Jedro

Ključno vprašanje, od katerega je odvisna pravilnost odločitve glede odločitve o izgubljenem zaslužku in renti, je, ali bi tožnik, če ne bi bilo škodnega dogodka, ostal pri delu pri zavarovancu tožene stranke.

Pri odgovoru na vprašanje, kdaj nastopi zamuda, je treba pri nepogodbeni odškodninski odgovornosti na podlagi zakonsko urejenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti upoštevati ZOZP.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni in sicer tako, da se: - v I. točki izreka odškodnina zviša za 7.500,00 EUR (na 18.635,00 EUR), - v prvi alineji I. točke tako, da se zakonske zamudne obresti od zneska 33.200,00 EUR priznajo od 2.1.2011 do 1.4.2011, - v drugi alineji I. točke pa tako, da se znesek 1.963, EUR zviša za 7.500,00 EUR in da zakonske zamudne obresti od zneska 8.383,00 EUR tečejo od 2.1.2011 do plačila, od zneska 1.080,00 EUR pa od 1.11.2010 do plačila, - v IV. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 885,69 EUR.

II. Sicer se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 325,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 11.135,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 33.320,00 EUR od 1.11.2010 do 1.4.2011, od zneska 1.963,00 EUR od 1.11.2010 do plačila, od zneska 648,00 EUR od 1.1.2009 do plačila, od zneska 1.539,00 EUR od 1.1.2010 do plačila, od zneska 2.065,00 EUR od 1.1.2011 do plačila in od zneska 4.920,00 EUR od 1.1.2012 do plačila (I. točka izreka), da je tožena stranka od 1.1.2012 dalje dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento v znesku 410,00 EUR do vsakega 5. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec brezobrestno, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dokler bodo obstajali zakoniti pogoji (II. točka izreka), zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 659,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). S popravnim sklepom je odpravilo očitno pomoto v I. točki in II. točki izreka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), toženka pa zaradi napačnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del odločitve glede nepremoženjske škode (za neprisojenih 5.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin, in za neprisojenih 2.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) ter glede stroškov postopka. Višina odškodnine, ki jo je sodišče priznalo za telesne bolečine je prenizka za katastrofalno škodo, ki jo je tožnik utrpel. Tožena stranka, ki je pred vložitvijo tožbe tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu nakazala 16.000,00 EUR, je, ob upoštevanju, da je tožeča stranka za strah vtoževala 3.000,00 EUR, že sama iz naslova telesnih bolečin tožniku priznala 13.000,00 EUR, kar je 500,00 EUR več, kot mu je prisodilo sodišče. Iz izvedenskega mnenja, ki ga povzema v pritožbi, izhaja, da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo, ki bi lahko brez ustreznega in uspešnega zdravljenja privedla do hude invalidnosti. Ob upoštevanju intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin (hude fizične bolečine kumulativno 5 – 6 dni, srednje hude 9 – 10 dni, lahke 2 tedna), da bo tožnik imel bolečine tudi v bodoče (občasne bolečine pri večjih obremenitvah poškodovane noge, pri daljši hoji in stoji, pri hoji po stopnicah, po strmini, ob spremembah vremena) in upoštevaje dolgotrajno zdravljenje, prisojeni znesek 12.500,00 EUR ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Tožnik ni vtoževal odškodnine v pretirani višini, in je upravičen do vtoževane odškodnine 18.000,00 EUR. Tožnik je bil v bolniškem staležu 2 leti, 1 mesec je bil v bolnišnici, 3 tedne v zdravilišču, opravil je kar 90 terapij in ogromno število pregledov, kar vse je razvidno iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. Bogomira Rajha (5., 6. in 7. stran izvedenskega mnenja). Prenizko je dosojena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Od vtoževanih 18.000,00 EUR mu je sodišče priznalo le 16.000,00 EUR, kar ne ustreza standardu pravične odškodnine. Po odločbi invalidske komisije ZZZS je bila tožniku priznana 30 % okvara, postal je invalid III. kategorije, delati pa ne more del, za katera je bil usposobljen. Tožnik je bil delavec, delal je s svojimi rokami in nogami. Po izvedenskem mnenju (8. stran) so tožniku ostale trajne posledice v delni ohromelosti mišic goleni, deloma zaradi poškodbe živcev, deloma zaradi odmrtja mišičnega tkiva. Tožnik ne more dvigniti stopala navzgor in ga upogniti navzdol, nima dovolj moči. Gibljivost v desnem kolenu je omejena, upogib je zmanjšan za 20 %. Težje hodi po stopnicah in navkreber, navzgor in navzdol, težje dviguje bremena, težko se povsem dvigne na prste, težje poganja kolo, težko teče. Oviran je v vsakodnevnem življenju in pri prostočasnih aktivnostih in kakršnemkoli delu. Stanje se ne bo izboljšalo. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, ker je sodišče prve stopnje nepravilno pri odmeri upoštevalo 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Brezplačna pravna pomoč je bila odobrena tožniku in ne toženi stranki, ki nosi stroške zastopanja. Tožniku bi moralo sodišče stroške priznati po veljavni tarifi in ne znižane po določilu 36. člena ZOdvT. Stroški ne bodo bremenili državnega proračuna. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da je tožnik vtoževal tako odškodnino kot mesečno rento. Punktum za mesečno rento je v skladu s 40. členom ZPP seštevek ponavljajočih plačil za 5 let. Pravilen izračun pokaže, da je tožniku iz naslova stroškov priznano 1.302,35 EUR premalo in se za neprisojeni znesek tožnik pritožuje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in jo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podredno pa, da jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

