Jedro

Nesklepčnost tožbenega zahtevka je po svojem bistvu materialnopravni pojem in je podana takrat, ko iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Vzrok za nesklepčnost obravnavanega tožbenega zahtevka je lahko tudi pomanjkljivo opisan življenjski primer.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da v korist parcel št. 1250.S in parc. št. 103/4 k.o. T., v solasti tožnikov za vsakega do ½, obstaja služnost pešpoti, ki od javne ceste parc. št. 101/1 k.o. T. in preko parcel last prvega tožnika, vodi po parcelah 103/8 k.o. T. v dolžini 6 m in širini 2 m ter parceli 103/28 k.o. T. v dolžini 9 m in širini 2 m, v solasti I. in D. Č. za vsakega do ½ ter da sta toženi stranki dolžni izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo pri parceli 103/8 k.o. T. in 103/28 k.o. T., v solasti D. in I. Č., vpisala služnost pešpoti, ki po parc. št. 103/8 T. poteka v dolžini 6 m in širini 2 m ter po parceli 103/28 k.o. T. v dolžini 9 m in širini 2 m v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 1250.S in parc. št. 103/4 k.o. T., v nasprotnem primeru bo takšno listino nadomestila ta sodba. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.118,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Umik tožbe zoper M. K. in I. K. je vzelo na znanje.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Če je sodišče ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke nesklepčen, pa ga tožeča stranka ni popravila, bi lahko tožbeni zahtevek le zavrglo in ne zavrnilo. Tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti in šteti, da tožeča stranka svojih trditev ni dokazala. Tožeča stranka trditev ni mogla dokazati, ker sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo. Sodišče navaja, da iz tožbe ni razvidno, od kdaj naj bi tožeči stranki uporabljali služnost. Tožeči stranki sta v tožbi navedli, da sta lastnika parcele št. 1250.S in da se za dostop do parcele že 40 let uporablja pot, ki med drugim vodi tudi po parcelah, ki so last toženih strank. V pripravljalni vlogi pa še trdi, da drugega dostopa nima. V dokaz teh trditev je predlagala zaslišanje več prič, strank, ogled. Predložila je tudi listine, ki niso edini dokaz, da se je ta pot uporabljala. Pri sodni poravnavi, s katero si je J. B. izgovorila le služnost obstoječe kanalizacije in prenos bremen, tožnika nista mogla sodelovati, zato se določila sodne poravnave nanju ne moreta nanašati. Glede zatrjevanja sodišča, da je tožeča stranka predložila listine iz katerih izhaja, da naj bi bila pot v dolžini 30 m, vtožuje pa po eni parceli 6 m, po drugi pa 9 m, je razumljivo, da tožeča stranka vtožuje služnost le v tistem delu, v katerem poteka po zemljiščih tožene stranke, druge parcele, po katerih poteka pot (skupna dolžina 30m), pa so v lasti tožečih strank. Ogled na kraju samem bi pokazal, da prisotnost geometra ni potrebna, pa tudi, da ima hiša tožnikov edini dostop po vtoževanem delu zemljišča. Po mnenju pritožbe je tožeča stranka tožbeni zahtevek dovolj natančno opredelila. V kolikor bi se pri ogledu ugotovilo, da eventuelno vtožuje služnost v večji širini ali dolžini po posameznih parcelah, pa bi lahko sodišče tožbeni zahtevek deloma zavrnilno ali pa bi tožeča stranka tožbeni zahtevek ustrezno spremenila.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi je tožeča stranka vtoževala ugotovitev obstoja stvarne služnosti pešpoti na nepremičninah toženih strank. V tožbi je zatrjevala, da tožnika že 40 let za dostop do svojih nepremičnin uporabljata pot, ki vodi med drugim po parcelah toženih strank, zaradi česar naj bi služnost priposestvovali. Tožeča stranka se je sklicevala na sodno poravnavo (A3) v zadevi R 37/68 z dne 29. 04. 1968, ki v 6. in 7. točki govori o dovozni poti, prav tako pa se je sklicevala na poravnavo brez vidnega datuma sklenitve (A11), ki govori o izgradnji stopnic ob ograji hiše ter na dokazilo o predvideni poti (A15).

Nesklepčnost tožbenega zahtevka je po svojem bistvu materialnopravni pojem in je podana takrat, ko iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (glej: J. Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 126-130). Vzrok za nesklepčnost obravnavanega tožbenega zahtevka je lahko tudi pomanjkljivo opisan življenjski primer, kar je v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz dokazil in navedb tožeče stranke namreč ni razvidno, katero dokazilo naj bi bilo podlaga za začetek uporabe zatrjevane pešpoti, od kdaj naj bi se tako pot uporabljala, niti ni navedeno, kdo je bil lastnik nepremičnin, po katerih naj bi pot potekala. Zato je sodišče prve stopnje tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva celo dvakrat pravilno pozvalo, naj navede, od kdaj do kdaj je kot lastnik gospodujoče stvari in katere gospodujoče stvari izvrševala zatrjevano služnost in po katerih nepremičninah ter kdo je bil v tem času lastnik teh nepremičnin in naj glede na navedbe tožene stranke navede, ali sta bili tožeči stranki solastnika nepremičnin, po katerih naj bi zatrjevana pot potekala. Tožeča stranka tožbenih navedb po pozivih sodišča dne 28. 01. 2009 ter 31. 08. 2010 ni dopolnila. Ker nesklepčnost pomeni materialnopravno neutemeljenost zahtevka, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v primeru podane nesklepčnosti zavreči. Ker tožbeni zahtevek ni formalno nepopoln, temveč je vsebinsko pomanjkljiv (nesklepčen), je meritorna odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze (zaslišanje prič, strank ter izvedba ogleda). Kot je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokaznimi sredstvi. V skladu s 7. in 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tožnik nosi trditveno in dokazno breme za minumum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravice (J. Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 345). Stranka mora za svoja dejstva predlagati dokaz in natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Če določenih dejstev stranka sploh ni zatrjevala, jih tudi z dokaznimi sredstvi ne more dokazovati.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko dvakrat pozvalo, naj tožbeni zahtevek dopolni, pa tega ni storila, so neutemeljene pritožbene navedbe, ki pravijo, da bi tožeča stranka po opravi ogleda ustrezno spremenila tožbeni zahtevek oziroma, da bi lahko sodišče prve stopnje njen zahtevek le delno zavrnilo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve, zato je tožena stranka dolžna svoje pritožbene stroške kriti sama. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).