Jedro

Tožba za plačilo razlike v plači ni sklepčna, ker se sklicuje zgolj na dopis z dne 17.9.1996 in izjavo v postopku lastninskega preoblikovanja, kar samo po sebi ne zadostuje za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Ta ni utemeljen že na podlagi tega, ker je tožena stranka tožniku poslala izjavo o razliki plače, s katero lahko sodeluje pri lastninskem preoblikovanju, temveč bi bil utemeljen samo v primeru, če bi bil tožnik do razlike plače sicer upravičen. Upravičen pa bi bil do takšne razlike, če bi bilo znižanje plač pri toženi stranki nezakonito. V spornem obdobju so panožne kolektivne pogodbe, pa tudi Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 31/90) določale dopustno znižanje plač za največ 20% (33. čl. SKPG). V primeru znižanja, ki je bilo opravljeno v dovoljenih mejah in po predvidenem postopku, ni nobene podlage za to, da bi delavci lahko razliko plač iztožili. To je tudi enotno stališče sodne prakse. Ker pa tožnik v tožbi sploh ne omenja, da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen zaradi nezakonitega ali nepravilnega znižanja plač pri toženi stranki, ni mogoče govoriti o sklepčni tožbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je njegov zahtevek zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 453.828,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 49.400,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim navaja, da je bila tožniku poslana izjava o razliki premalo izplačane plače do kolektivne pogodbe, iz katere izhaja, da je bila podana z namenom, da bo namesto denarne izpolnitve potencialne terjatve, ki temelji na razliki med dejansko plačo in plačo po KP sprejel kapitalski delež pri toženi stranki. To torej pomeni, da se je na dan 17.9.1996 (ko je bil dopis tožniku poslan) dobro zavedala svojega dolga in ga hotela poravnati, vendar ne na način, ki bi tožniku ustrezal, saj nikakor ni hotel sprejeti kapitalskega deleža. Iz obrazca izjave tudi ne izhaja, da mora priznano terjatev uporabiti za lastninsko preoblikovanje in da nima izbire zahtevati izplačila. Dopis tožene stranke z dne 17.9.1996 vsekakor predstavlja tudi potrdilo o manj izplačanih plačah tožniku v navedenem obdobju, dejstvo, da je seštevek razlik revaloriziran na 31.12.1992 pa ne pomeni, da je navedeni znesek višji, kot bi sicer bil, saj bi tožniku dejansko posebej od vsakega meseca pripadale tudi zakonite zamudne obresti. Tudi ni res, da naj bi del terjatve pred 5.11.1991 zastaral, saj je svoj dolg tožena stranka priznala 17.9.1996 (s tem je bil potek zastaranja pretrgan), tožnik pa se je nad toženo stranko z izvensodnim zahtevkom obrnil že 22.10.1996. Sodišče ima prav le v tem, ko ugotavlja, da tožnikovo zaslišanje najverjetneje ne bi pripomoglo k sami zadevi, saj tožbenega zahtevka sam tožnik natančneje ne bi mogel specificirati. Res je tudi, da takšne potreb sploh ni bilo, saj je bil znesek natančno ugotovljen s strani tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Ob presoji izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov niti razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Dopis tožene stranke o lastninskem preoblikovanju podjetja z dne 17.9.1996 in priložena izjava ne predstavljata pripoznave dolga, ki bi v skladu z 387. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) pretrgala zastaranje. Iz dopisa je jasno navedeno, da se nanaša le na lastninsko preoblikovanje tožene stranke, ki je bilo odobreno s strani Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo in da je bil v okviru tega programa za tožnika izdelan izračun manj izplačane plače za obdobje od 1.9.1990 do 31.12.1992. Tudi iz vsebine izjave (brez datuma) ne izhaja, da bi tožena stranka nameravala tožniku ponuditi opcijo, da mu premalo izplačano plačo izplača v denarni obliki, če se sam tako odloči, saj je bila izjava napisana očitno le za namen lastninskega preoblikovanja. Glede na to ni mogoče govoriti o pretrganju zastaranja zaradi dopisa tožniku z dne 17.9.1996 in priložene izjave, temveč je zastaranje lahko pretrgala le vložitev tožbe v tej zadevi (388. čl. ZOR), to pa je bilo dne 5.11.1996. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o zastarani terjatvi glavnice pred 5.11.1991, tožena stranka pa je tudi pravilno ugovarjala zastaranju zamudnih obresti za obdobje 3 let pred vložitvijo tožbe.

Ne glede na navedeno pa je za odločitev v sporu relevantno predvsem to, da že sama tožba ni sklepčna. Ta se sklicuje zgolj na dopis z dne 17.9.1996 in izjavo v postopku lastninskega preoblikovanja, kar pa samo po sebi ne zadostuje za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Ta ni utemeljen že zaradi tega, oz. na podlagi tega, ker je tožena stranka tožniku poslala izjavo o razliki plače, s katero lahko sodeluje pri lastninskem preoblikovanju, temveč bi bil utemeljen samo v primeru, če bi bil tožnik do te razlike plače sicer upravičen. Upravičen pa bi bil do takšne razlike, če bi bilo znižanje plač pri toženi stranki nezakonito, oz. ni bilo v skladu z določbami kolektivnih pogodb. V času spornega obdobja so namreč panožne kolektivne pogodbe, pa tudi Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 31/90) določale dopustno znižanje plač za največ 20% (33. čl. SKPG). V primeru znižanja, ki je bilo opravljeno v dovoljenih mejah in po predvidenem postopku, ni nobene podlage za to, da bi delavci lahko razliko plač iztožili. To je tudi enotno stališče sodne prakse. Ker pa tožnik v tožbi in kasneje sploh ne omenja tega, da je do razlike upravičen zaradi nezakonitega ali nepravilnega znižanja plač pri toženi stranki, ni mogoče govoriti o sklepčni tožbi, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je njegov zahtevek zavrnilo.

Glede na to in v skladu z 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, v posledici te odločitve pa tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).