Jedro

Sklep o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2015 je bil tožniku vročen 6. 8. 2015, drugi Sklep o davčni izvršbi z dne 23. 6. 2020 na denarna sredstva pri banki B., d.d pa 26. 6. 2020. Prvi navedeni sklep je pretrgal tek relativnega zastaralnega roka in je ta, po določbi četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, začel teči znova. To pa pomeni, da je bil tudi drugi Sklep o davčni izvršbi z dne 23. 6. 2020 izdan znotraj relativnega zastaralnega roka in tudi znotraj absolutnega zastaralnega roka, saj od dneva izvršljivosti plačila sodne takse še ni preteklo deset let.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov ugovor zastaranja pravice do davčne izvršbe v zvezi z izdanim pozivom za plačilo in predložitev seznama premoženja, št. DT 4933-88260/2015-5 z dne 13. 7. 2020. 2. V obrazložitvi prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bila s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-88260/2015-3 z dne 21. 7. 2015 (v nadaljevanju Sklep o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2015) v skladu s 143. členom v povezavi s 156. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zoper tožnika začet postopek davčne izvršbe za izterjavo sodne takse v znesku 40,00 EUR, ki je bila tožniku odmerjena v postopku o prekršku na podlagi odločbe Mestnega redarstva, Mestne občine Ljubljana, št. 2240/95338/2014-63013299-63013299 z dne 24. 3. 2015 (v nadaljevanju Odločba MOL z dne 24. 3. 2015), ki je v delu sodne takse postala izvršljiva 3. 5. 2015. Z izdajo Sklepa o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2015 so nastali tudi stroški same izdaje v višini 25,00 EUR, ki so tudi predmet izvršbe. Izvršba se je vodila na denarna sredstva, ki jih je imel dolžnik pri banki A., d.d. Sklep ni bil izvršen, zato je prvostopenjski organ 23. 6. 2020 izdal še sklep na dolžnikova denarna sredstva pri banki B., d.d., opr. št. DT 4933-88260/2015-4 z dne 23. 6. 2020 (v nadaljevanju Sklep o davčni izvršbi z dne 23. 6. 2020), z izdajo katerega so nastali dodatni stroški v višini 10,00 EUR. Ta sklep je bil tožniku vročen 26. 6. 2020. Prvostopenjski organ je 13. 7. 2020 tožniku poslal še poziv za plačilo in predložitev seznama premoženja in nato je tožnik vložil ugovor zastaranja pravice do davčne izvršbe.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bila izvršba začeta z opominom pred izvršbo dne 19. 6. 2015 in s Sklepom o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2015, torej v okviru dveletnega roka za začetek postopka davčne izvršbe, kot ga določa prvi odstavek 44. člena1 Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), šteto od pravnomočnosti izvršilnega naslova, to je Odločbe MOL z dne 24. 3. 2015, pravnomočne 18. 4. 2015. V nadaljevanju postopka izvršbe pa se glede zastaralnih rokov, po mnenju prvostopenjskega organa, skladno s četrtim odstavkom 44. člena ZP-12 upoštevajo določila ZDavP-2. To pa pomeni, da relativni zastaralni rok za izvršbo, ob dejstvu izdanega Sklepa o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2015, ki je bil dolžniku vročen 8. 8. 2015, poteče 8. 8. 2020. Ker je bil drugi Sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva pri banki B., d.d. izdan 23. 6. 2020, je bil izdan znotraj relativnega zastaralnega roka.

4. Toženka je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno, saj tudi toženka ugotavlja, da obveznosti, ki so predmet izterjave, to pa so sodna taksa in stroški davčne izvršbe, niso zastarane po določbah ZDavP-2. Glede sodne takse do zastaranja pravice izterjave ni prišlo niti po 9. členu3 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), saj petletni relativni zastaralni rok po drugem odstavku 9. člena ZST-1 pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa, absolutno zastaranje pa nastopi v desetih letih od zapadlosti takse v plačilo.

5. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo. V tožbi navaja, da je zastaranje materialnopravni institut, za katerega tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča (VSRS, Sodba IV Ips 24/2018) velja prepoved retroaktivne veljave strožjega zakona po drugem odstavku 2. člena ZP-1. Če je zakonodajalec po storitvi prekrška določbe o zastaranju uredil na novo, se te določbe lahko uporabijo le, če storilca postavijo v ugodnejši položaj. Ob doslednem načelu zakonitosti je treba šteti, da je prekrškovni zakon, ki je veljal v času storitve prekrška in je določal krajše zastaralne roka kot pozneje sprejeti zakon, s katerim so bili ti roki podaljšani, za tožnika milejši. V času storitve domnevnega prekrška je veljaven zakon o prekrških v 42. členu določal, da postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen.

6. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Pojasni, da sodba Vrhovnega sodišča, na katero se v tožbi sklicuje tožnik, za obravnavano zadevo ni primerna, saj gre v tej zadevi za zastaranje izvršitve stroškov postopka, to je sodne takse. Poleg tega je treba še upoštevati, da je bila določba četrtega odstavka 44. člena ZP-1 v zakon vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1H), ki je začel veljati 14. 6. 2013 in ki je v prehodni določbi 30. člena določil, da se novi četrti odstavek 44. člena uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene, kot je situacija v tem primeru. Poleg tega ugovor zastaranja v obravnavani zadevi ni upoštevan tudi glede določbe ZST-1, kar je odločilo tudi tukajšnje sodišče v sodbi III U 251/2018 z dne 23. 10. 2020. 7. Tožba ni utemeljena.

8. Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tožniku je Mestno redarstvo, Mestne občine Ljubljana 24. 3. 2015 izdalo Odločbo o prekršku, št. 2240-95338/2014-63013299-63013299, s katero mu je, poleg globe za prekršek, naložilo v plačilo še sodno takso v višini 40,00 EUR. Prekršek je bil stojen 5. 12. 2014. Odločba je v delu, ki se nanaša na sodno takso, postala izvršljiva 3. 5. 2015. 9. V zvezi z izterjavo sodne takse je prvostopenjski organ tožniku poslal opomin pred davčno izvršbo z dne 19. 6. 2015 in izdal dva Sklepa o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva. Prvi Sklep o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2015 je bil tožniku vročen 6. 8. 2015 in se glasi na denarna sredstva pri banki A., d.d. Drugi Sklep o davčni izvršbi z dne 23. 6. 2020 je bil tožniku vročen 26. 6. 2020 in se glasi na denarna sredstva pri banki B., d.d. Prvostopenjski organ je tožniku poslal še Poziv za plačilo in predložitev seznama premoženja, ki mu je bil vročen 30. 7. 2020. Predmet izterjave po teh sklepih je navedena sodna taksa ter stroški obeh sklepov o davčni izvršbi v skupnem znesku 35 EUR, vse skupaj torej 75 EUR. V teh okoliščinah pa med strankama ostaja sporno, ali je davčna izvršba teh zneskov že zastarala.

10. Tožnik ugovor zastaranja utemeljuje s sklicevanjem na drugi odstavek 2. člena ZP-1, ki določa, da če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, da se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Ker so določbe o zastaranju materialnopravne določbe, je tudi v zvezi z zastaranjem potrebno uporabiti milejši zakon, kar naj bi, tako tožnik, v obravnavani zadevi vodilo v zastaranje izvršbe.

11. Sodišče se strinja s tožnikom, da so določbe o zastaranju materialnopravne določbe, vendar pa je, iz razlogov, ki jih je pojasnila že toženka v svoji odločbi in na katere se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju tudi sklicuje, tožnikov ugovor zastaranja tudi ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZP-1, po presoji sodišča, neutemeljen. Tudi sodišče sodi, da izterjava sodne takse v višini 40 EUR ni zastarala ne po 44. členu ZP-1 (kot je veljal v času storitve prekrška in se tudi kasneje ni spremenil) ne po 9. členu ZST-1. K razlogom toženke sodišče dodaja še, kot sledi v nadaljevanju.

