Jedro

Stranki zavarovalne pogodbe se lahko dogovorita za drugačen začetek učinkovanja zavarovalnega kritja, kot ga določajo splošni pogoji (7. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 93 v zvezi s 7. čl. Pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO Plus 91).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača odškodnino iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem v znesku 700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo in obenem odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 159.339,14 SIT s pripadki.

Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge (prvi odst. 353. čl. ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da je s podpisom pogodbe z dne 28.10.1994 nastopilo tudi zavarovalno kritje po polici. Tožena stranka namreč z ničemer ni izključila veljavnosti določila 7. čl. zavarovalnih pogojev, ki vežejo pričetek zavarovalnega kritja na plačilo zavarovalne premije tudi pri zavarovanju AO Plus. Pripis, da bo izstavljena faktura, z ničemer ne posega v določila zavarovalnih pogojev in s tem v določilo, ki opredeljuje nastop in trajanje zavarovalnega kritja. Tožnik je hotel skleniti zavarovanje 28.10.1994 zaradi tega, da bi registriral novo vozilo. Prostovoljno zavarovanje pa ni pogoj za registracijo. Sodišče ni upoštevalo, da gre pri zavarovalni premiji za prenosnino. Tožnik bi lahko plačal prvi obrok, ne da bi čakal na račun, ki ga je potreboval zgolj zato, da je v družbi Mikado d.o.o. lahko priznal stroške. Dejstvo je, da premije ni plačal tudi potem, ko mu je tožena stranka izstavila račun 2.11.1994. Domnevna pisna reklamacija računa, za katero pa ne obstajajo pisna dokazila, pa tudi ne opravičuje dejstva, da račun ni plačan. Tudi dejstvo, da je tožena stranka tožniku po škodnem dogodku izstavila račun za prvi obrok premije, nikakor ne pomeni, da se je čutila zavezano po zavarovalni polici. Odškodnina v znesku 700.000,00 SIT pa je previsoka, saj stopnja in trajanje bolečin pa tudi vse nelagodnosti ne opravičujejo izplačila v navedenem znesku. Upoštevaje pomen prizadete dobrine in obseg utrpelih telesnih poškodb bi v danem primeru, ob predpostavki, da je temelj nesporen, znašala pravična odškodnina iz tega naslova največ 400.000,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so pravno pomembne za presojo o tem, kdaj je pričelo učinkovati zavarovalno kritje po sklenjeni zavarovalni pogodbi o AO Plus zavarovanju, izhaja - da sklenitev zavarovalne pogodbe o AO Plus zavarovanju potrjuje zavarovalna polica št. 0195964 (priloga A3), - da po podatku te police zavarovanje velja od 28.10.1994 do 28.10.1995, - da se zavarovalna premija plača v obrokih oz. da se bo za prvi obrok tožniku izstavila faktura (ročni pripis), - da je razlog temu (izpovedba tožnika), ker zavarovalni agent ni znal izračunati višine obroka, - da je zavarovalni primer nastopil dne 12.11.1994, - da je tožena stranka dne 24.11.1994 izstavila račun za plačilo prvega obroka.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev pa je prvo sodišče naredilo sklep, da sta stranki zavarovalne pogodbe z dnem začetka veljavnosti zavarovanja - 28.10.1994 dogovorili tudi začetek učinkovanja zavarovalnega kritja in s tem dogovorili začetek učinkovanja zavarovalnega kritja drugače, kot to določa 7. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-93 v zvezi s 7. čl. Pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO Plus 91 (prim. določbo prvega odst. 922. čl. in drugega odst. 913. čl. ZOR). Takšno ugotovitev o začetku učinkovanja zavarovalnega kritja je utemeljeno oprlo na izpovedbo samega tožnika, toliko bolj utemeljeno zaradi splošne in konkretne nevednosti zavarovalnega agenta Z. A., pa tudi zato, ker ročno pripisano besedilo na tiskanem obrazcu premije prav tako potrjuje tožnikovo izpovedbo (prim. tudi peti odst. 902. čl. ZOR). Tožeča stranka je bila dolžna izstaviti račun, to potrjuje besedilo na polici in njeno ravnanje, ko je po nesreči izstavila račun za prvi obrok (24.11.1994, priloga A7), zato pritožbeno opozarjanje na to, da je premija prinosnina, ni upoštevno. Prvo sodišče je sprejelo kot točno izpovedbo tožnika tudi v tistem delu, v katerem je izpovedal, da zavarovalniški zastopnik ni znal izračunati višine obroka. Zato je pritožbena trditev, da bi brez računa tožnik lahko plačal prvi obrok, nesprejemljiva. Po podatkih v spisu se sicer nakazuje točnost pritožbene trditve tožene stranke, da je dne 2.11.1994 (priloga A10) tožniku izstavila račun (za celo premijo), po škodnem dogodku pa je izstavila račun za prvi obrok. Ta pritožbena trditev pa vodi do sklepa, da tožena stranka sama najprej ni ravnala v skladu z dogovorom o obročnem plačilu premije, ter da račun za plačilo prvega obroka po škodnem dogodku potrjuje dogovor o obročnem plačilu, kar je tudi prvo sodišče utemeljeno upoštevalo kot okoliščino, ki potrjuje drugačen začetek učinkovanja zavarovalnega kritja kot izhaja iz 7. čl. citiranih zavarovalnih pogojev. Odločitev prvega sodišča, da je obveznost tožene stranke utemeljena v sklenjeni zavarovalni pogodbi, je materialnopravno pravilna.

Iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem je prvo sodišče tožniku od zahtevane odškodnine 900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.11.1994 dalje prisodilo odškodnino v znesku 700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1999 dalje. Tožeča stranka se proti sodbi ni pritožila in je zato v zavrnilnem delu sodba postala tudi pravnomočna. Tožena stranka dejanskim ugotovitvam prvega sodišča ne oporeka, pritožbeno sodišče pa tudi nima pomislekov o njihovi popolnosti in pravilnosti. Pritožnica pa meni, da je prvo sodišče s prisojeno odškodnino zmotno uporabilo materialno pravo. Oblike nepremoženjske škode, za katere se priznava odškodnina, izhodišča in merila zanjo, so vsebovani v 200. čl. ZOR. Po določbi prvega odst. 200. čl. ZOR mora povzročitelj škode plačati odškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard pravične denarne odškodnine razčlenjuje drugi odst. 200. čl. ZOR. Sodišču nalaga, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri določanju odškodnine se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, pa tudi objektivne, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med primerljivimi škodami in odškodninami, ki jih priznavajo sodišča. Pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem je prvo sodišče vsa navedena merila in izhodišča upoštevalo, prisojena odškodnina pa je tudi v zadostni meri individualizirana. Tožnik je pri nesreči utrpel zlom desne ključnice, zaradi katerega je bil tri dni hospitaliziran, številne udarnine prsnega koša, gležnja in leve goleni, zvin levega gležnja in odrgnine, tri tedne je nosil oprt in mavčni škorenj 14 dni, nadaljnje razgibavanje je opravljal doma, zdravljenje je trajal 1 mesec, nošnja oprta in mavčnega škornja je bila neprijetna, v bolnišnici je dobival proti bolečninam analgetike, še danes so prisotne bolečine v predelu gležnja ob spremembi vremena in pri sestopanju. Stanje je dokončno. Zaradi opisanih neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem, bolečin, pri čemer bodo le-te trajale tudi v bodoče (203. čl. ZOR), je prvo sodišče dosodilo tožniku odškodnino v znesku 700.000,00 SIT. Prisojena odškodnina glede na samo intenzivnost in trajanje bolečin ter neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem res sodi med višje, vendar pa je s prisojeno odškodnino prišlo v zadostni meri do izraza dejstvo, da je bil tožnik poškodovan že ob koncu leta 1994, odškodnina z obrestmi pa mu je bila prisojena šele 1.3.1999 in to z obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje.

Zaradi povedanega je odločitev prvega sodišča v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP.

Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe.