Jedro

Če se zavezanca ne moreta sporazumeti, kdo bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega otroka, potem davčni organ prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 31. 10. 1992, s katero ji je bila odmerjena dohodnina za leto 1991. Tožeča stranka je vložila pritožbo zato, ker ji ni bila priznana celotna olajšava za sina, ki je bil ob razvezi dodeljen njej in za katerega je tekom leta samo ona olajšavo tudi uveljavljala.

V tožbi tožeča stranka navaja, da ne soglaša z odločitvijo tožene stranke. Meni, da bi ji moral že prvostopenjski upravni organ citirati uporabljene predpise, da bi lahko že pritožbi priložila ustrezne dokaze o tem, v kakšni višini je njen bivši mož v letu 1991 preživljal svojega sina, za katerega je uveljavljal olajšavo. Šele potem bi namreč bila možna pravilna odločitev, po kateri mu država ne bi priznala olajšav v skoraj enakem znesku, kot so znašali celoletni obroki preživnine za otroka. Zato smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbeno navedbo, da bi moral že prvostopenjski upravi organ v svoji odločbi citirati predpise, na katere opira svojo odločitev, sodišče lahko samo pojasni tožeči stranki, da so vsi predpisi, na katere je prvostopna odločba oprta citirani v glavi in obrazložitvi odločbe. Zato v tej smeri ni ugotoviti nedoslednosti oziroma nezakonitosti, ki jo sicer samo smiselno uveljavlja tožeča stranka. Izpodbijana odločba pa tudi drugače ni nezakonita zaradi tega, ker tožeči stranki ni bila priznana celotna olajšava za vzdrževanega družinskega člana.

Na podlagi 4. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (ZDoh - Uradni list RS, št. 34/91) je bil spremenjen 9. člen zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90). Že v osnovnih določbah je bilo med drugim predpisano, da se za istega vzdrževanega člana prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave. S spremembo zakona pa je bila vnešena še določba, da se v primeru, če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavil pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega družinskega člana, prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave. Ker sta v tožničinem primeru tako ona kot njen bivši mož, kot zavezanca v napovedi za odmero dohodnine za leto 1991 uveljavljala pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega člana, sta oba organa, tako prvostopenjski upravni organ, enako pa tudi tožena stranka, pravilno zaključila, da se zavezanca ne moreta sporazumeti, kdo izmed njiju bo uveljavil pravico do posebne olajšave. Zato sta tudi pravilno uporabila določilo iz spremenjenega 9. člena zakona in vsakemu od zavezancev priznala sorazmeren del olajšave. Zakon sicer ne odgovori na vprašanje, kaj predstavlja sorazmeren del olajšave in kako se ta del določa, vendar sodišče meni, da glede na to, da v veliki večini primerov ni možno natančno ugotoviti višine sredstev, ki jih posamezen zavezanec dejansko nameni za vzdrževanje otroka oziroma drugega družinskega člana, sorazmeren del predstavlja za vsakega zavezanca polovico olajšave, če seveda preživninski prispevki vsakega presegajo višino zneska priznane olajšave. Če tega zneska ne presegajo, pa se olajšava lahko prizna kot sorazmeren del samo do tega zneska, razlika do polne olajšave pa priraste drugemu zavezancu. Zato sodišče meni, da izpodbijana odločba tožene stranke ni v nasprotju z veljavnimi predpisi.

Zaradi povedanega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).