Jedro

Tožnica v tem sporu zahteva plačilo avtorskih honorarjev za strokovna predavanja, za članke, za učno gradivo. Zahteva, da tožena stranka preneha s kršenjem moralne avtorske pravice (da jo navede kot avtorico), plačilo civilne kazni in odškodnino zaradi psihičnih bolečin. Tožnica torej zahteva plačilo za avtorsko delo, zato v tem delu ne gre za delovni spor (ZDSS-1 v 5. členu ne določa stvarne pristojnosti delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih v primeru spora iz naslova avtorskih pravic). Gre za pravice iz ZASP, v teh sporih pa je podana pristojnost okrožnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da za odločanje v delu tožbenega zahtevka (2. - 7. točka) ni stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ampak Okrožno sodišče v Ljubljani (II. točka).

Zoper sklep se pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči, da je za odločanje o tožbenih zahtevkih pod tč. 2 - 7 pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 17. člena ZPP, ki določa, da sodišče po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe presodi ali je pristojno in v kakšni sestavi. Tožbeni zahtevek (tč. 7) se nanaša na plačilo pravdnih stroškov in zamudnih obresti, ki se nanašajo na vse tožbene zahtevke, zato se v tem delu sodišče neutemeljeno izreka za nepristojno. Zahtevki v tč. 2, 3, 4, 5 se sicer res nanašajo na avtorske honorarje ter na civilno kazen, odškodnino za povzročene duševne bolečine zaradi kršitve avtorskih pravic in na prenehanje kršenja moralne avtorske pravice, kot pravilno ugotavlja sodišče v obrazložitvi sklepa. Vendar pa iz navedb v tožbi jasno izhaja, da tožnica v večini svojih tožbenih zahtevkov ne opira na civilnopravno avtorsko pogodbo in Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, pač pa na pogodbo o zaposlitvi in na splošni akt delodajalca. Že v tožbi je navedla, da ji je tožena stranka kot delodajalec na podlagi Pravilnika o merilih za izplačilo avtorskih honorarjev, avtorske honorarje za nekatera avtorska dela izplačala, za nekatera pa ne. Tožena stranka je tiste avtorske honorarje, ki jih je izplačala obravnavala kot dohodek iz delovnega razmerja in ne kot dohodek na podlagi drugega pogodbenega razmerja. Posledično bi morala tožena stranka tudi tisti del avtorskih honorarjev, ki bi morali biti tožnici izplačani, pa niso bili, potrebno obravnavati kot dohodek (pravico) iz delovnega razmerja. Tudi iz odgovora na tožbo in pripravljalne vloge tožene stranke izhaja, da sta sporni vprašanji interpretacija pogodbe o zaposlitvi in uporaba oziroma veljavnost splošnega akta delodajalca (Pravilnik o merilih za izplačilo avtorskih honorarjev). Od odločitve v zvezi s temi vprašanji je odvisna tudi odločitev glede upravičenosti tožbenega zahtevka iz naslova civilne kazni. Sklicuje se na zadevo opr. št. Pdp 1348/2008. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilo ravno to. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji) v 5. členu ne določa stvarne pristojnosti delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih v primeru spora iz naslova avtorskih pravic. Pristojnost bi bila lahko podana le na podlagi točke h) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, če bi bilo tako določeno v drugem zakonu. Drug zakon - Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP - Ur. list RS, št. 21/95 in naslednji), ki ureja področje avtorskih pravic, tega ne določa. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZASP za avtorska dela veljajo med drugim zlasti pisana dela, kot npr. leposlovna dela, članki, priročniki, študije ter računalniški programi. Tožnica v tem sporu zahteva plačilo avtorskih honorarjev za strokovna predavanja, za članke, za učno gradivo, zahteva da tožena stranka preneha s kršenjem moralne avtorske pravice (da jo navede kot avtorico), plačilo civilne kazni in odškodnino zaradi psihičnih bolečin. Navedena dela tožnica ni bila dolžna opravljati po pogodbi o zaposlitvi, temveč je s toženo stranko sklenila dve pogodbi o avtorskem delu (z dne 29. 3. 2005 in z dne 3. 1. 2011). Tožnica torej zahteva plačilo za avtorsko delo, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v delu tožbenega zahtevka (tč. 2 - 7) ne gre za delovni spor. Gre za pravice iz ZASP, v teh sporih pa je podana pristojnost okrožnega sodišča. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se zahtevki tožnice ne opirajo na določbe ZASP, temveč na pogodbo o zaposlitvi in na Pravilnik o merilih za izplačilo avtorskih honorarjev.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).