Jedro

Višina preživnine mora biti določena v skladu s premoženjskimi razmerami obeh staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (3. odst. izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 18.12.1991 pred matičnim uradom v Ljubljani. Mladoletnega sina, roj. 31.5.1987, in mld. hčer, roj. 29.12.1992, je dodelilo v varstvo in vzgojo materi - tožnici, tožencu pa naložilo plačevanje preživnine za mladoletne otroke, in sicer za sina v znesku 25.000,00 SIT, za hčer pa v znesku 20.000,00 SIT mesečno. Višji tožbeni zahtevek (plačevanje preživnine za čas od 1.2.1998 do 1.6.1999) je zavrnilo.

Zoper to sodbo in sicer zoper odločitev o preživnini se pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je za sojenje odločilno tisto dejansko stanje, ki je podano ob zaključku glavne obravnave, ker velja tudi za odločitev o preživninskih dajatvah, ki zapadejo šele po tem trenutku. Sodišče v sodbi ugotavlja, da toženec prejema v povprečju 100.000,00 SIT netto na mesec, vendar pa je v ta znesek vštet tudi davek v višini 14.000,00 SIT, česar sodišče ne bi smelo upoštevati kot tudi ne prevoza in malice. Upoštevati bi smelo le čisti osebni dohodek, ker le s tem toženec lahko razpolaga ob tem pa seveda upoštevati, da toženec plačuje še kredit za preveč porabljena sredstva, kakor je bilo zasluženo. Ob približno enakih dohodkih in otroškem dodatku, ki ga prejema tožnica v višini 13.650,00 SIT in ima poleg tega še davčno olajšavo za oba otroka, bi moral biti njegov prispevek določen v nižjem znesku kot pa tisti, ki odpade na tožnico. Po ugotovljenih toženčevih dohodkih ob razmerah ob zaključku glavne obravnave, ni mogoče naložiti tožencu take preživnine kakršna mu je naložena v 3. odst. sodbe. Glede na ugotovljene dohodke staršev in potrebe otrok določba 129. čl. ZZZDR ni bila uporabljena pravilno. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ali spremeni tako, da preživnino zniža oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba očita sodišču, da ni pravilno uporabilo določbe 129. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo potrebe obeh otrok in dohodke staršev ter prišlo do zaključka, da je preživnina kakršno je določilo primerna. Pritožbeno sodišče se s tako oceno strinja, pri tem pa še dodaja, da bo morala tožnica - mati obeh otrok, ki sta ji dodeljena v varstvo in vzgojo, s svojim delom doprinesti še bistveno več kot pa bo doprinesel toženec s plačilom določene preživnine. Ni torej sprejemljiv njegov zaključek, da bi moral biti njegov finančni prispevek določen v nižjem znesku, od tistega, ki odpade na tožnico. Pritožbeno sodišče tudi ne more mimo tega, da toženec v pritožbi zatrjuje kakšne so njegove premoženjske razmere in jih ocenjuje kot take, ki onemogočajo plačevanje prisojene preživnine, po drugi strani pa je zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 13.7.1998 izpovedal, da če bi bili otroci dodeljeni njemu ne bi zahteval nobene preživnine. Očitno je torej, da glavni problem ni višina preživnine, pač pa je problem nekje drugje, vendar pa to za odločitev o pritožbi niti ni najbolj pomembno ob tem, da se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem prve stopnje, da bo s prisojeno preživnino primerno poskrbljeno za oba otroka, ne da bi bilo s tem ogroženo toženčevo lastno preživljanje.

Pritožbeno sodišče je torej pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj je ugotovilo, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana, podan pa tudi ni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.