Jedro

Sodišče prve stopnje je enega od obeh obtožencev pravilno spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po čl. 127/1 KZ, dejanje pa ni bilo storjeno v silobranu, kot trdi obramba. Drugega obtoženca pa je prvostopenjsko sodišče pravilno spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ, ker ni dovolj dokazov, da je videl skozi okno v notranjosti oškodovanca, strel pa je sprožil iz notranjosti proti oknu. Zato pri njem niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa umora po čl. 127/1 KZ. Obema obtožencema sta bili izrečeni zaporni kazni brez uporabe omilitvenih določil, saj so bile vse olajševalne in obteževalne okoliščine ustrezno ocenjene.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornikov obtoženega H.B. se zavrneta kot neutemeljeni ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženega H.B. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v ponovljenem kazenskem postopku spoznalo obtoženega H.B. za krivega, da je storil poskus kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ in mu je izreklo kazen šest let in šest mesecev zapora. Obtoženega A.S. pa je spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ. Njemu pa je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora.

Obema je v izrečeni kazni vštelo čas, prebit v priporu. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Proti sodbi se je pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah okrožna državna tožilka. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj pritožbeno sodišče tudi obtoženega A.S. spozna za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po čl. 127/1 v zvezi s čl. 25 in 22 KZ, obtoženemu H.B. naj izreče višjo zaporno kazen, obtoženemu A.S. pa zaporno kazen po čl. 127/1 KZ brez uporabe omilitvenih določil, podrejeno pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj bo obema obtožencema izrečena višja zaporna kazen.

Zagovorniki obtoženega H.B. pa so se pritožili zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagajo ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe, ali pa da pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo in izvede še dosedaj neizvedene dokaze, podrejeno pa predlagajo spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obtoženca oprosti obtožbe, če bi bila pa pritožba zavrnjena v delu, ko predlaga oprostitev od obtožbe, pa naj bo določena kazen na podlagi omilitvenih določb KZ v trajanju pod pet let zapora.

Sodišče druge stopnje je o seji senata obvestilo Višje državno tožilstvo v Ljubljani in obtoženega H.B. ter njegove zagovornike, ki so v pritožbi predlagali, naj se jih o seji obvesti. Seje so se udeležili vsi obveščeni - za višje državno tožilstvo višja državna tožilka.

Višja državna tožilka je predlagala ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke v predlaganem obsegu, glede pritožbe zagovornikov pa je predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženi H.B. dvakrat ustrelil iz pištole in sicer enkrat od zunaj v okvir srednjega okna, drugič pa v lokalu tako, da je prislonil pištolo na glavo F.N. Ob povezavi obeh strelov in glede na to, da je bil obtoženi H.B. pred tem v lokalu in je vedel, kdo je v lokalu in kje je, je zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za "enoten naklep obtoženega B., da F.N. vzame življenje" in da je zato uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena KZ, utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je svoje ugotovitve in odločitve dovolj prepričljivo obrazložilo potem, ko je izvedene dokaze skrbno ocenilo ob primerjavi med seboj in z zagovoroma obeh obtožencev, seveda tudi ob upoštevanju izvedeniškega mnenja psihiatra, pa tudi izvedeniškega mnenja medicinske stroke, ki ju je v celoti sprejelo.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni sprejelo zaključka, da je imel oškodovanec v A... baru revolver in da je z njim streljal. Obrazložilo je, zakaj ni verjelo obtožencemu in pričama N.A. in A.Z. glede revolverja v oškodovančevih rokah (stran 7 sodbe) in sodišče druge stopnje take zaključke sprejema, saj niso bili najdeni nobeni ostanki revolverskega streliva v lokalu, pa tudi revolver ni bil najden, poškodb s takim strelivom pa tudi ni bilo v lokalu. Da oškodovanec strelnega orožja ni imel v rokah, pa potrjujejo še ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi. Zato so zaključki sodišča prve stopnje glede stališča obrambe, da naj bi obtoženi H.B. ravnal v silobranu, utemeljeni, in pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev, "da ni mogoče govoriti o istočasnem protipravnem napadu F.N. na B. in zato tudi ne v silobranu" (stran 8 sodbe).

Prav tako je prepričljivo obrazložen zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, kako je prišlo do poškodbe oškodovančeve glave.

Razlogi za ugotovitev, da je obtoženi H.B. cev pištole naslonil na oškodovančevo glavo in ustrelil (stran 6 sodbe) in da do strela ni prišlo slučajno po udarcu po glavi, kot trdi obtoženec, to pa povesta tudi priči Z. in A., so oprti na izvedeniško mnenje dr. A.Š. in izpovedbo izvedene priče J.P., ki sta povezano in skladno izključila slučajno sprožitev. Kot že navedeno pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, zakaj ni sledilo zagovoru obtoženca H.B. in izpovedbam priče A. in Z. Zato so pritožbene navedbe o teh dveh pričah, da naj bi bili nepristranski, objektivni in skladni in da bi jima bilo treba verjeti, neutemeljene. Sodišče prve stopnje se je, kot samo poudarja, glede na bliskovitost dogajanja in glede na nezanesljivost prič iz različnih vzrokov (stran 4 sodbe), tudi izpovedbi prič A. in Z. nista bili v celoti skladni (na primer ali je A.S. streljal ali ne), moralo opreti predvsem na objektivne dokaze, ki jih je navedlo in analiziralo ter je nato ob primerjavi z izpovedbami prič in obtoženca sprejelo zaključke, ki jih, kot že navedeno, sodišče druge stopnje sprejema v celoti.

Neutemeljena je še pritožbena navedba, da je obtoženi hotel oškodovanca le prestrašiti ali pa kvečjemu le poškodovati, tako ravnanje pa naj bi dopustil ing. P. Ing. J.P. je namreč na vprašanje zagovornika, kako je prišlo do strela, ki je povzročil poškodbo, odgovoril, da do sprožitve pride zaradi pritiska na sprožilec, ne more pa "podati mnenja o morebitni samosprožitvi v primeru udarca", ker nima na razpolago pištole, da bi ugotovil "kakšen defekt, ki bi ob udarcu pripeljal do samosprožitve" (list. št. 816). Take izpovedbe pa si ni mogoče razlagati tako, kot pritožnika, da je dopuščena možnost, da je prišlo do samosprožitve zaradi udarca, zlasti ker je dr. Š., glede na dimni kolobar, ki ga je opazil operater, vztrajal pri izvedeniškem mnenju, da je bila cev orožja v stiku z lobanjskim svodom oškodovanca, torej prislonjena na glavo. Glede na vztrajanje tega sodnega izvedenca, da do strela ni prišlo zaradi udarca s pištolo, torej zaradi takega udarca, kot so ga opisovali obtoženec in priči A. in Z., ni utemeljena pritožbena navedba, da je celo ta izvedenec dopustil možnost, da je prišlo do strela zaradi sunka s pištolo. Sodni izvedenec je namreč na vprašanje zagovornika glede možnosti strela zaradi udarca le odgovoril, da bi "lahko prišlo do strela zaradi udarca samo v primeru, če bi udarec prišel tako, da bi sunil s cevjo pištole proti glavi oškodovanca" (list. št. 816), vendar pa takega sunka nihče ni videl in je zato neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je bila izvedenčeva izpovedba ocenjena v obtoženčevo škodo.

Zagovornika obtoženega B. predlagata tako, kot že med kazenskim postopkom pri sodišču prve stopnje, še vpogled v zdravstveno dokumentacijo, zlasti v fotografije poškodb, ker naj bi izvedba teh dokazov pojasnila način stika pištole z oškodovančevo glavo.

Prvostopenjsko sodišče je tak dokazni predlog že utemeljeno zavrnilo, saj je sodni izvedenec "odgovoril na vsa vprašanja, ki so povezana s poškodbo kot tako in z mehanizmom nastanka" (stran 7 sodbe). Sodišče druge stopnje tak zaključek sprejema, zlasti tudi zato, ker fotografij poškodb sploh ni, kot je povedal dr. Š. (list. št. 817).

