Jedro

Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je verodostojen izpis tahografa (toženka) ali pa so verodostojni potni nalogi, ker je tožnik opravil še določeno delo, ki iz izpisa tahografa ni razvidno (tožnik). Za ugotovitev, katere listine so bolj verodostojne, oziroma ugotovitev, koliko ur dela je tožnik opravil, je tako pravilno izvedlo predlagani dokaz s sodnim izvedencem. Kot je nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izvedenskega mnenja, so potni nalogi pomanjkljivo izpolnjeni. Iz tega razloga sodni izvedenec ni mogel na podlagi potnih nalogov ugotoviti, koliko časa je tožnik opravljal delo. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tahograf oziroma voznikova kartica ne odraža časa drugega dela oziroma časa razpoložljivosti, odmorov in počitkov. Dejstvo, da je tožnik nedosledno evidentiral ta čas, ne pomeni, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen ali da je edina verodostojna listina s strani toženke predložena evidenca delovnega časa, ki jo je vodila na podlagi podatkov iz tahografskih izpiskov, za katere je v odgovoru na tožbo navedla, da ti niso točni. Sodišče prve stopnje je obseg opravljenega dela tožnika pravilno ugotavljalo iz izvedenskih mnenj.

V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati iz naslova nadur posamezne bruto zneske od leta 2013 do 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov od dni zamude, pri čemer so bruto zneski in dnevi zamude razvidni iz izreka izpodbijane sodbe (točka I izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki povrniti tri četrtine stroškov postopka, toženka pa je dolžna tožniku povrniti četrtino stroškov postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku iz naslova nadur (točka I izreka), in posledično v delu, v katerem je odločilo, da je dolžna toženka tožniku povrniti četrtino stroškov postopka (delno točka III izreka), iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da tožnik ni prerekal trditev, da bi bilo mogoče ob skrbnem načrtovanju vožnje opraviti v rednem delovnem času in da je kljub drugačnim navodilom toženke samovoljno vozil prek polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje bi moralo neprerekana dejstva šteti za priznana skladno z 214. členom ZPP. Ker tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je razpravno načelo, ker je ugodilo zahtevku tožnika kljub pomanjkljivi trditveni podlagi. Toženka je na to opozarjala ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je trdil le, da je vsakodnevno opravil 10, 11 ali več ur dela, ne da bi pojasnil, zakaj dela ni mogel opraviti v rednem delovnem času. Za svoje trditve ni predlagal dokazov. Tožnik ni podal nobenih trditev o trajanju nakladov in razkladov ali drugih del, ki jih je opravljal, niti o razlogih, zakaj so trajali dlje, kot izhaja iz predložene evidence delovnega časa. Ni predlagal dokazov, na podlagi katerih bi se ugotovilo, da evidenca delovnega časa ne odraža dejanskega dela. Sodišče prve stopnje bi moralo njegov zahtevek zavrniti na podlagi pravila o trditvenem (in dokaznem) bremenu. V premoženjskopravnih sporih ne velja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu (sodba VSRS VIII Ips 191/2008). Tudi če bi veljalo, to delavca ne odveže trditvenega bremena (sodba VSRS VIII Ips 230/2015). Določbe zakonov ne posegajo v pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Prav tako niso nikjer določene zakonske domneve. Ni pravilno, da je delodajalec tisti, ki dokazuje resničnost podatkov v evidenci delovnega časa, ki jo vodi, in to že zaradi povsem pavšalnih navedb delavca, da podatki niso verodostojni. S tem je kršena pravica do izjave delodajalca, toženke. Na podlagi pavšalnih trditev tožnika in ob odsotnosti dokazov breme dokazovanja ni prešlo na toženko. Toženka je ves čas trdila, da je tožniku plačala vse ure dela, predložila je dokaz, evidenco delovnega časa. Sodišče je zagrešilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 7. in 212. členom ZPP. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, toženki pa prisodi utemeljeno priglašene pravdne stroške. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih relativnih in absolutnih bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

5. Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, ker ni upoštevalo, da tožnik ni prerekal navedb v odgovoru na tožbo, da bi bilo mogoče ob skrbnem načrtovanju vožnje opraviti v rednem delovnem času in da je samovoljno delal preko polnega delovnega časa. Toženka pri tem spregleda, da so po omenjeni določbi predmet priznanja le trditve o dejstvih, ne pa pravna ocena o potrebnosti opravljenih nadur, za kar se sama zavzema. Pomembne so okoliščine in dejstva, ali so bile nadure dejansko opravljene, kot tudi njihov obseg, ki so med strankama sporni in jih je potrebno dokazovati, zato niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 214. člena ZPP o priznanju dejstev. Iz istih razlogov je neutemeljeno sklicevanje na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