4. Toženka uvodoma navaja, da se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, in sicer zoper I. točko izreka, s katero je sodišče toženi stranki naložilo odškodnine v znesku 11.135,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, II. točko izreka glede plačevanja mesečne rente, in IV. točko izreka glede odločitve o pravdnih stroških. V nadaljevanju pritožbe pa zapiše, „da se pritožuje zaradi temelja odškodnine iz naslova izgubljenega dohodka in mesečne rente“. Sodišče je zaključke gradilo na primerljivosti tožnika s sodelavcem K., čeprav sta imela različne pogodbe o zaposlitvi, oba za določen čas. Ugotovitev pravnorelevantne vzročne zveze je odvisna prav od pravilnosti zaključkov, ki se tičejo primerljivosti obeh delavcev, ki nista enaka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe tožnika, da mu je delodajalec podaljševal pogodbo na pol leta in je pred škodnim dogodkom še ujel tretje podaljšanje pogodbe za določen čas, K. pa je dobil pogodbo za nedoločen čas sredi leta 2008. Drugih dokazov, ki bi podprle tožnikove trditve, da je zaposlitev izgubil zaradi škodnega dogodka, nobena od zaslišanih prič ni potrdila. Dejstvo, da je K. sklenil pogodbo za nedoločen čas, ne kaže na verjetnost, da bi enako pogodbo sklenil tudi tožnik. Tožniku je delovno razmerje prenehalo s 3.7.2009, ker za sklenitev nove pogodbe takrat ni bilo pogojev. Po izpovedbi prič B. in T., so se pri zavarovancu tožene stranke odpuščanja začela konec leta 2008 in v začetku leta 2009. Nedokazano je, koliko prej odpuščenih delavcev je zavarovanec zaposlil nazaj. Trend upada zaposlovanja pri zavarovancu in zgolj začasno izboljšanje stanja števila zaposlenih, ne daje podlage za zaključek, da bi bil tožnik, če ne bi bilo škodnega dogodka, še danes zaposlen pri zavarovancu, tako kot priča K. Ker ni vzročne zveze med odpovedjo delovnega razmerja in škodo v obliki izgube na zaslužku po končanem bolniškem staležu, tožniku ne pripada odškodnina za ta čas. Nepravilna je tudi ugotovitev, da tožnik s telesno okvaro, ki jo ima zaradi škodnega dogodka, zaposlitve ni mogel dobiti. Tožnik si, kot je sam izpovedal, zaposlitve ne išče. Z odločitvijo, da tožniku pripada odškodnina zaradi izgube na dohodku in rente v celoti, je zato sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Nepravilno je odločeno glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode (glede izplačanega nespornega dela odškodnine v višini 33.000,00 EUR, in prisojene nepremoženjske škode v višini 833,00 EUR). Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost na podlagi zakonsko urejenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti je treba uporabiti Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki določa, kdaj pride zavarovalnica v zamudo pri obravnavanju odškodninskih zahtevkov. Ta rok znaša 3 mesece od prejetja odškodninskega zahtevka. Tožena stranka je zahtevek tožnika prejela 1.10.2010, torej je v zamudo prišla 1.1.2011 in ne že 1.11.2010. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka, ki naj jo pritožbeno sodišče spremeni glede na uspeh v pravdi.

5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo

7. Materialnopravni preizkus primernosti višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pokaže, da sodba pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ni pravilno upoštevala meril 179. člena OZ in 182. člen OZ. Odškodnina za telesne bolečine in za zmanjšanje življenjske aktivnosti je, kot opozarja tožnik (pritožuje se zoper ti dve postavki), prenizka. Glede odškodnine za strah in skaženost (toženka obrazloženo višini ne nasprotuje(1)) pa je uradni preizkus pokazal, da je sodba materialnopravno pravilna.

8. Po ugotovitvah sodbe (8. točka obrazložitve), ki imajo podlago v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca travmatologa dr. B.R. in jim nobena od strank ne nasprotuje, je tožnik ob škodnem dogodku 17.6.2008 (voznik viličarja je zaradi neprevidne vožnje zadel ob keson, ki se je premaknil in stisnil nogo tožniku, ko je ta delal ob sortirnem traku) utrpel stanje utesnitve mišic v njih ovojnicah in mišičnih ložah desne goleni, stisnjenje desne goleni, zdrobljen zlom glavice desne mečnice, zlom zgornjega dela desne golenice, iztrganje narastišča zunanjestenske vezi desnega kolena, nestabilnost desnega kolena, kasneje med zdravljenjem pa še bolečine v desnem kolenu, delno ohromelost goleničnega in mečničnega živca desne goleni ter stanje po zlomu s stisnjenjem in utisnjenjem zunanje stranske sklepne površine golenice in glavice mečnice. Pritrditi je tožniku, da sodba, ki ocenjuje, da je za telesne bolečine in neugodnosti tožnika med zdravljenjem primerna in pravična odškodnina 12.500,00 EUR, ni v zadostni meri upoštevala dolgotrajnega zdravljenja in bolečin, ki jih bo imel tožnik (ob škodnem dogodku je bil star 44 let) v bodoče. Bolečinsko obdobje hudih in srednjih bolečin (po ugotovitvi sodbe je tožnik trpel 5 – 6 stalne hude bolečine, 17 dni srednje hude bolečine, stalne lahke bolečine do premestitve v zdravilišče, med zdravljenjem v zdravilišču lahke do srednje intenzivne bolečine, občasne bolečine bo trpel tudi v bodoče pri večjih obremenitvah poškodovane noge, pri daljši hoji in stoji, pri hoji po stopnicah in po strmini ter ob spremembah vremena) in dolgotrajno zdravljenje, ki ga sodba sicer upošteva (sklicuje se na izvedensko mnenje v točki Ad 3 na str. 5, 6, 7) po oceni sodišča druge stopnje narekujeta višjo odškodnino od priznane. Tožnik je bil v bolniškem staležu 2 leti, mesec dni je bil v bolnišnici (imel je 2 operaciji), 3 tedne je bil v zdravilišču, 9 mesecev je uporabljal bergle (šele 5.5.2009 je lahko hodil brez bergel in še to le na kratke razdalje zaradi izrazite atrofije mišic), opravil je 90 fizioterapij, imel je številne neprijetne preglede in posege, česar sodba ne upošteva v zadostni meri. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik iz naslova telesnih bolečin zato upravičen do vtoževanega zneska 18.000,00 EUR, ki je primerljiv tudi s primeri iz sodne prakse (upoštevaje zlasti dolgotrajno zdravljenje)(2). V primerljivih zadevah je bilo oškodovancem (za poškodbo po Fischerju hud primer) iz naslova telesnih bolečin priznano med 17 - 20 povprečnih plač. Tožnik je zato upravičen do 5.500,00 EUR višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin.

