Jedro

Šteje se, da je davčni dolg plačan šele z dnem vplačila dolžnega zneska davčnemu organu oziroma na predpisan račun pri pošti, banki ali hranilnici (tudi pri Agenciji RS za plačilni promet), ne pa že z izdajo sklepov o prisilni izterjavi dolgov iz terjatev davčnega zavezanca, niti z izdajo odločb, s katerimi je bilo njegovim dolžnikom naloženo, da zarubljeni znesek dolga nakažejo na davčni račun.

Ker izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem, ampak v davčnem postopku, ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. 22/99-17 z dne 27.03.2001.

Obrazložitev

Davčni organ (Davčni urad RS - Davčni urad C., Izpostava Ž.) je z odločbo z dne 28.04.1998, zavrnil zahtevo davčnega zavezanca za izdajo potrdila o plačanih davkih. Pritožbeni organ (Davčni urad RS - Glavni urad L.) pa je z odločbo z dne 08.03.1999, zavrnil njegovo pritožbo. Zato je davčni zavezanec sprožil upravni spor, v katerem je sodišče prve stopnje (Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju) zavrnilo njegovo tožbo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 101. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 in nasl.), po katerem se šteje, da je davčni dolg poravnan šele z dnem vplačila dolžnega zneska davčnemu organu oziroma na predpisan račun pri pošti, banki ali hranilnici (ne pa že z izdajo sklepov o prisilni izterjavi dolga iz terjatev zavezanca, ki v konkretnem primeru ni bila uspešna). Sicer pa je upoštevalo v davčnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da celotni dolg davčnega zavezanca znaša 6,272.380,40 SIT. Davčni zavezanec namreč v tožbi ni ponudil nikakršnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče upravičeno podvomiti v podatke davčnega organa glede obstoja in višine davčnega dolga.

Davčni zavezanec (tožeča stranka) se je proti sodbi sodišča prve stopnje pritožil. Pri tem iz vsebine pritožbe (ko navaja, da ni zadovoljen zaradi postopka davčnega organa v zvezi z vlogami za odpis zamudnih obresti in v zvezi z uveljavljanjem znižanega povračila za uporabo cest ter zaradi postopka DURS oz. Agencije Republike Slovenije za plačilni promet v zvezi z izvršitvijo odločb o prisilni izterjavi dolga iz njegovih terjatev) izhaja, da predvsem izpodbija dejansko stanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navedla je, da navedbe tožeče stranke niso relevantne, in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Davčni dolg tožeče stranke kot davčnega zavezanca ni ugasnil že z izdajo sklepov o prisilni izterjavi dolga iz njegovih terjatev (priloge A6-A9) niti z izdajo odločb, s katerima je bilo njegovima dolžnikoma naloženo, da zarubljeni znesek dolga nakažeta na davčni račun (prilogi A10-A11). Šteje se namreč, da je davčni dolg poravnan šele z dnem vplačila dolžnega zneska davčnemu organu oziroma na predpisan račun pri pošti, banki ali hranilnici (tudi pri Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet), kar izrecno določa prvi odstavek 101. člena (v zvezi z 235. členom) ZDavP, česar pa tožeča stranka ni izkazala. Pa tudi če bi bil dolg iz njenih terjatev morebiti prisilno izterjan, bi še vedno ostala neporavnana razlika do celotnega davčnega dolga.

Tožeča stranka kot davčni zavezanec je namreč zahtevala, da ji davčni organ izda potrdilo, da ima poravnane vse davčne obveznosti. Gre za potrdilo o dejstvu, o katerem se vodi uradna evidenca (prvi odstavek 171. člena takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86). Ker takšno potrdilo velja za javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, mora biti v skladu s podatki uradne evidence (tretji odstavek 171. člen ZUP/86).

Davčni organ vodi uradno evidenco o poravnavi davčnih (in drugih) obveznosti v davčnem knjigovodstvu. Medtem ko iz njegove uradne knjigovodske evidence izhaja, da je pritožnikov skupni davčni dolg na dan 28.04.1998 znašal 6,272.380,40 SIT, pa tožeča stranka ni ponudila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče upravičeno podvomiti v podatke davčnega organa glede obstoja in višine davčnega dolga, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Ker pa izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem, ampak v davčnem postopku, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb dejanske narave (glede neodpisanih zamudnih obresti za obdobje od 07.12.1991 do 31.12.1992, preveč plačanega povračila za uporabo cest in nepravilno (prenizko) ugotovljene višine zarubljenih terjatev), ki se (vsebinsko) nanašajo na dejansko stanje, na podlagi katerega je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za izdajo potrdila o plačanih davkih (pa tudi njene tožba v upravnem sporu). V takšnem primeru namreč ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (peti odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in nasl.).

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi navedenega in v skladu s 73. členom ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo, saj niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pri tem je odpadel izrek o pritožbenih stroških, saj jih nobena od strank ni priglasila.