Jedro

Z neobrazložitvijo zavrnitve izvedbe dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila tožnici kršena pravica do izjave v postopku oziroma je podana kršitev načela kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2014 nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka); za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje z dnem 25. 7. 2014 ni prenehalo, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki (819,60 EUR), od tako obračunanih zneskov mesečnih nadomestil plačati davke in prispevke na ustrezne račune ter tožnici izplačati mesečne zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila ter ji izplačati denarno nadomestilo v znesku 9.835,20 EUR, oboje na fiduciarni račun pooblaščenke, po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka I/2 izreka); za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/3 izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2014 nezakonita in se razveljavi (točka II/1 izreka); za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 25. 7. 2014 in še vedno traja (točka II/2 izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco ZPIZ ter od prenehanja delovnega razmerja 25. 7. 2014 do ponovne vrnitve na delo obračunati vsakomesečni znesek bruto plače (819,60 EUR) kot bi ga prejela, če bi delala, od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, na fiduciarni račun pooblaščenke, vse v roku 8 dni (točka II/3 izreka); ter za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/3, pravilno II/4 izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno: zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških tožnice, saj za vložitev pritožbe zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnica nima pravnega interesa) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je v točki 1 obrazložitve pristransko povzelo navedbe tožnice. V točki 2 obrazložitve je omenilo tudi pisno izjavo A.A. Izjave priče s tem imenom v spisu ni. Tožnica povzema svoje navedbe in navaja, da sta B.B. in C.C. priči, ki bi lahko potrdili njene navedbe. Lahko bi izpovedala, kakšen je bil delovni proces pri toženi stranki. B.B. ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto pomočnice v kuhinji. Tožena stranka je navedla, da je res podaljšala pogodbo o zaposlitvi D.D. in B.B. Vrhovno sodišče RS je v odločbi, opr. št. VIII Ips 347/2006 z dne 19. 12. 2006, zavzelo stališče, da delodajalec delavcu ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu zaposluje delavca za določen čas in s tem delavcem še naprej sklepa nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo. Glede izpovedi B.B. tožnica navaja, da v primeru, če so delavci res lahko prihajali in odhajali na delo brez evidentiranja, tožena stranka ne more dokazati, da je delavka dejansko delala le dve uri na teden. Njenih navedb priča C.C. ni potrdil. D.D. je povedala, da so poleg nje na delovnem mestu pomočnika v kuhinji delo opravljali še C.C., E.E., F.F., G.G., H.H. in občasno B.B. Povedala je, da sta kasneje iz lokala I. prišli še H.H. in G.G. Glede na navedeno sta po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici na delo k toženi stranki prišli dve delavki, čeprav je tožena stranka trdila, da je tožnica dobila odpoved zaradi zmanjšanega obsega dela. Sodišče prve stopnje se do teh izpovedi ni opredelilo. Predloženi urniki dokazujejo, da delavki B.B. in D.D. nista delali krajši delovni čas, kot to navaja tožena stranka. Priče, ki še delajo pri toženi stranki, ne morejo oziroma ne smejo izpovedati resnice, zato je tožnica predlagala, da resničnost njenih navedb potrdi izvedenec grafolog, ki bi lahko pojasnil, da je J.J. pisal urnike. Prav tako je predlagala, da se zasliši K.K. oziroma, da se to pričo sooči z direktorjem tožene stranke L.L. in M.M. K.K. razpolaga s sms sporočili, iz katerih izhaja, kakšna je bila organizacija dela pri toženi stranki. Ta priča bi potrdila, da so urniki, ki jih je v spis vložila tožnica, urniki, na podlagi katerih je bilo delo dejansko opravljeno. Ne drži, kar navaja tožena stranka, da obstajajo urniki o dejansko izvedenih urah. Tožnica je predložila podpisano izjavo K.K., ki je tožničine navedbe potrdila in je urnike tudi sama pisala. Tožnica je vztrajala pri vpogledu v spis pod opr. št. Pd 223/2015, ki ga je zoper toženo stranko sprožila K.K. Slednja lahko potrdi dejstvo, da je N.N. delala v O. brez pogodbe o zaposlitvi. Plačilne liste ne izkazujejo dejanskih izplačil tožene stranke delavcem za opravljeno delo. Določeni del nakazanega zneska so morali delavci vračati toženi stranki. Delavci, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas, so del plačila dobili „na roke“. Iz navedb tožene stranke izhaja, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni obstajala zmanjšana potreba po delovni sili. Zapisniki o opravljenem inšpekcijskem pregledu ne potrjujejo, da je delo pri toženi stranki potekalo pravilno. Prav tako niso bili pisani v spornem času. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Ni presodilo vsakega dokaza posebej ter vseh skupaj. Neutemeljeno je zavrnilo dodatne dokazne predloge. Svojega zaključka o obstoju utemeljenega razloga, ki je onemogočal nadaljevanje dela tožnice pri toženi stranki, ni obrazložilo. Prav tako ni pojasnilo, zakaj je ostale dokazne predloge zavrnilo. Tožena stranka je zatrjevala, da je začela s prenovo v letu 2013, vendar je takrat še posloval lokal I. Predložila je račun za nakup pomivalnih strojev z dne 24. 1. 2015. Iz navedenega izhaja, da julija 2014 niso obstajali pogoji, ki bi opravičevali zmanjšanje potrebe po delu. Tudi sicer bi morala tožena stranka najprej prekiniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V kritičnem času sta B.B. in D.D. dejansko delali polni delovni čas, kljub temu, da sta imeli sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za krajši delovni čas. D.D. je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas v mesecu maju 2014, tožnici pa je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana julija 2014. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo J.J., ki je pisal urnike. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se zahtevka, ki ju je tožnica postavila kot primarnega in podrednega, delno prekrivata, saj je tožnica z obema zahtevkoma zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2014 in njeno razveljavitev (točka 1 primarnega in točka 1 podrednega zahtevka) ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3 primarnega in točka 3 podrednega zahtevka). V tem delu gre torej le za en tožbeni zahtevek, zato takšna (navidezna) kumulacija ni mogoča. Sodišče prve stopnje je pri izdaji sodbe spregledalo navidezno kumulacijo zahtevkov, ki jih je uveljavljala tožnica. V primeru, če se zahtevki prekrivajo, mora sodišče zahtevek obravnavati kot en zahtevek.

7. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima in je dovolj obrazložena, da je pritožbeno sodišče sprejeto odločitev lahko preizkusilo.

8. Tožnica prav tako neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te, sicer nekonkretizirane pritožbene navedbe, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče razhajanj med tem, kar je navedeno v zapisnikih in tem, kar je sodišče prve stopnje v teh zapisnikih povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ni ugotovilo.

9. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je za dokazovanje svojih trditev oziroma navedb predlagala tožnica. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede, ni pa jih treba izvajati zlasti: če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno in če so dokazi neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva.(1) Na podlagi določb 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma niso ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži.(2)

11. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 18. 5. 2016 sprejelo sklep, s katerim je preostale dokazne predloge strank zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zadeva glede na izvedene dokaze primerna za razsojo, pri čemer pa ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Na to se je tožničina pooblaščenka na naroku odzvala in podala procesni ugovor zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi dodatnih dokaznih predlogov. Vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti v obrazložitvi sodbe. Navedlo je le, da je sodišče preostale dokazne predloge obeh strank zavrnilo, ker je ugotovilo, da je po izvedenih dokazih dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da ti tudi zadoščajo za zakonito razsojo glede zakonitosti podane odpovedi. Po stališču sodišča prve stopnje izvedba dodatnih dokaznih predlogov ni potrebna, ker ne bi pripomogla k ugotovitvi in razjasnitvi relevantnih dejstev.

12. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje (z neobrazložitvijo zavrnitve izvedbe dokazov, ki jih je predlagala tožnica) je bila tožnici kršena pravica do izjave v postopku oziroma je podana kršitev načela kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.(3)

13. Ker pritožbeno sodišče ugotovljene kršitve določb postopka glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti, je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

14. Zaradi hitrejše rešitve obravnavane zadeve pa se pritožbeno sodišče opredeljuje tudi do nekaterih drugih pritožbenih navedb tožnice.

15. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 6. 2014. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 11. 2013 dalje na delovnem mestu pomočnica v kuhinji.

16. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved (drugi odstavek 83. člena ZDR-1). V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je utemeljen razlog tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz navedenih razlogov le, če nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj zakonitih razlogov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

18. Za odgovor na vprašanje, ali je v času tožnici podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, so pomembne vse okoliščine v zvezi s časovno dinamiko zapiranja lokala I. (kdaj je prenehal poslovati) in prenove lokala O. (kdaj se je začela prenova, v kakšni fazi je bila v času podaje odpovedi, kdaj se je zaključila prenova), kakor tudi okoliščine, za kolikšno število sedežev se je zmanjšal oziroma povečal lokal O. Gre za okoliščine, ki sta jih zatrjevali obe stranki in katere je treba upoštevati v okviru enotne trditvene podlage. Lokal I. je po ugotovitvah sodišča prve stopnje prenehal poslovati konec leta 2014. V kakšni fazi in točno, kdaj se je začelo s prenovo lokala O., sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Prav tako ni ugotovilo, kdaj je bila prenova zaključena in v kakšni fazi je bila v času podaje odpovedi. Glede nakupa pomivalnih strojev se v prilogi B6 nahaja račun, ki je datiran 24. 1. 2015. Glede na navedeno ostaja nejasno, ali je v času podaje odpovedi tožnici (julija 2014) odpovedni razlog dejansko obstajal. Če bi bilo v postopku ugotovljeno, da delo tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo nepotrebno, temveč je postalo nepotrebno šele po poteku daljšega obdobja, bi to lahko odločilno vplivalo na ugotovitev o nezakonitosti te odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

19. Tožnica v pritožbi tudi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje dokazni zaključek, da delavci tožene stranke (C.C., B.B., D.D.) niso potrdili tožničinih trditev, da so delo opravljali v večjem obsegu od sicer dogovorjenega v pogodbah o zaposlitvi, sprejelo, ne da bi izvedlo oziroma ne da bi se opredelilo do vseh dokazov, ki jih je v potrditev svojih trditev predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje tudi ni raziskalo vseh okoliščin glede zaposlitve B.B. in D.D., ki sta jih zatrjevali pravdni stranki, ki so pomembne pri presoji, ali je obstajal utemeljen razlog, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Kolikor bi bilo v postopku ugotovljeno, da sta navedeni delavki, ki sta opravljali isto delo kot tožnica, kljub sklenjenima pogodbama o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega delovnega časa, dejansko delali polni delovni čas v obdobju, ko je bila tožnici podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (s čimer bi lahko opravljali tudi tožničino delo), bi tudi to lahko pomenilo, da potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ne bi bil podan, če bi se v postopku ugotovilo, da je tožena stranka delavkama, ki sta imeli sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovni čas, krajši od polnega, nalagala delo (ki bi ga sicer morala opraviti tožnica) preko dogovorjenega delovnega časa v nasprotju z šestim odstavkom 65. člena ZDR-1. Potreba po delu tožnice bi v takšnem primeru še vedno obstajala, razporejanje tožničinega dela med zgoraj omenjeni delavki pa bi bilo (lahko) v nasprotju s šestim odstavkom 65. člena ZDR-1. 20. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

21. Ker je bila pritožba tožnice utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev in v ta namen bodisi izvesti predlagane dokaze bodisi njihovo neizvedbo ustrezno obrazložiti in nato o tožbenem zahtevku (primarnem in podrednem) ponovno odločiti. Pri svoji odločitvi bo moralo upoštevati tudi materialnopravna stališča pritožbenega sodišča iz tega sklepa.

22. Ker je bila pritožba tožnice utemeljena že iz zgoraj opisanih razlogov, pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

(1) Tako VS RS v sklepu VIII Ips 88/2012 z dne 3. 12. 2012. (2) Tako VS RS v sklepu VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014 in VIII Ips 254/2016 z dne 20. 12. 2016. (3) Tako VS RS v sklepu VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013 in VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014.