Jedro

Tožnik z ugovori, ki se nanašajo na gradnjo večstanovanjskega objekta, pozidanost, odmike od ceste, vodno in prometno soglasje ter gradnjo na vodnem zemljišču ne uveljavlja svojega pravnega interesa, temveč javni oz. dejanski interes, za kar nima podlage v prvem odstavku 43. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo izdala investitorju A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) gradbeno dovoljenje za gradnjo dveh večstanovanjskih hiš na zemljiščih parc. št. 394/7, 394/8, 394/9, 394/10, 394/11, 394/12, 394/13, 394/14, 394/15, 394/16 in 394/17, vse k.o. ... (prej 394/1 in 394/6, obe k.o. ...) po tam navedenem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in pod v izreku določenimi pogoji.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se poseg nahaja v območju urejanja ŠS 7/1 Tacen, v morfološki enoti 2A/2, v varovalnem pasu Šturmove ulice in v vodovarstvenem območju VVO III, to območje pa ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š7 Tacen - Šmartno (v nadaljevanju PUP). Nadalje je razvidno, da je tožnik v upravnem postopku sodeloval kot lastnik sosednjega zemljišča. Upravni organ je njegove ugovore, s katerim je nasprotoval gradnji, zavrnil s pojasnili, da so izpolnjeni pogoji za gradnjo večstanovanjskih objektov, med drugim glede števila parkirnih mest, investitor pa je tudi pridobil soglasje Mestne občine Ljubljana (MOL). V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na pridobljeno vodno soglasje, je pojasnil, da je upošteval stališče Upravnega sodišča RS v sodbi I U 134/2012-11 z dne 14. 6. 2012, da je glede vodotoka, za katerega soglasodajalec ni določil projektnih pogojev, treba šteti, da teh pogojev nima ter je s tem dano tudi njegovo soglasje. Pojasnjuje še, da je gradbena parcela deloma določena na vodnem zemljišču, vendar PUP omejitvenih določil glede na namensko rabo površin nima.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ tožnikovo pritožbo zavrnilo. Na pritožbene navedbe, da bo zaradi gradnje ovirana pretočnost Šturmove ceste pojasnjuje, da je investitor h gradnji pridobil predpisana soglasja. Navaja še, da so za prometno varnost zadolženi drugi organi, tožnik kot lastnik sosednjega zemljišča parc. št. 396/4 k.o. ... pa ima zagotovljene ustrezne postopke, če bo do posegov prihajalo na njegovem zemljišču. Prav tako na odločitev v tem postopku ne vpliva možnost sanacije cevovoda, ker je to stvar upravljavca vodotoka.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ga skrbi, da se bodo hudourniške vode ponovno izlile na njegovo zemljišče, saj bo z gradnjo onemogočena oz. vsaj znatno otežena sanacija cevovoda. Ne strinja se s stališčem o veljavnosti vodnega soglasja, saj meni, da je to v nasprotju z določbami 150. in 151. a člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) ter 139. in 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Opozarja še na določbo 186. člena ZV-1, ki določa 10 letni rok za vzpostavitev evidence vodnih zemljišč. Meni tudi, da bi upravni organ v skladu z napotilom sodišča v sodbi z dne 14. 6. 2012 moral preveriti, ali je gradbena parcela deloma določena na vodnem zemljišču, in če je, preveriti dopustnost gradnje z vidika določb ZV-1. Zato je toženkina ugotovitev, da je gradnja na obravnavanem območju dopustna, ker PUP v zvezi s tem nima omejitvenih določil, nelogična in nepravilna.

V nadaljevanju navaja še, da gradnja na njegovo nepremičnino vpliva tudi zaradi pričakovanega povečanja števila vozil. Ker ima dostop do svoje nepremičnine zagotovljen izključno s Šturmove ulice, zahteva, da zaradi gradnje ne bo onemogočen ali nerazumno otežen dostop do njegove nepremičnine, da ne bo povečana nevarnost pri izvozu iz dvorišča, da tuja vozila ne bodo obračala na njegovem dvorišču in da ne bo onemogočen prehod smetarski službi in interventnim vozilom ter pluženje. Prometno soglasje ga ne prepriča, saj meni, da je bilo izdano brez preverbe stanja na terenu, zato bi upravni organ to moral preveriti sam. Navaja še, da je Šturmova ulica zelo ozka, zaradi česar se mora pri srečanju dveh vozil eno umakniti na zasebno dvorišče ter opozarja na mnenje B.B. glede prikaza vplivnega območja. Ne strinja se tudi, da za manjši odmik gradnje od cestišča zadošča soglasje upravljavca ceste. Ker je na obravnavanem območju večstanovanjska gradnja dopuščena zgolj izjemoma, meni, da je soglasje MOL strokovno napačno. Tožnik je tekom postopka na to opozarjal, zato bi upravni organ moral raziskati dejansko in pravno stanje tudi s postavitvijo izvedenca ustrezne smeri. Tožnik je v postopku opozarjal še, da je presežena dopustna stopnja pozidanosti, zaradi česar ni zagotovljeno zadostno število parkirnih mest, iz PGD pa tudi ni razvidno, da bodo parkiranje, manipuliranje, obračanje in dostava vozil omogočeni na gradbeni parceli. Meni, da se bo to odvijalo na javni cesti, že med gradnjo pa vozila obračajo tudi na njegovem dvorišču oz. parkirajo pred njegovim vhodom. Poleg tega sta dve parkirni mesti projektirani na koncu uvozne rampe, zato ni možnosti za obračanje vozil, kar pomeni, da se bodo vozila na javno cesto vključevala vzvratno. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče gradbeno dovoljenje odpravi in investitorjevo zahtevo zavrne oz. podrejeno, naj zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Hkrati uveljavlja povračilo stroškov postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeta stranka A. d.o.o. v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne ter navaja razloge, zakaj meni, da je ta neutemeljena. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Kdaj in pod kakšnimi pogoji upravni organ za gradbene zadeve izda investitorju dovoljenje za gradnjo, je določeno v ZGO-1. Tako pristojni organ investitorju na njegovo zahtevo izda gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta ali izvedbo drugih del po tem, ko ugotovi, da so bile k zahtevi za izdajo upravnega dovoljenja priložene priloge in dokazila iz 54. člena ZGO-1, pred izdajo gradbenega dovoljenja investitorju pa je dolžan preveriti še, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu s prostorskim aktom in ali so izpolnjeni drugi pogoji, ki jih za izdajo gradbenega dovoljenja določa 66. člen ZGO-1. Po določbi 3. točke prvega odstavka 66. člena mora tako preveriti tudi, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja.

