Jedro

Pritožbeno sodišče preizkuša zakonitost in pravno pravilnost sodbe sodišča prve stopnje glede na dejansko stanje, kot je obstajalo ob izdaji prvostopenjske sodbe, ker je bilo samo ta dejstva in dokaze mogoče vzeti za podlago sodbe. Dejstva, ki so nastala v zvezi s terjatvijo po trenutku, ko jih v postopku izdaje izvršilnega naslova (to je sodbe sodišča prve stopnje) ni bilo več mogoče upoštevati, je mogoče uveljavljati le z ugovorom v izvršbi. Če bo prišlo do prisilne izterjave, bo lahko tožena stranka zatrjevano izpolnitev obveznosti glede regresa za leto 2000 lahko uveljavljala kot ugovor zoper sklep o izvršbi. Po 8. točki 1. odstavka 55. člena ZIZ je mogoče ugovor zoper sklep o izvršbi vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo tudi v primeru, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Tako SKPgd v določbi 2. točke 52. člena kot panožna Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije v določbi 2. točke 53. člena določata, da delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Noben zakonski ali podzakonski predpis za delavce v gospodarstvu ne določa, kakšna mora biti razdalja od stalnega prebivališča do delovnega mesta. Vendar pa je za delavce v državnih organih v 1. odstavku 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih določeno, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, če je stalno ali začasno prebivališče zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot 1 km po najkrajši poti. Tako določilo se lahko smiselno uporablja tudi za delavce v gospodarstvu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (ki bi se pravilno glasila delna sodba in sodba na podlagi pripoznave) je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna iz naslova regresa za letni dopust za leto 1999 102.000,00 SIT ter za leto 2000 109.078,80 SIT, od teh zneskov plača dajatve, razliko pa izplača tožniku skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1999 oz. 1.8.2000 dalje ter mu plača 51.480,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.508,00 SIT od 19.1.1999 dalje do plačila, od zneska 2.508,00 SIT od 19.2.1999 dalje do plačila, od zneska 2.508,00 SIT od 19.3.1999 dalje do plačila, od zneska 2.508,00 SIT od 19.4.1999 dalje do plačila, od zneska 2.640,00 SIT od 19.5.1999 dalje do plačila, od zneska 2.640,00 SIT od 19.6.1999 dalje do plačila, od zneska 2.640,00 SIT od 19.7.1999 dalje do plačila, od zneska 2.640,00 SIT od 19.8.1999 dalje do plačila, od zneska 2.640,00 SIT od 19.9.1999 dalje do plačila, od zneska 2.772,00 SIT od 19.10.1999 dalje do plačila, od zneska 2.772,00 SIT od 19.11.1999 dalje do plačila, od zneska 2.772,00 SIT od 19.12.1999 dalje do plačila, od zneska 2.772,00 SIT od 19.1.2000 dalje do plačila, od zneska 2.772,00 SIT od 19.2.2000 dalje do plačila, od zneska 2.772,00 SIT od 19.3.2000 dalje do plačila, od zneska 2.904,00 SIT od 19.4.2000 dalje do plačila, od zneska 2.904,00 SIT od 19.5.2000 dalje do plačila, od zneska 2.904,00 SIT od 19.6.2000 dalje do plačila ter od zneska 2.904,00 SIT od 19.7.2000 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo, v kateri smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je tožnik že dobil izplačan regres za leti 2000 in 2001. Meni, da se morajo najprej rešiti njene terjatve do tožnika in nato šele obratno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah smiselno uveljavljanega pritožbenega razloga, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. S prepričljivo obrazloženimi razlogi sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče povsem soglaša tako glede plačila stroškov prevoza na delo za obdobje od 1.12.1998 do 15.7.2000, kakor glede plačila regresa za leto 1999 in 2000. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno v delu izpodbijane sodbe, v katerem je odločilo o plačilu regresa za leti 1999 in 2000, izdalo sodbo na podlagi pripoznave (v skladu s 1. odstavkom 316. člena v zvezi s 1. odstavkom 314. člena ZPP), saj je tožena stranka tekom postopka priznala, da tožniku še ni izplačala regresa za letni dopust za obe leti. Pravilno je tudi v skladu s 314. členom ZPP izdalo delno sodbo glede povrnitve stroškov prevoza na delo, saj je bila tudi v tem delu zadeva zrela za razsojo. Izpodbijana sodba bi se sicer pravilno morala glasiti delna sodba in sodba na podlagi pripoznave, vendar pa iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je potrebno del sodbe, ki se nanaša na plačilo regresa, šteti za sodbo na podlagi pripoznave, del sodbe, ki se nanaša na povrnitev stroškov prevoza na delo, pa za delno sodbo.