Obstajajo le CT rentgenski posnetki, na katerih pa se zunanja poškodba glave ne vidi, kot je izpovedal sodni izvedenec, in vpogled v rentgenske posnetke ne bi doprinesel k pojasnitvi načina stika pištole z glavo. Zato je vztrajanje pritožnikov za izvedbo navedenega dokaza neutemeljeno.

Prvostopenjsko sodišče je torej glede obtoženega H.B. dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno. Pravilno je uporabilo tudi kazenski zakon, saj glede na že navedeno ne pride v poštev uporaba določb o silobranu, pa tudi o prekoračenem silobranu ali o skrajni sili ne, kot neutemeljeno navajata pritožnika.

Pritožbeno sodišče tudi v zvezi z obtoženim A.S. sprejema utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je ta obtoženec s svojim ravnanjem uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ, ne pa kaznivega dejanja poskusa umora, kot je bil obtožen. Obrazložitev sodišča prve stopnje (stran 8) je prepričljiva. Pritožbeno sodišče sprejema stališče v izpodbijani sodbi, da ni prav nobenega dokaza, iz katerega bi bilo moč sklepati, da naj bi obtoženi A.S. oškodovanca videl ali pa da bi vsaj točno vedel, kje v lokalu se nahaja. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi torej ostalo v dvomu in je zato pravilen zaključek, da obtožencu ni moč očitati storitev takega kaznivega dejanja, kot ga je bil obtožen. Okrožna državna tožilka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je obtoženi A.S. takrat, ko je streljal, vedel, da je oškodovanec ob oknu lokala. Izpovedbe prič so namreč tako različne tudi v zvezi s tem trenutkom dogajanja, torej v zvezi z oknom, saj priča N.A. na primer pove, da je oškodovanec začel odpirati okno, pa ga je potem on zaprl (list. št. 612), drugi pa glede tega ali je obtoženi A.S. videl oškodovanca ob oknu, ne vedo nič konkretnega. Tako res ni mogoč drugačen zaključek kot ta, ki ga je sprejelo prvostopenjsko sodišče, torej da je šlo za povzročitev splošne nevarnosti, ne pa za poskus umora.

Oba pritožnika se pritožujeta tudi zaradi izrečenih kazenskih sankcij. Pritožbi sta tudi v tem pogledu neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč obema obtožencema izreklo pravični kazenski sankciji, ki sta sorazmerni s težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde enega ali drugega obtoženca. Pritožbeno sodišče sprejema oceno olajševalnih in obteževalnih okoliščin pri obeh obdolžencih, ki jo je sodišče prve stopnje dovolj obrazložilo.

Zato ocenjuje, da je izrek neomiljene kazni obtoženemu H.B. ne glede na to, da je dejanje ostalo pri poskusu in da je bilo storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti ob upoštevanju ostalih okoliščin, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 10 in 11 sodbe), utemeljen. Okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, so primerno upoštevane. Obtoženčevo predhodno ravnanje v S... baru pa ni take narave, da bi njegovo konstruktivno ravnanje lahko upoštevali v taki meri, da bi lahko prišlo do uporabe omilitvenih določb. Tudi v zvezi z obtoženim A.S. so bile upoštevane številne okoliščine, ki so vplivale na odmero kazni, sodišče prve stopnje pa jih je primerno ovrednotilo.

Glede na navedeno sta obe pritožbi tudi v zvezi z izrečenima kazenskima sankcijama neutemeljeni.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo še po uradni dolžnosti glede na določilo 1.odstavka člena 383 ZKP. Našlo ni nobenih kritev materialnega ali procesnega zakona. Zato je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo izpodbjano sodbo.

Zagovorniki obtoženega H.B. s pritožbo niso uspeli. Pritožbeno sodišče je iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje obtoženega H.B. oprostilo stroškov pritožbenega postopka, saj je priprt in bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo preživljanje njegove družine.