9. Utemeljena je tudi tožnikova pritožba glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo sodba priznava v višini 16.000,00 EUR. Tožniku so ostale trajne posledice v funkcionalnem smislu, ki se kažejo v delni ohromelosti mišic goleni, deloma zaradi poškodbe živcev, deloma zaradi odmrtja mišičnega tkiva. Tožnik ne more povsem dvigniti stopala navzgor in ga upogniti navzdol, ker v delno ohromelih mišicah nima dovolj moči, težko stopa po prstih in peti, gibljivost v desnem kolenu je omejena, upogib je zmanjšan za 20 stopinj, težje hodi po stopnicah in navkreber, navzgor in navzdol, težje dviguje bremena, težko se povsem dvigne na prste, težje poganja kolo, težko teče. Ni več zmožen za delo, kot je bil pred nezgodo, z odločbo invalidske komisije ZZZS mu je bila priznana 30 % okvara, postal je invalid III. kategorije, ne more delati del, za katera je bil usposobljen. Po oceni sodišča druge stopnje je, kot se zavzema tožnik, pravična in primerna odškodnina iz tega naslova 18.000,00 EUR, zato je upravičen do 2.000,00 EUR višje odškodnine, kot mu jo je priznalo sodišče prve stopnje.

10. Po povedanem znaša pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo skupno 43.000,00 EUR (sodba jo oceni na 35.500,00 EUR). Ob upoštevanju že plačanega revaloriziranega zneska odškodnine, je tožnik iz naslova nepremoženjske škode upravičen še do 8.383,00 EUR.

Glede izgube na zaslužku in rente

11. Sodba tožniku prizna izgubo na zaslužku in rento tudi po končanem bolniškem staležu, kar toženka (po temelju) v pritožbi izpodbija.

12. Sodba zavzame namreč stališče, da bi tožnik, ki je bil od leta 2000 redno zaposlen s polnim delovnim časom, če ne bi bilo škodnega dogodka (17.6.2008), dobil pri zavarovancu tožene stranke zaposlitev za nedoločen čas in bi bil pri njem še vedno zaposlen, kar utemeljuje s primerljivostjo položaja tožnika s pričo K. 13. Nosilni razlog pritožbe toženke, ki priznanju izgubljenega zaslužka in rente po končanem bolniškem staležu nasprotuje je, da tožnikov položaj s pričo K. ni primerljiv in da dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke s slednjim sklenil pogodbo za nedoločen čas, ne kaže na verjetnost, da bi enako pogodbo sklenil tudi s tožnikom.

14. V pritožbi je zato ključno vprašanje, od katerega je odvisna pravilnost odločitve glede odločitve o izgubljenem zaslužku in renti, ali bi tožnik, če ne bi bilo škodnega dogodka, ostal pri delu pri zavarovancu tožene stranke.

15. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku imelo zadostno podlago za zavzeto stališče in je navedlo izčrpne, jasne in prepričljive razloge, ki ne terjajo dopolnitve (16. do 19. točka obrazložitve) Tožnik je bil pred škodnim dogodkom redno zaposlen s polnim delovnim časom in je mesečno pridobival osebni dohodek. Ob škodnem dogodku je imel zaposlitev po pogodbi pri delodajalcu D d.d. (zavarovanec tožene stranke), pri katerem je začel delati 4.7.2007 in je do škodnega dogodka imel dvakrat sklenjeno pogodbo za določen čas (za pol leta). Pogodba mu je potekla 3.7.2009. Sodba upravičeno sledi tožnikovi tezi, da bi, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, z delodajalcem sklenil pogodbo za nedoločen čas. Kljub pritožbenim pomislekom utemeljeno primerja tožnikov položaj s pričo K. Ugotovljene okoliščine, da je priča K., hkrati s tožnikom pričel z delom pri zavarovancu tožene stranke 4.7.2007, da sta imela oba sklenjeno pogodbo za določen čas (ni pomembno, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo za določen čas pol leta, ki mu je bila podaljšana še za pol leta), da je K. po enem letu (4.7.2008) dobil sklenjeno pogodbo za nedoločen čas, da se je tožnik poškodoval 17.6.2008, po prepričanju sodišča druge stopnje govore v prid primerljivosti položaja tožnika s K. Prikazovanje pritožbe, da sta imela različne pogodbe in ju je delodajalec obravnaval različno, je brez podlage. Pritožba očitno spregleda, da je bil tožnik v času, ko je zavarovanec tožene stranke s pričo K. sklenil pogodbo za nedoločen čas, v bolnišnici (poškodoval se je 17.6.2008), kar je očitno, kot je razbrati iz izpovedi priče K.(3), vplivalo na odločitev, da je zavarovanec tožene stranke tožniku pogodbo podaljšal le za določen čas pol leta. Slednje potrjuje pravilnost stališča sodbe, da je bi razlog, da s tožnikom ni bila sklenjena pogodba za nedoločen čas, škodni dogodek in ne druge okoliščine, kot se trudi prikazati pritožba. Sicer pa je bilo delovno razmerje za nedoločen čas sklenjeno tudi z drugim delavcem D. V., ki pa mu je, kot je povedal, po lastni krivdi, kasneje prenehalo iz razlogov na njegovi strani. Tudi priči B. B. in G. T., na kateri se pritožba sklicuje, ne potrjujeta stališča pritožbe. Nista izpostavila okoliščin, ki bi potrjevale pritožbeno tezo, da je delodajalec tožnika in pričo K. obravnaval različno. Iz izpovedi priče G. T. je razvidno, da je sicer res (konec leta 2008,(4) začetek leta 2009) prišlo do odpuščanja delavcev, (najprej so odpustili najete delavce, delavcem za določen čas niso podaljšali pogodb), kasneje pa so tudi delavce, ki so bili na čakanju, ponovno zaposlili. Pritožba s prikazovanjem zmanjšanja števila zaposlenih v obdobju od konca leta 2008 do leta 2013 ne vzbuja pomislekov v pravilnost ugotovitev sodbe. Sodišče druge stopnje soglaša s sodbo, da je z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da bi tožnik (če ne bi bilo škodnega dogodka) dobil zaposlitev za nedoločen čas.

16. Zmotno je naziranje pritožbe, da tožnik zaradi delno ohranjene delovne zmožnosti ni upravičen do popolne odškodnine. Zadostni in pravilni razlogi sodbe (22. točka obrazložitve) ne terjajo dopolnitve. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov v pravilnost zaključka sodbe, da tožnik, ki je brezposeln, zaradi škodnega dogodka (del, ki jih je opravljal pred škodnim dogodkom, ne more več opravljati) ni mogel dobiti zaposlitve. Pred škodnim dogodkom je vsaj 9 let opravljal dela v gradbeništvu, za katera, glede na preostalo delovno zmožnost (priznana mu je pravica do premestitve na delovno mesto, izjemoma stoje in sede z ročnim premeščanjem bremen do največ 5 kg, brez hoje po neravnem in stopnicah) ni sposoben. Kot pravilno opozarja, tožnik je bil tožnik delavec, ki je bil odvisen „od svojih rok in nog“.

17. Glede na navedeno je pritožba toženke neutemeljena in je temelj za priznanje izgubljenega dobička in rente podan, višini pa toženka niti ni nasprotovala.

Glede zakonskih zamudnih obresti

18. Pritrditi pa je toženkini pritožbi, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo začetka teka zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode (izplačanega dela nespornega dela odškodnine in prisojene odškodnine). V predmetni zadevi gre, kot pravilno navaja pritožba, za nepogodbeno odškodninsko odgovornost na podlagi zakonsko urejenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Upoštevati je treba Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki v 20.a členu določa, da nastopi zamuda po poteku 3 mesecev od prejetja odškodninskega zahtevka. Glede na to, da je tožena stranka, kot navaja, zahtevek prejela 1.10.2010, je v zamudo z izplačilom nepremoženjske škode prišla 1.1.2011 in je v tem delu sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo.

19. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP) in sicer tako, da je tožniku iz naslova nepremoženjske škode priznalo še 7.500,00 EUR (skupno odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo tako znaša 18.635,00 EUR), toženi pa tako, da je glede nepremoženjske škode (izplačanega zneska 33.320,00 EUR) in prisojenih 8.383,00 EUR (883,00 EUR, kot je priznalo sodišče in 7.500,00 EUR, za kolikor je sodišče druge stopnje zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo) priznalo obresti od 2.1.2011. Temu ustrezno je sodbo spremenilo v I. točki in v prvi in drugi alineji I. točke izreka, pri čemer je v drugi alineji v znesku 1.963,00 EUR zajeta odškodnina še za premoženjsko škodo (1.080,00 EUR), glede katere so obresti pravilno priznane od 1.11.2010 (toženka v tem delu odločitvi ne nasprotuje). Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Sodišče prve stopnje je pri odmeri nagrade odvetniku tožniku materialnopravno pravilno upoštevalo določbo 36. člena ZOdvT in je drugačno stališče tožnika zmotno. Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, dodeljen mu je bil odvetnik, ki bo plačan iz proračuna (32. člen ZodvT). Ni pomembno, da bo stroške postopka nosila tožena stranka. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da sodba ne upošteva pravilne vrednosti spornega predmeta za mesečno rento. Sicer pa glede na določbo 36. člena ZodvT, pri vrednosti predmeta nad 30.000,00 EUR, znaša nagrada 258,00 EUR.

21. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari se je spremenil uspeh v pravdi. Tožeča stranka le z majhnim delom tožbenega zahtevka ni uspela, zato ji na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP pripadajo stroški v celoti. Stroški tožeče stranke znašajo po odmeri sodbe sodišča prve stopnje 885,69 EUR. Dolžna jih je povrniti tožena stranka. Temu ustrezno je zato pritožbeno sodišče spremenilo stroškovno odločitev v IV. točki izreka sodbe.

22. Ker je tožnik s pritožbo (razen izpodbijane stroškovne odločitve) uspel, je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je stroške odmerilo z upoštevanjem nagrade po tabeli 36 ZOdvT (154,00 EUR). Priznalo mu je nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 246,40 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške (6002) v višini 20,00 EUR, 22 % DDV, skupno 325,00 EUR, kar mu je dolžna povrniti tožena stranka. Toženka do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, saj je uspela le glede obrestnega dela. Stroški tožnika za odgovor na tožbo niso bili potrebni (155. člena ZPP), ker k odločitvi o pritožbi niso bistveni prispevali.

23. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti o dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006. (1) Toženka v pritožbi uvodoma sicer navaja, da se pritožuje zoper „ugodilni del sodbe“, v nadaljevanju pa, „da se pritožuje zaradi temelja odškodnine iz naslova izgubljenega dohodka in mesečne rente“.

(2) Primerjaj sodbe VS RS II Ips 355/2011 z dne 5.12.2013, II Ips 1077/2007 z dne 10.9.2009, II Ips 901/2009 z dne 21.10.2010, II Ips 104/2000, II Ips 289/2003 in II Ips 97/2009. (3) Priča S. K. je ob zaslišanju na obravnavi 21.11.2013 povedal, da mu je nadrejeni, ko mu je 20 dni pred potekom pogodbe za določen čas povedal, da mu bodo pogodbo podaljšali za nedoločen čas rekel: „K., ti dobiš pogodbo za nedoločen čas, B. pa je v bolnišnici in bomo videli kaj bomo naredili.“

(4) Tožniku je bila takrat pogodba že podaljšana (očitno zaradi škodnega dogodka) le za pol leta, medtem ko je priča K. takrat že imel sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas.