Jedro

V postopku izdaje zamudne sodbe se ne ugotavlja dejansko stanje, ampak se šteje, da je resnično v tožbi navedeno dejansko stanje, saj se po sistemu afirmativne litiskontestacije pasivnost tožene stranke šteje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb.

Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo. V takem primeru se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. 000 in notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in kreditne pogodbe z dne 29. 10. 2008. V celoti je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo 137.583,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške 3.305,44 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2.V pravočasni pritožbi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2.Zlasti opozarja na razliko med vrnitvenim in obogatitvenim načelom (to je uveljavljeno v našem pravnem redu), zaradi česar meni, da je kondikcijski zahtevek, ki ga je tožnik zasnoval na vrnitvenem načelu, nesklepčen. To po prepričanju tožene stranke pomeni, da ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, saj tožnik nima niti pravdnega interesa zahtevati ugotovitve ničnosti. Kreditna pogodba pa sicer po prepričanju tožene stranke tudi ni nična. Retroaktivnost pri presoji pojasnilne dolžnosti ni dovoljena. V sodbi ni presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja: neopravljena oz. nezadostno opravljena pojasnilna dolžnosti še nima za posledico nepoštenosti pogodbenega pogoja. Ker tožnik ni ponudil trditvene podlage, da je bila tožena stranka v slabi veri tudi v subjektivnem smislu, ni izpolnjen pogoj nepoštenosti. Tožnik ni upravičen do zamudnih obresti. Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva. Načelo lojalne razlage se uporablja le za razlago implementacijskih predpisov, nikakor pa ne more biti podlaga za contra legem razlago nacionalnega prava. Po mnenju pritožbe sodišče zmotno interpretira sodbo C-520/21: poljsko pravo in sodna praksa sta drugačna od naših, poleg tega gre za različni kreditni pogodbi.

3.Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve povzelo pogoje, ki jih 318. člen ZPP določa za izdajo zamudne sodbe, v nadaljevanju obrazložitve pa je ugotovilo tudi, da so vsi ti pogoji v tej zadevi izpolnjeni.

6.Nobenega dvoma ni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz v tožbi zatrjevanih dejstev, prav tako ta niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se v postopku izdaje zamudne sodbe ne ugotavlja dejansko stanje, ampak se šteje, da je resnično v tožbi navedeno dejansko stanje, saj se po sistemu afirmativne litiskontestacije pasivnost tožene stranke šteje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V 7. in 27. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo v tožbi zatrjevana dejstva, na katera se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

7.Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki o nesklepčnosti tožbe: tožnik je zahteval od tožene stranke vračilo zneska 137.583,83 EUR, ki predstavlja razliko med 327.507,94 EUR, kolikor je tožnik odplačal po kreditni pogodbi, in 189.924,11 EUR, kar je protivrednost odobrenega in tožniku izplačanega kredita.2 Tožnik tako zahteva tisto, za kar je bila (po njegovem prepričanju) tožena stranka obogatena, kar pomeni, da zahteva natančno tisto, za kar se zavzema pritožba.

8.Glede vprašanja retroaktivnosti se je po izdaji zamudne sodbe in vložitvi pritožbe v primerljivem dejanskem in pravnem položaju izreklo VSRS v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025. Njegovo stališče se strnjeno glasi: 1) sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljave predpisov, temveč le napolnijo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak, in 2) sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava. To stališče je precedenčno in za pritožbeno sodišče zavezujoče.3 Ker je v njem vsebovan odgovor na pritožbene pomisleke, se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne opredeljuje in za natančnejšo razlago napotuje na navedeno odločbo.

9.Po Zakonu o varstvu potrošnikov4 (v nadaljevanju: ZVPot), ki je veljal v času sklepanje sporne kreditne pogodbe, za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člen ZVPot.5 Če je banka skrbno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost (oziroma če je pri vključitvi pogodbenega pogoja ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo - dobra vera v postopkovnem pogledu), v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijske asimetrije med pogodbenima strankama.6 Če pa pojasnilna dolžnost ni ustrezno opravljena oz. sploh ni opravljena (potrošnik ni bil obveščen o vseh bistvenih pogodbenih pogojih, ki bi lahko vplivali na obseg in težo njegove obveznosti), banka ne zadosti zahtevam dobre vere,7 ker asimetrija med položajem banke in potrošnika ni bila uravnotežena. Posledično gre za ravnanje, ki zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja, ustreza nepoštenosti pogoja po (najmanj8 ) 4. alineji 1. odst. 24. člena ZVPot,9 kar vodi v ničnost pogodbe.