12. V tožnikovi zadevi so predmet izterjave stroški postopka, in sicer sodna taksa v zvezi s postopkom o prekršku ter stroški davčne izvršbe. ZP-1 v prvem odstavku 44. člena določa, da se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (tretji odstavek 44. člena ZP-1). V tožnikovi zadevi ni sporno, da se je plačilo sodne takse začelo izvrševati v roku dveh let od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila sankcija izrečena. Le ta je bila izrečena z Odločbo MOL z dne 24. 3. 2015, prvi Sklep o davčni izvršbi pa je bil izdan 21. 7. 2015 in je bil tožniku vročen 6. 8. 2015. 13. Glede na vrsto denarne terjatve, ki se izterjuje (sodna taksa in stroški davčne izvršbe) pa je potrebno upoštevati še četrti odstavek 44. člena ZP-1, ki določa, da se globe, odvzem premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo, drugih sankcij pa ne po poteku štirih let od začetka njihovega izvrševanja. Kot pravilno pove že toženka, je bilo s to določbo v ZP-1 določeno, da se za zastaranje pravice do izterjave med drugim tudi stroškov postopka, po tem ko je bila izterjava enkrat začeta, v nadaljevanju uporabljajo določbe o zastaranju, kot jih določa ZDavP-2. Citirana določba je bila v ZP-1 vnesena z novelo ZP-1H, ki je začela veljati 14. 6. 2013 in se po prehodni določbi 30. člena ZP-1H uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene. Tožnik se v tožbi sklicuje na drugi odstavek 2. člena ZP-1, sodišče pa ugotavlja, da je navedena določba četrtega odstavka 44. člena ZP-1 veljala že v času storitve prekrška in v času izdaje Odločbe MOL z dne 24. 3. 2015 in se kasneje ni spremenila, zato ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru, da bi bilo potrebno presojati, katera ureditev je za tožnika milejša. 14. Po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok). Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2); po pretrganju začne zastaranje znova teči, čas, ki je potekel pred pretrganjem, pa se ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Ne glede na navedeno po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 davčna obveznost v vsakem primeru preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič pričelo teči (absolutni rok).

15. Kot že navedeno, je bil Sklep o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2015 tožniku vročen 6. 8. 2015, drugi Sklep o davčni izvršbi z dne 23. 6. 2020 na denarna sredstva pri banki B., d.d pa 26. 6. 2020. Prvi navedeni sklep je pretrgal tek relativnega zastaralnega roka in je ta, po določbi četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, začel teči znova. To pa pomeni, da je bil tudi drugi Sklep o davčni izvršbi z dne 23. 6. 2020 izdan znotraj relativnega zastaralnega roka in tudi znotraj absolutnega zastaralnega roka, saj od dneva izvršljivosti plačila sodne takse (to je od 3. 5. 2015) še ni preteklo deset let. 16. Kot je pojasnila že toženka, pa v zvezi z izterjavo sodne takse po Odločbi MOL z dne 24. 3. 2015 ugovor o zastaranju pravice do izterjave tudi glede na določbe ZST-1 ni utemeljen. Po 9. členu ZST-1 pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo (prvi odstavek); zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je izterjava takse, pri čemer zastaranje v vsakem primeru nastane v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo (drugi odstavek). Navedeni roki za prisilno izterjavo naložene sodne takse, glede na predhodno opisane okoliščine konkretnega primera, ob izdaji obeh zgoraj navedenih Sklepov o davčni izvršbi niso bili prekoračeni.

17. Prav tako niso bili prekoračeni zastaralni roki glede stroškov same davčne izvršbe, saj med prvim in drugim Sklepom o davčni izvršbi ni minilo pet let, za izterjavo teh stroškov, ki so že nastali po postopku, ki ga določa ZDavP-2, pa prav tako veljajo zastaralni roki, kot jih določa ZDavP-2 glede pravice do izterjave.

18. Ob povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1). Sodišče je v upravnem sporu skladno z določilom prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje med strankama ni sporno, sporno je bilo materialnopravno vprašanje zastaranja.

19. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Prvi odstavek 44. člena ZP-1 določa, da se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. 2 Četrti odstavek 44. člena ZP-1 določa, da globe, odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo, drugih sankcij pa ne po poteku štirih let od začetka njihovega izvrševanja. 3 Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo.