Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da je vložil pritožbo ustno na zapisnik 1. 4. 2011, niti da je do izteka 15-dnevnega roka vložil pisno pritožbo, je odločba o ustaviti izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom postala dokončna in pravnomočna.

Tožnik po upokojitvi oziroma po priznanju pravice do sorazmernega dela pokojnine ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, zato mora preplačilo nadomestila vrniti tožencu. Za izdajo odločbe o povrnitvi preplačila ima toženec ne glede na odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila podlago v določbi 275. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2011, s katero je bilo ugotovljeno, da je dajatev, nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v obdobju od 22. 4. 2008 do 28. 2. 2011 preveč izplačana in da je nastalo preplačilo v znesku 9.084,32 EUR, v celoti razveljavi ter da se zavrne zahtevek tožene stranke proti tožniku za plačilo zneska 9.084,32 EUR s pripadki. Sodišče je nadalje sklenilo, da se zavrže tožba z zahtevkom, da se razveljavi odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 3. 2011. Nadalje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo po pooblaščenki vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je 1. 4. 2011 prinesel odločbo št. ... z dne 17. 3. 2011 referentki tožene stranke A.A. in je v razgovoru z njo v njeni pisarni jasno in večkrat povedal, da se z odločbo ne strinja in da se proti njej pritožuje. Ob tem je tudi vprašal, ali naj gre k svojemu odvetniku, da bo le-ta vložil pritožbo, vendar mu je referentka odgovorila, da ni treba hoditi nikamor, da naj si ne dela stroškov in da mu bo ona pomagala. Skupaj sta prebrala odločbo z dne 17. 3. 2011. Referentka je tožniku zatrdila, da je vse v redu in da bo dobil drugo odločbo in če z njo ne bo zadovoljen, se bo lahko ponovno pritožil. Tožnik je zapustil pisarno v dopoldanskem času v prepričanju, da je vložil ustno pritožbo na zapisnik. Po vrnitvi domov ga je referentka ponovno povabila, da se zglasi pri njej. Še isti dan se je oglasil pri referentki in ji tedaj osebno vročil pritožbo datirano s 1. 4. 2011. Referentka je ponovno 5. 4. 2011 poklicala tožnika rekoč, da se ji je pritožba nekje založila in da pritožbe ne najde ter da ji naj pošlje po elektronski pošti izvod pritožbe. Tožnik se je držal teh navodil in pritožbo posredoval po elektronski pošti. Vsebina pritožbe poslana po elektronski pošti je ostala popolnoma enaka pritožbi, ki jo je tožnik vložil 1. 4. 2011 in je bila le toliko spremenjena, da je tožnik napisal datum pritožbe 5. 4. 2011. Poslovanje tožene stranke oziroma njene uslužbenke po oceni tožnika pomeni, da obstajajo utemeljeni razlogi, da referentki ni mogoče pokloniti vere in da je verjeti tožniku, da je 1. 4. 2011 pravočasno vložil pritožbo. Pritožba z dne 5. 4. 2011 predstavlja pravno gledano le prepis pravočasno vložene pritožbe z dne 1. 4. 2011. Referentka je ravnala tako, da je tožnika spravila v popolno zmotno in ga v zmoti tudi pustila na ta način, ko ga je 5. 4. 2011 ponovno poklicala z obrazložitvijo, da se ji je pritožba z dne 1. 4. 2011 izgubila in da naj vloži novo pritožbo, čemur je tožnik sledil. Te navedbe tožnika bi lahko potrdila tudi tožnikova žena. Sodišče je tako napravilo zmotni zaključek s tem, ko je štelo, da je postala odločba z dne 17. 3. 2011 pravnomočna. Tožnik se sklicuje tudi na določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), torej da je tožena stranka v obdobju od 1. 9. 2006 do 28. 2. 2011 vedela, da tožniku ni dolžna izplačevati nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, saj je lahko iz svoje računalniško podprte evidence ugotovila in vedela, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine, ki mu je bila priznana z odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 2006. Po mnenju tožnika tožena stranka od njega neupravičeno za obdobje od 22. 4. 2008 do 28. 2. 2011 zahteva povrnitev preplačila v znesku 9.084,32 EUR. Zahtevek, da navedeni znesek vrne toženi stranki, je neutemeljen in nehuman, saj je tožnik na skrajnem robu preživetja. Tožnik je namreč porabil tisto, kar je prejel, saj ni vedel, da mu navedeni znesek ne pripada. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2011, s katero je bilo tožnikovi pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 4. 2011 delno ugodeno. Tožena stranka je odpravila prvostopenjsko odločbo z dne 19. 4. 2011 ter na novo odločila, da je bilo na podlagi odločbe OE ... št. ... z dne 17. 3. 2011 ugotovljeno, da je dajatev nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v obdobju od 22. 4. 2008 do 28. 2. 2011 preveč izplačano ter da je nastalo preplačilo v znesku 9.084,32 EUR, katerega je tožnik dolžan vrniti toženi stranki na njen transakcijski račun v roku 24 mesecev od prejema odločbe. Po poteku tega roka se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika.

Podlago za izdajo izpodbijane odločbe je tožena stranka imela v določbi 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. V 3. odstavku istega člena je določeno, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožena stranka tožniku z odločbo št. ... z dne 8. 5. 2003 priznala pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 28. 10. 2002 dalje. Z odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 2006 je bila tožniku priznana tudi pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 9. 2006 dalje. Med strankama je nesporno, da je tožena stranka tožniku v obdobju od 1. 9. 2006 do 28. 2. 2011 izplačevala tako nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kot tudi sorazmerni del starostne pokojnine.