6. Prav tako pritožba neutemeljeno očita kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, po katerem sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala, in pravila o dokazovanju iz 212. člena ZPP, po katerem mora stranka navesti dejstva (trditveno breme) in predlagati dokaze (dokazno breme), na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je v tožbi podal zadostne trditve, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek iz naslova nadur, in sicer je trdil, da je opravil več ur, kot znaša redna delovna obveznost (nadure), pri čemer pa jih ni mogel specificirati, saj so razvidne iz listin (potnih nalogov), s katerimi razpolaga toženka. Tožnik je poleg potnih nalogov za dokazovanje svojih trditev predlagal, da se ga zasliši kot stranko; predlagal je izvedbo dokaza s sodnim izvedencem. Po prejemu potnih nalogov je v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2019 konkretiziral število nadur, ki jih je opravil v posameznem mesecu spornega obdobja.

7. Kot je razvidno iz odgovora na tožbo, zapisnikov z narokov za glavno obravnavo in njenih pripravljalnih vlog, se je toženka do trditev tožnika, kot jih je podal v utemeljitev svojega zahtevka, opredelila; zanikala je, da bi tožnik opravil kakršne koli ure preko polnega delovnega časa (nadure). Svoje trditve je dokazovala, ne le s predložitvijo potnih nalogov, ampak tudi drugih listin (evidenca delovnega časa, izpis tahografa in izpis postankov oziroma odmorov in počitkov), predlagala je zaslišanje svoje zakonite zastopnice kot stranke in prič. Predlagala je tudi, da sodišče postavi sodnega izvedenca, ki naj na podlagi pregleda izpisa tahografa, potnih nalogov in evidence delovnega časa ter ob upoštevanju povprečnega trajanja nakladov in razkladov poda izvedensko mnenje o morebitnih nadurah, ki jih je opravil tožnik. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz z zaslišanjem pravdnih strank in prič izvedlo, prav tako je izvedlo predlagani dokaz s sodnima izvedencema, in sicer sodnim izvedencem za področje prometa mag. A.A. in izvedenko finančne stroke B.B. S tem, ko se je toženka jasno opredelila do trditev tožnika, še ni prišlo do prevalitve dokaznega bremena, kot neutemeljeno izpostavlja toženka v pritožbi, temveč je šlo zgolj za opredelitev spornih dejstev, ki jih bo treba dokazovati.

8. Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je verodostojen izpis tahografa (toženka) ali pa so verodostojni potni nalogi, ker je tožnik opravil še določeno delo, ki iz izpisa tahografa ni razvidno (tožnik). Za ugotovitev, katere listine so bolj verodostojne, oziroma ugotovitev, koliko ur dela je tožnik opravil, je tako pravilno izvedlo predlagani dokaz s sodnim izvedencem. Kot je nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izvedenskega mnenja, so potni nalogi pomanjkljivo izpolnjeni - tožnik praviloma ni vpisal vrste tovora, časa, porabljenega za naklade in razklade, ter vzrokov drugih postankov. Iz tega razloga sodni izvedenec ni mogel na podlagi potnih nalogov ugotoviti, koliko časa je tožnik opravljal delo. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tahograf oziroma voznikova kartica ne odraža časa drugega dela oziroma časa razpoložljivosti, odmorov in počitkov. Dejstvo, da je tožnik nedosledno evidentiral ta čas, ne pomeni, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen ali da je edina verodostojna listina s strani toženke predložena evidenca delovnega časa, ki jo je vodila na podlagi podatkov iz tahografskih izpiskov, za katere je v odgovoru na tožbo navedla, da ti niso točni. Sodišče prve stopnje je obseg opravljenega dela tožnika pravilno ugotavljalo iz izvedenskih mnenj.

9. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem pritožbe, da v premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Dejstvo glede števila opravljenih ur dela tožnika je ugotavljalo predvsem iz izvedenskih mnenj, je pa upoštevalo tudi predložene listine. V obrazložitvi sodbe je natančno pojasnilo, zakaj je sledilo ugotovitvam sodnih izvedencev glede viška ur po posameznih referenčnih obdobjih. Pritožbeno sodišče takšni dokazni oceni pritrjuje.

10. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).