Jedro

Če se ugotovi, da je storilec tujo stvar uničil ali poškodoval, natančne višine škode ni potrebno ugotavljati, saj višina škode ni znak kaznivega dejanja po členu 224/I KZ.

Če upravičenec do pritožbe pritožbe ne napove v osmih dneh po razglasitvi sodbe, se šteje, da se je pravici od pritožbe odpovedal. Če kljub temu pritožbo vloži, se takšna pritožba kot nedovoljena zavrže.

Izrek

I. Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi obdolženega F. B. in B. B. se zavržeta kot nedovoljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolžena F. B. in M. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ. Obema obdolžencema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri jima je določilo vsakemu sedem mesecev zapora ter jima upoštevajoč kazni štiri mesece zapora, ki sta jima bili določeni s pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Kamniku opr. št. K 33/95 kot določeni določilo enotni kazni devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V plačilo jima je naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca A. Z. pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Proti sodbi je državna tožilka vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in predlagala, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da obdolženca spozna za kriva, da sta oškodovancu povzročila škodo v višini 60.000,00 SIT ter jima naloži, da sta dolžna plačati oškodovancu znesek 60.000,00 SIT. Pritožbi sta vložila tudi obddolženi F. B. in njegova žena B. B. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v svojem mnenju, podanem v skladu z drugim odstavkom 445. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbi državnega tožilca ter zavrženje pritožbe obdolženega F. B. Pritožba državne tožilke ni utemeljena, pritožbi obdolženca in njegove žene pa nista dovoljeni.

I.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta obdolženca s svojim ravnanjem nedvomno poškodovala travnik A. Z. Pravilno je sodišče zaključilo, da višina povzročene škode ni zakonski znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ ter zato višino škode ni potrebno natančno ugotavljati. Višina škode ni odločilno dejstvo in so tudi razlogi izpodbijane sodbe, zakaj tega dejstva ni ugotavljalo tudi z izvedbo drugih dokazov, da bi preverilo laično oceno škode s strani oškodovanca, temveč je zaključilo, da je višina škode neugotovljena, sprejemljivi. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno le v primeru, če je sodišče prve stopnje kakšno odločilno dejstvo zmotno ugotovilo, zato pritožba državne tožilke, ki meni, da je ta pritožbeni razlog podan, ker sodišče ni sledilo v obtožnemu predlogu navedeni višini škode, ki ima podlago v izpovedbi oškodovanca, ni utemeljena. Zoper odločbo o napotitvi oškodovanca na pravdo, pa pritožba ni dovoljena.

Ker pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja pritožnik, ni podan, sodba pa tudi nima kršitev zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

II.

Po prvem odstavku 368. člena ZKP mora upravičenec do pritožbe pritožbo napovedati v roku osmih dni od dneva razglasitve sodbe. Če pritožbe v tem roku ne napove, se šteje, da se je pravici do pritožbe odpovedal. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo razglasilo dne 29.4.1999, rok za napoved pritožbe je potekel dne 10.5.1999. Ker obdolženi F. B. in njegova žena v navedenem roku pritožbe nista napovedala, je šteti, da sta se pravici do pritožbe odpovedala. Sodišče druge stopnje je zato njuni pritožbi v skladu z določbo člena 390 ZKP zavrglo.