Jedro

Določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav, kot je v obravnavnem primeru FIP, pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je tako tudi FIP lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje podržavljeno – odvzeto v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevo tožnice in A.A. za denacionalizacijo nepremičnin, to je stavbe v Mariboru, na naslovu ..., ob podržavljenju parc. št. 68-hiša v izmeri 533 m2, dvorišče v izmeri 420 m2, pripisana parc. št. 52 k.o. ... ter stavbe v Mariboru, parc. št. 69-hiša v izmeri 394 m2, dvorišče v izmeri 243 m2 in parc. št. 84-vrt 1 v izmeri 288 m2, pripisana vložku št. 53 k.o. ..., ki so bile v deležu 1/10 glede na celoto podržavljene bivši lastnici B.B. Odločeno je še bilo, da vlagatelj trpi svoje stroške postopka. Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo.

Iz obrazložitve zgoraj navedenih odločb izhaja, da je bilo predmetno premoženje, kot izhaja iz odločbe Mestne zaplembene komisije v Mariboru, št. 2458 z dne 26. 10. 1945, na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1945 o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last podržavljeno C.C. Ta je postala avstrijska državljanka dne 12. 6. 1946. Državljanstva takratne Jugoslavije prejšnja lastnica ni imela, kot tudi njeni otroci ne. V teku pa je bil še postopek ugotovitve državljanstva za njenega moža D.D., ki bi lahko štel za upravičenca na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Vendar pa v primeru, ko je imel prejšnji lastnik pravico dobiti za to podržavljeno premoženje odškodnino od tuje države, ni upravičenec niti njegov pravni naslednik po 12. členu ZDen (drugi odstavek 10. člena ZDen).

Dne 27. 11. 1961 je bila sklenjena Finančna in izravnalna pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Na tej podlagi so bili sprejeti zakoni v Avstriji, na podlagi katerih so imele pravico do odškodnine tudi nekatere osebe, ki sicer po določbi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe niso imele te pravice. FIP predvideva izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim z območja tedanje FLRJ in ne veže odškodnine na državljanstvo v letih 1938 in 1945. Pogodba je v 2. členu predvidela, da bodo tem osebam pravice priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG). Takšna dopolnitev zakona je bila sprejeta leta 1962. Po prilogi 1 k FIP so do pravic, določenih v 2. členu pogodbe, bili upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVG), ki je pričel veljati skupaj s pogodbo in se je nanašal na povračilo škode, ki je zaradi ali v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne nastala pregnancem in preseljencem z območij izven ozemlja Republike Avstrije, torej tudi z jugoslovanskega območja.

Upravna organa ugotavljata, da je bila B.B. oseba nemške narodnosti, odsotna iz Jugoslavije na dan 4. 12. 1948, v Avstriji pa je živela od 8. 1. 1946. Avstrijsko državljanstvo je pridobila 12. 6. 1946, na dan 1. 1. 1960 je imela stalno bivališče v Avstriji in je bila na dan podpisa FIP dne 27. 11. 1967 avstrijska državljanka. Tožničin mož D.D. je dobil avstrijsko državljanstvo 16. 4. 1948 in je prav tako imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. Glede na to gre za primer, za kakršnega je po FIP predvideno odškodovanje. Ker je torej B.B. imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, jo to izključuje od upravičenj po ZDen. Glede na to sta upravna organa zahtevo za denacionalizacijo zavrnila.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ni strinjala, zato je vložila tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, kdo je upravičenec do denacionalizacije ne po 9. in ne po 12. členu ZDen, zato je ta odločba preuranjena. Zatrjuje, da gospe B.B. odločba o nacionalizaciji ni bila vročena, saj je bila pred tem prisilno izseljena, zato je pravnomočnost odločbe o odvzemu premoženja vprašljiva. Prav tako se ne strinja s tem, da se pomoč, ki so jo druge države nudile preseljencem šteje kot odškodnino po 10. členu ZDen. B.B. pa ni prejela nobene odškodnine niti druge pomoči ali ugodnosti od Avstrije ali katerekoli druge države. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Prizadeta oseba v smislu tretjega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) A.A. na tožbo ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno stališče upravnih organov, da bi prejšnja lastnika podržavljenega premoženja izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, ki so določeni v FIP, in na njeni podlagi sprejetih predpisih. Ti urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. Ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca. Četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja po ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve. Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovni vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bili zavezani plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Potsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Odlok AVNOJ, podlaga podržavljenja prejšnjima lastnikoma, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma, kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena zgoraj (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

V obravnavanem primeru uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen glede prejšnje lastnice pomeni, da je tudi tožeča stranka, ki sicer uveljavlja svoj zahtevek na podlagi 12. člena ZDen, izključena iz denacionalizacije. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ta določba velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005). V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče, je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (npr. sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005).

Glede ugovora, da se prejšnja lastnica ne bi mogla šteti za upravičenko po FIP, sodišče meni, da so bile v postopku ugotovljene okoliščine, ki kažejo na to, da ta status izpolnjujeta. To pa so pogoji iz FIP, po katerih je organ presojal izpolnjevanje pogojev za prejšnja lastnika. Namreč v zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi, preizkusiti, sodišče meni, da okvir tega preskusa predstavlja vsebina FIP. Z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali po se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče zaradi pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ.

Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen da ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičenki šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

Po presoji sodišča tožeča stranka tudi zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstojala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem pravica do odškodnine ni obstajala, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02). O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravnosodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

Na odločitev pa tudi ne vplivajo tožbene navedbe v zvezi z vročitvijo odločbe o nacionalizaciji. Ta odločba je očitno bila realizirana, tožnica pa je na njeni podlagi vložila zahtevo za denacionalizacijo. O njej pa sta upravna organa pravilno odločila, kot izhaja iz te obrazložitve.

Takšno odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Po presoji Vrhovnega sodišča določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav, kot je v obravnavnem primeru FIP, pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je tako tudi FIP lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje podržavljeno – odvzeto v Sloveniji.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.