10.Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF torej zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo. V takem primeru se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe. Stališče banke, da pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost sama zase še ni razlog za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja in s tem ničnosti kreditne pogodbe, je torej materialnopravno zmotno.

11.Glede utemeljenost zahtevka za plačilo zamudnih obresti je sodišče prve stopnje vse potrebno pojasnilo v 29. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče pa z navedenimi razlogi v celoti soglaša. Tožnik je zamudne obresti zahteval od vložitve tožbe, kar je v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika10 (v nadaljevanju: OZ).

12.Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 93/13 (v nadaljevanju: Direktiva) za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU), njegova stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi USRS11 in VSRS,12 zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje slovensko pravo razlagalo contra legem . Iz teh pojasnil je razvidno tudi, da ne drži, da se načelo lojalne razlage uporablja le za razlago implementacijskih predpisov. 267. člen Pogodbe o delovanju Pogodbe o Evropski uniji13 (v nadaljevanju: PEU) namreč temelji na jasni ločitvi nalog med SEU in nacionalnimi sodišči. Skladno z njo je SEU pristojen za razlago prava EU, medtem ko je nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja, uporabo prava EU ter razlago in uporabo nacionalnega prava.14 Načelo lojalne razlage15 od nacionalnega sodišča zahteva, da nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom direktive ter teži k dosegi ciljev direktive. Pri razlagi nacionalnega prava mora slediti standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU, saj je to izključno pristojno za razlago prava Evropske unije (EU), njegove sodbe pa so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir. Sodišče prve stopnje je bilo zato pri odločitvi dolžno upoštevati razlage Direktive s strani SEU, vključno s stališči v sodbi C-520/21 z dne 15. 6. 2023. Sodbi SEU ni priznalo neposrednega učinka, temveč jo je uporabilo kot vodilo pri razlagi nacionalnega prava in sodne prakse. Pritožbene navedbe, da se načelo lojalne razlage uporablja le za implementacijske predpise, so pravno zgrešene. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in celotno nacionalno pravo.16

13.Pritožbeno sodišče na koncu odgovarja še na trditev, da izpodbijana zamudna sodba ni zadosti obrazložena. Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, se pri zamudni sodbi dejansko stanje ne ugotavlja, ampak se uporabi v tožbi opisano dejansko stanje, na katero se potem uporabi pravo. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo vse potrebno za sprejeto odločitev: ugotovilo je vsa potrebna dejstva za ničnost kreditne pogodbe, posledica česar je utemeljen obogatitveni zahtevek, kar je sodišče tudi ustrezno obrazložilo.

14.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

15.Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato po načelu uspeha sama krije svoje pritožbene stroške.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Po kreditni pogodbi je odobren kredit znašal 278.922,55 CHF.

3Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024, 17. točka obrazložitve in naslednje, ter odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in II Ips 50/2021 z dne 20. 4. 2022.

4Uradni list RS, št. 20/1998, s spremembami.

5Prim. VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (28. tč. obrazložitve)

6Prim. odločbe VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (39. tč. obrazložitve), II Ips 37/2023 z dne 20.3.2024 (37. tč obrazložitve), II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024 (12. tč. Obrazložitve).

7Prim. VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (56. tč. obrazložitve).

8Prim. VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (57. tč obrazložitve).

9Prim. VSRS sodba II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (37. tč. obrazložitve).

10Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

11Glej USRS Up-317/21 z dne 8. 9. 2021, Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.

12Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

13Prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016.

14Primerjaj zadevo C‑561/19, tč. 35 in v njej navedene odločbe.

15Več o pomenu načela evropsko skladne (lojalne) razlage glej odločbe US RS Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, 9. točka obrazložitve, Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 5. točka obrazložitve, in U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013, 32. do 34. točka obrazložitve.

16Primerjaj M. Fajdiga, Načelo lojalne razlage: razlaga nacionalnega prava v luči prava EU, str. 13, https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=102724 <4. 8. 2025>