V zadevi je sporno, ali je nastalo preplačilo in s tem v zvezi ali je tožnik znesek, razviden iz izpodbijane dokončne odločbe (9.084,32 EUR), dolžan vrniti toženi stranki.

Iz izpodbijane dokončne odločbe izhaja, da se tožena stranka glede nastanka preplačila sklicuje na odločbo OE ... št. ... z dne 17. 3. 2011, s katero je tožena stranka odločila, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom z 31. 8. 2006. V postopku pred sodiščem je bilo sporno vprašanje, ali je navedena odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila postala pravnomočna. Glede omenjenega je bilo za razsojo bistvena ugotovitev, ali je tožnik zoper prej citirano odločbo pravočasno vložil pritožbo. Pritožba bi bila še pravočasna, če bi bila priporočeno oddana na pošto ali osebno vložena pri upravnem organu najkasneje v ponedeljek 4. 4. 2011. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni uspelo dokazati, da je pritožbo na zapisnik pri upravnem organu podal dne 1. 4. 2011. Iz zapisnika sestavljenega 1. 4. 2011, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, izhaja, da se je tožnik zglasil pri referentki tožene stranke A.A.. Tožnik je na zapisnik podal izjavo, da bo po prejemu odločbe o preplačilu, ki je tedaj ZPIZ še ni izdal, kar je posebej označeno v zapisniku, zagotovo vložil pritožbo. Tudi iz izpovedbe zaslišane referentke A.A. ne izhaja, da bi tožnik 1. 4. 2011 na zapisnik podal pritožbo zoper odločbo izdano dne 17. 3. 2011. Zaslišana priča je izpovedala, da uradni zaznamek ni pritožba ter da je tožnik tedaj izjavil, da bo verjetno prinesel pritožbo. V dokumentaciji upravnega spisa je razvidno, da se je tožnik 6. 4. 2011 ponovno zglasil pri toženi stranki. Referentka je napravila zapisnik, ki je podpisan tako z njene stranki, kot s strani tožnika. Iz njegove izjave podane na zapisnik pa izhaja, da se mu pri višini zneska preplačila upošteva zastaralni rok od zadnjega prejema zneska nadomestila ter da se ga oprosti dodatne nepredvidene obremenitve za nazaj. Tožnik je v dokazne namene predložil sodišču tudi pritožbo datirano z dne 5. 4. 2011, ki je sicer ni v dokumentaciji upravnega spisa, vendar tudi če bi bila, bi bila le-ta prepozna, saj je datirana že po izteku pritožbenega roka, kot to poudarja tudi sodišče prve stopnje. Na nobeni od pritožbo, ki jih je sodišču predložil tožnik, tudi ni potrdila upravnega organa, da je prejel pritožbo. Kot je to izpovedala tudi že zaslišana priča morajo biti vloženi dokumenti datirani in se morajo uradno oddati v vložišču. Ker tožnik ni dokazal, da je vložil pritožbo ustno na zapisnik 1. 4. 2011, niti da je do izteka 15-dnevnega pritožbenega roka vložil pisno pritožbo, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka, pravilno štelo, da je odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila z dne 17. 3. 2011 postala dokončna in pravnomočna in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene, enako kot tudi pritožbene navedbe, da naj bi referentka, ki je bila tedaj zaposlena pri toženi stranki, tožnika spravila v popolno zmoto oziroma ga v zmoti tudi pustila. Navedeno namreč na vprašanje, ali je odločba z dne 17. 3. 2011 postala pravnomočna ali ne, nima nikakršnega vpliva.

Že sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na določbo 191. člena OZ, kjer je določeno, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka je namreč odločbo o povrnitvi preplačila sprejela upoštevaje 275. člen ZPIZ-1, s tem da je upoštevala tudi določbo 190. člena OZ, kjer je določeno, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Že na podlagi določb ZPIZ-1 tožnik v času po upokojitvi, torej po priznanju pravice do sorazmernega dela pokojnine, nikakor ni bil več upravičen tudi do izplačevanja denarnega nadomestila. Tožnik po upokojitvi ni bil več aktivni zavarovanec, torej ni bil več zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, temveč je bil upokojenec. Glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, za povrnitev preplačila niti ni odločilna sama odločba o ustavitvi izplačevanja določene denarne dajatve (v spornem primeru ustavitev denarnega nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom), saj ima tožena stranka ustrezno podlago za odločitev o povrnitvi preplačila že v določbi 275. člena ZPIZ-1 (sodba VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012).

Tožnik v pritožbi tudi navaja, da naj bi bil zahtevek za vrnitev vtoževanega zneska neutemeljen in nehuman, ker je tožnik na skrajnem robu preživetja. Omenjeno na rešitev zadeve v zvezi s presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane dokončne odločbe nima nikakršnega vpliva.

S sklepom je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrglo tožbo v delu, da se razveljavi odločba tožene stranke z dne 17. 3. 2011, saj zoper pravnomočno odločbo tožene stranke tožba ni dopustna. Skladno z 252. členom ZPIZ-1 in 72. členom ZDSS-1 je namreč tožba v zvezi z uveljavljanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja dopustna le zoper dokončno odločbo tožene stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.