stopnje sprejelo mnenje izvedenca S.K., pri čemer je sprejemljivo poudarilo, da je svoje mnenje o višini izpadle najemnine za obravnavane nepremičnine oprl tudi na specifične lastnosti posamezne nepremičnine, med katere spadajo lega, namenska raba in tudi oblika nepremičnine. V tej smeri je tudi bilo treba odgovoriti na ugovore toženke. Sodišče prve stopnje pa je nato tudi pravilno imelo v vidu, da je na osnovi teh okoliščin ta izvedenec upošteval različne cene za kvadratni meter posamezne nepremičnine, prav tako pa je poleg lokalnih posebnosti nepremičnin pravilno izvedenec upošteval tudi padajoči trend gibanja cen nepremičnin zaradi spremenjenih tržnih razmer v posameznem časovnem obdobju. Ob uporabi metode donosa s strani obeh izvedencev je nato izvedenec S.K. ob upoštevanju navedenih dodatnih kriterijev izračunal nižjo vrednost oškodovanja tožnikov kot prejšnji izvedenec, vendar je to tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem sprejemljivo in nasprotnim pritožbenim izvajanjem ni mogoče slediti. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi sprejemljivo pojasnilo, da izvedenec A.V. tudi v dopolnitvi mnenja (po podanih ugovorih toženke), tega mnenja ni spremenil glede ocene vrednosti nepremičnin in ni pojasnil vpliva v ugovoru toženke zatrjevanih korekcijskih faktorjev na oceno te vrednosti, zato sodišče prve stopnje tudi ni kršilo procesnih določb o izvedenstvu, ko je po dokaznem predlogu toženke odredilo pritegnitev novega izvedenca iste stroke.

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno izhajalo iz ocene oškodovanja tožnikov zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja vrnjenih nepremičnin skladno mnenju izvedenca S.K., kar pomeni, da v nobenem primeru do višje odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, tožniki niso upravičeni. Zato je sodišče druge stopnje, potem ko samo v tej zvezi uradno upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava ni našlo, pritožbo tožnikov zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer povzema tudi razloge iz obrazložitve sodišča prve stopnje k temu delu odločitve. Ta odločitev temelji na členu 353 ZPP.

V zvezi s pritožbo toženke:

11. Izhajajoč iz dejanske podlage, ki jo ponudi tožeča stranka v tožbi oziroma v nadaljnjih pravočasnih trditvah, mora pravdno sodišče poskrbeti, da ta dejanski stan aplicira pod pravilno in upoštevno materialnopravno podlago za presojo konkretnega obravnavanega razmerja. V danem primeru je sodišče prve stopnje to obvezo kršilo, ko je zaključilo, da pridejo kot materialnopravna podlaga, upoštevna za to razmerje, v poštev določbe člena 72 ZDen. Res je, da člen 145.a ZIKS napotuje na uporabo določb III. poglavja ZDen glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja, predmet vračanja. Vendar pa člen 145.c kot specialni predpis izrecno določa, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava za čas od zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja, ne priznajo. A contrario je utemeljeno sklepati, da so ti zahtevki utemeljeni za čas od dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja, pa do vrnitve tega.

12. Podlaga za vračanje premoženja je bodisi v določbah ZDen ali pa v razveljavitvi povojnih obsodilnih kazenskih sodb, na podlagi katerih je bila odrejena zaplemba premoženja. Vračanje premoženja na osnovi ZDen je praviloma rezervirano za upravne postopke, razen v primerih iz člena 5 ZDen. Nasprotno pa o vračanju neupravičeno zaplenjenega premoženja na podlagi krivičnih kazenskih povojnih obsodb odločajo sodišča. V danem primeru so trditve tožnikov o podlagi za vračanje v tem primeru res skope in celo nepopolne, vendar pa le ni mogoče prezreti, da so se v predlogu sklicevali tudi na podan predlog za vrnitev obravnavanih nepremični na Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici z dne 11. 7. 1996 (A5 listinskih prilog), ki ga je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku tudi vpogledalo. Do tega dokaza se ni opredelilo, čeprav iz tega predloga izhaja, da se tožniki sklicujejo ravno na razveljavitev kazenske obsodilne sodbe, s katero je bila odrejena zaplemba premoženja. Na osnovi tega bi lahko sodišče prve stopnje sklepalo, da je podlaga za vrnitev premoženja bila v določbah ZIKS (tudi sicer bi v okviru materialnoprocesnega vodstva lahko tožnike v tej smeri pozvalo k dopolnitvi trditvenega gradiva, v kolikor bi to štelo za potrebno). Glede na specialne določbe člena 145.c ZIKS (ki imajo podlago v določbah novele tega zakona ZIKS-G) sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi smelo zaključiti, da pride v poštev v materialnopravnem oziru opiranje na člen 72 ZDen tudi v obravnavni smeri, torej pri obravnavanju odškodninskega zahtevka iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja z vrnjenimi nepremičninami. Zato pač sodišče prve stopnje tudi kot upoštevno časovno obdobje ne bi smelo uporabiti že obdobje od uveljavitve ZDen dalje pa do vrnitve premoženja, ampak šele od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja v obravnavanem primeru (kot izhaja iz vsebine citiranega predloga pod A5 listinskih prilog bi to bilo z 12. 7. 1993). V ponovljenem sojenju bo tako moralo sodišče prve stopnje dopolniti izvedensko mnenje že navedenega izvedenca S.K. tako, da naj ta oceni oškodovanje tožnikov v smeri izpadle najemnine za časovno obdobje od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja pa do vrnitve tega tožnikom oziroma pokojnemu upravičencu. Iz mnenja navedenega izvedenca ni mogoče jasno razbrati, kako upoštevanje krajšega časovnega obdobja vpliva na višino oškodovanja, zato pritožbeno sodišče, zgolj ob pravilni uporabi materialnega prava, napadene odločitve v tem delu ni moglo spremeniti samo, brez potrebne dopolnitve izvedenskega dela, zato je v tem delu (obsodilnem delu prvostopenjske sodbe), ob ugoditvi pritožbi toženke, napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP). Ker bo šele ob ponovni razsoji znan uspeh pravdnih strank v pravdi, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovni izrek napadene sodbe. V ponovljenem sojenju pa naj sodišče prve stopnje pretehta pritožbene trditve toženke v tej smeri in tudi v ostalem.

13. Tožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo niso uspeli (prvi odstavek člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških toženke pa je pritožbeno sodišče pridržalo do odločitve o glavni stvari na osnovi tretjega odstavka člena 165 ZPP.