Pritožnik je sicer pravočasno vložil pritožbo, vendar v njej zgolj laično opisuje razloge, iz katerih se pritožuje. Iz same vsebine pritožbe je razvidno, da se pritožuje iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodba na podlagi pripoznave in sodba na podlagi odpovedi se lahko izpodbijata zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi oziroma o odpovedi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače (3. odstavek 338. člena ZPP). Ker iz vsebine pritožbe smiselno ne izhaja, da tožnik prvostopenjsko sodbo izpodbija iz tega razloga, pritožbeno sodišče sodbe na podlagi pripoznave ni moglo preizkusiti. Ugotavljalo je zgolj, ali so podane bistvene kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da le-te niso podane, materialno-pravno pa je sodba na podlagi pripoznave tudi pravilna.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je tožena stranka tožniku regres za leti 2000 in 2001 že plačala, pa pritožbeno sodišče pripominja, da samo preizkuša zakonitost in pravno pravilnost sodbe sodišča prve stopnje glede na dejansko stanje, kot je obstajalo ob izdaji prvostopenjske sodbe, ker je bilo samo ta dejstva in dokaze mogoče vzeti za podlago sodbe. Dejstva, ki so nastala v zvezi s terjatvijo po trenutku, ko jih v postopku izdaje izvršilnega naslova (to je sodbe sodišča prve stopnje) ni bilo več mogoče upoštevati, je mogoče uveljavljati le z ugovorom v izvršbi. V kolikor bo prišlo do prisilne izterjave, bo lahko tožena stranka navedeno izpolnitev obveznosti glede regresa za leto 2000 (tožnik vtožuje plačilo regresa za leti 1999 in 2000, tožena stranka pa zatrjuje, da je plačala regres za leti 2000 in 2001) uveljavljala kot ugovor zoper sklep o izvršbi. Po 8. točki 1. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/2002 - v nadaljevanju ZIZ) je mogoče ugovor zoper sklep o izvršbi vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo tudi v primeru, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Takšen ugovor pa lahko tožena stranka na podlagi 56. člena ZIZ vloži tudi po izteku osmih dni, ki je za vložitev ugovora določen v 9. členu ZIZ in sicer v primeru, če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo več mogoče navesti v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov.

Sodišče druge stopnje zaključuje, da je tudi delna sodba glede zahtevka tožnika, ki se nanaša na plačilo stroškov prevoza na delo, materialno-pravno pravilna. Tako Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 - v nadaljevanju SKPgd) v določbi 2. točke 52. člena kot panoža Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/98 - 39/99, v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba) v določbi 2. točke 53. člena določata, da delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Višina se določi s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom podjetja oziroma delodajalca, vendar ne more biti manjša od 60 % stroškov javnega prevoza. Noben zakonski ali podzakonski predpis za delavce v gospodarstvu sicer ne določa, kakšna mora biti razdalja od stalnega prebivališča pa do delovnega mesta. Vendar pa je za delavce v državnih organih v 1. odstavku 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih določeno, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, če je stalno ali začasno prebivališče zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot 1 km po najkrajši poti. To je kraj, od koder se zaposleni vozi na delo in z dela. Po mnenju pritožbenega sodišča se lahko tako določilo smiselno uporablja tudi za delavce v gospodarstvu. V nasprotnem primeru bi namreč delavec za pot na delo (če bi moral hoditi peš več kot 1 km) porabil preveč časa, pri čemer bi v službo prišel utrujen, kar bi posledično pomenilo slabšo delovno uspešnost. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku na povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).