V zadevi ni sporno, da je tožnik v upravnem postopku sodeloval kot stranski udeleženec na podlagi lastništva sosednjega zemljišča. Prav tako ni sporno, da se zemljišče načrtovane gradnje nahaja v območju urejanja ŠS 7/1 Tacen, v morfološki enoti 2A/2, v varovalnem pasu Šturmove ulice in v vodovarstvenem območju VVO III. Glede na tožbene navedbe pa so sporni odmiki od ceste, gradnja večstanovanjske stavbe, pridobljena soglasja in gradnja na vodnem zemljišču. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi obeh odločb navedla pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče je že v sodbi I U 134/2012 z dne 14. 6. 2012 pojasnilo, da je glede na v času izdaje vodnega soglasja veljavne določbe ZV-1 in 50. člena ZGO-1, če soglasodajalec med projektnimi pogoji ni določil pogojev glede vodotoka, bilo treba šteti, da glede tega vodotoka projektnih pogojev nima ter da je s tem dano tudi njegovo soglasje. Ker v zadevi ni sporno, da je bilo investitorju v zvezi z nameravano gradnjo pri pristojnem soglasodajalcu (ARSO) dne 19. 11. 2007 izdano vodno soglasje, lokacijski podatki nameravane gradnje pa se po izdaji tega soglasja niso spreminjali, to pomeni, da je bilo o vplivih gradnje objekta na vodni režim in stanje voda že v celoti odločeno.

Na navedeno stališče ne vpliva tožbena trditev, da naj bi imelo ministrstvo na podlagi določbe 186. člena ZV-1 do konca leta 2012 določen rok za vzpostavitev evidence vodnih zemljišč. Zato sodišče zgolj pripominja, da iz omenjene določbe to ne izhaja. Z njo se namreč ministrstvu nalaga, da določi vodna zemljišča celinskih voda po določbah tega zakona (prvi odstavek 186. člena ZV-1), do takrat pa za vodna zemljišča štejejo vsa zemljišča iz drugega odstavka tega člena (med drugim tudi vodotoki).

Poleg tega sodišče pojasnjuje, da po prvem odstavku 43. člena ZUP stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006).

Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih je dosegel položaj stranskega udeleženca in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Če te vzročne zveze ni, tudi morda ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev njegovi tožbi, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega so upravičeni stranski udeleženci po določbah ZUP in ZUS-1. Slednji namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

Glede na predhodno obrazloženo stališče sodišča tožnik z ugovori, ki se nanašajo na gradnjo večstanovanjskega objekta, pozidanost, odmike od ceste, vodno in prometno soglasje ter gradnjo na vodnem zemljišču, ne uveljavlja svojega pravnega interesa, temveč javni oz. dejanski interes, za kar nima podlage v prvem odstavku 43. člena ZUP. Zgolj dejstvo, da je tožnik mejaš nameravane gradnje, namreč še ne pomeni, da se z njo posega v njegove pravice in pravne koristi, iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja in pridobljenih soglasij pa ne izhaja, da je investitorju dovoljeno posegati v tožnikove nepremičnine.

Na odločitev ne more vplivati niti zatrjevana nevarnost poplavljanja vodotoka, ki jo tožnik povezuje s sanacijo cevovoda. Investitor je za nameravano gradnjo namreč pridobil vodno soglasje, kar pomeni, da je pristojni soglasodajalec preveril dovoljenost posega z vidika določb ZV-1. Kot je pojasnila že toženka, pa je način izvedbe sanacije cevovoda predmet razmerja med investitorjem in upravljavcem vodotoka, ki mu ZV-1 daje tudi ustrezna pooblastila (npr. 103. člen ZV-1).

V zvezi z ustreznostjo prometne ureditve sodišče dodaja, da je iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja razvidno, da bo urejenih 14 parkirnih prostorov v kletni etaži pod objektoma in 2 parkirni mesti na koncu rampe v klet. Po presoji sodišča je tako toženka pravilno uporabila določbe Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Uradni list RS, št. 125/03, 110/05 – popr.), ki je v 3. členu določal, da je za vsako stanovanje na gradbeni parceli treba zagotoviti najmanj 1,50 parkirnega mesta. Navedenim ugotovitvam ne nasprotuje strokovno mnenje, ki ga je tožnik predložil v upravnem postopku, saj iz tega ne izhaja, da predvidena prometna ureditev ni ustrezna. Obravnavano gradbeno dovoljenje pa ne dovoljuje uporabe javne ceste za drugačen namen, kot izhaja že iz 4. člena Zakona o cestah.

Ker za presojo zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja niso pravno pomembne niti ostale tožnikove navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.