Jedro

Na tej osnovi je glede sporne nepremičnine že zgolj ob sklicevanju na določbo 39. člena OZ upravičeno sprejelo zaključek o ničnosti enostranskega pravnega akta o ustanovitvi spornega zemljiškega dolga s posledično ničnostjo te omejene stvarne pravice ter o ničnosti opravljenega prenosa zemljiškega pisma.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdi s tem, da njen izrek v II. točki sedaj glasi: »II. Ugotovi se, da sta izročitev in prenos zemljiškega pisma in s tem prenos upravičenj iz zemljiškega dolga Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. 67/2012 za znesek 191.000,00 EUR, izdanega na podlagi v zemljiško knjigo vknjiženega zemljiškega dolga za znesek 191.000,00 EUR na podlagi notarskega zapisa - akta o ustanovitvi zemljiškega dolga, št. SV 665/2012 z dne 14. 5. 2012 s strani drugega toženca in sprejem tega zemljiškega pisma in upravičenj iz tega zemljiškega pisma s strani prvega toženca glede nepremičnine z ID znakom -1189/5-0 nična.«

II. Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo in sklepom v zvezi s sklepom o popravi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ustanovitev zemljiškega dolga za znesek 191.000,00 EUR na podlagi notarskega zapisa - akta o ustanovitvi zemljiškega dolga, SV 665/2012 z dne 14. 5. 2012, na nepremični z ID znakom -1189/5-0 nična (I. točka izreka). Ugotovilo je tudi ničnost izročitve in prenosa zemljiškega pisma in s tem prenos upravičenj iz zemljiškega dolga Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. 67/2012 za znesek 191.000,00 EUR, izdanega na podlagi v zemljiško knjigo vknjiženega zemljiškega dolga za znesek 191.000,00 EUR na podlagi že zgoraj citiranega notarskega zapisa kot akta o ustanovitvi zemljiškega dolga in sprejem tega zemljiškega pisma in upravičenj iz tega zemljiškega pisma (II. točka izreka). Skladno s III. točko izreka bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Zavrglo pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se v izvršilnem postopku In 106/2012 v posledici pravnomočne prvostopenjske sodbe preostanek kupnine v višini 46.411,98 EUR po izplačilu izvršilnih stroškov, davka na promet nepremičnin in morebitnih prednostnih terjatev razdeli tako, da se poplača terjatev tožnika kot upnika do drugega toženca kot dolžnika v znesku 78.653,47 EUR s 13% zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2018 dalje, kakor vse podrobneje izhaja iz IV. točke izreka prvostopenjske odločbe (sklep), ki sicer ni predmet pritožbe.

2. Zoper odločitev v I. in II. točki izreka (odločitev s sodbo) se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta prvi in drugi toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V svojih pritožbah, pri čemer se drugi toženec v celoti pridružuje pritožbenim navedbam prvega toženca, se prvenstveno sklicujeta na bistvene kršitve določb postopka. Zatrjujeta, da prvostopenjske odločitve v I. točki izreka ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne pojasni, zakaj naj bi bila nična sama ustanovitev zemljiškega dolga na nepremičnini z ID znakom -1189/5-0 (v nadaljevanju tudi sporna nepremičnina). Za takšno odločitev po stališču pritožbe tudi ni nobene pravne podlage. Zgolj ustanovitev zemljiškega dolga na podlagi enostranskega pravnega posla v obliki notarskega zapisa ob pravilni uporabi materialnega prava namreč v ničemer ni v nasprotju s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli. V kolikor bi se pokazalo, da je bilo zemljiško pismo z indosamentom na prvega toženca preneseno za neobstoječ dolg, bi bil ničen samo prenos zemljiškega pisma, ne pa sam zemljiški dolg. Sodišče prve stopnje je ravnalo tudi v nasprotju z 2. členom ZPP in z odločitvijo v II. točki izreka prekoračilo tožbeni zahtevek (procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Ničnosti namreč ni omejilo zgolj na prenos zemljiškega pisma s strani drugega toženca na prvega toženca glede sporne nepremičnine, kot je bilo zahtevano s tožbo, temveč je kot ničen ugotovilo vsakršni prenos zemljiškega pisma. Za takšno širšo odločitev tožnik nima pravnega interesa, prav tako pa ima interes zgolj za ugotovitev ničnosti prenosa zemljiškega pisma le glede sporne nepremičnine, ne pa tudi glede druge nepremičnine (ID znak -2599-14), na katero se zemljiško pismo prav tako nanaša (kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 181. členom ZPP). Ker iz II. točke izreka ne izhaja, kateri prenos zemljiškega pisma ničnost zajema in tudi ne, ali se nanaša zgolj na eno ali obe v zemljiškem pismu zajeti nepremičnini, pa je prvostopenjski izrek v tem delu tudi nerazumljiv. Prvostopenjski izrek pa je nerazumljiv in je posledično podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker zemljiški dolg v tem ni naveden z identifikatorjem, s katerim je vpisan v zemljiško knjigo (ID ...). Sodišče prve stopnje je prav tako nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Glede na izvedene dokaze je po prepričanju pritožbe napačen prvostopenjski zaključek, da prvi toženec drugemu tožencu ni posodil zatrjevanih denarnih sredstev in zato do drugega toženca nima nikakršne terjatve. Posojilo z dne 12. 12. 2010 v višini 78.000,00 EUR namreč potrjujejo izpovedbe prvega in drugega toženca, prav tako pa priče K.I., tedanje partnerke drugega toženca. Prvi toženec je zaslišan potrdil svoje navedbe, da je denar izročil drugemu tožencu in prepričljivo pojasnil, kje je bila opravljena primopredaja denarja (v dnevni sobi drugega toženca na P. 34 v M.) ter kdo je bil pri tem prisoten (prvi toženec, drugi toženec ter njuni takratni partnerki, pri čemer je partnerka prvega toženca B.Č. že umrla). Navedeno je drugi toženec v celoti potrdil, enako pa tudi priča K.I.. Glede na to, da priča K.I. in drugi toženec že več kot pet let nista partnerja, imenovana priča pa se tudi s prvim tožencem ne druži več, tako ni najti nobenega razloga, da izpovedbam tožencev ter K.I. ne bi bilo moč pokloniti vere. O prejemu denarja zgoraj navedenega dne pa je drugi toženec napisal tudi potrdilo (priloga B1). Po stališču pritožbe sodišče prve stopnje napačno izhaja iz prepričanja, da prvi toženec, njegov oče ter brat, ki so bili vsi udeleženi pri posojilu drugemu tožencu, konec leta 2010 niso razpolagali z denarnimi sredstvi v skupni višini 78.000,00 EUR. Prvi toženec je namreč predložil dokazilo o tem, da je njegov brat M.Š. iz svojega transakcijskega računa dvignil sredstva v višini 12.000,00 EUR, imenovani pa je tudi potrdil, da je ta znesek izročil prvemu tožencu. Prvi toženec je prav tako izkazal, da je njegov oče na svojem transakcijskem računu takrat imel več deset tisoč evrov, predložil pa je tudi dokazila o nakazilu denarnih sredstev v posledici prodaje svojega poslovnega deleža. Prvi toženec je po naziranju pritožbe izkazal tudi, da je drugemu tožencu že leta 2005 posodil znesek v višini 30.000,000,00 takratnih SIT. Dokazal je namreč, da je v tem obdobju z denarnimi sredstvi v tej višini dejansko razpolagal. Navedeno je potrdil tudi zaslišan kot stranka, enako pa je to storil tudi drugi toženec s tem, ko je izpovedal, da je bilo posojil več. Ne gre zato slediti stališču sodišča prve stopnje, da je bil nagib drugega toženca pri ustanovitvi zemljiškega dolga v tem, da drugi upniki ne bi prišli do poplačila svojih terjatev. Ker je glede na navedeno prvi toženec imel obveznost do druga toženca, v zavarovanje katere je nanj prenesel zemljiško pismo, o nedopustnem nagibu v obravnavanem primeru ne more biti govora. Obstoj dolga pa potrjuje tudi izpovedba drugega toženca, ki se je prvemu tožencu na naroku spontano opravičil, da izposojenega denarja ni vrnil. Ob zgoraj izpostavljenem drugi toženec v svoji pritožbi dodaja še, da je v letu 2012 ustanovil več zemljiških dolgov na svojih nepremičninah. V trenutku ustanovitve slednjih pa ni imel dospelih obveznosti in tudi ni imel namena izigrati upnikov, temveč je zemljiške dolgove ustanovil preventivno v upanju, da bo s tem vsem upnikom omogočil ustrezno zavarovanje. Drugi toženec v času ustanovitve spornega zemljiškega dolga ter predaje zemljiškega pisma ni bil insolventen, je pa predvideval, da bo zaradi nastajajoče krize lahko postal nelikviden. Ker je zemljiško pismo na prvega toženca prenesel zaradi zavarovanja obstoječega dolga, o nedopustnem nagibu zato ni moč govoriti. Prav tako pa je upoštevaje ustaljeno sodno prakso nedopustnost nagibov treba presojati glede na okoliščine, ki so obstajale v trenutku sklepanja pogodbe in ne kasneje (VS RS sodba III Ips 19/2015, enako tudi VSL v zadevi I Cpg 774/2013). Glede na navedeno se pritožnika zavzemata za ugodno rešitev njunih pritožb tako, da naslovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v I. in II. točki primarno zavrže, podrejeno pa ga zavrne, oboje z ustrezno stroškovno posledico v korist tožencev. Podrejeno pa naj izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbi pritožbena izvajanja tožencev v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu. Na pritožbo drugega toženca je sicer odgovoril tudi prvi toženec, vendar naslovno sodišče tega odgovora pri odločitvi o predmetnih pritožbah, kljub dejstvu, da je bil prvi toženec k temu s strani prvostopenjskega sodišča pozvan, ni obravnavalo. Skladno z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP se pritožba namreč vroči v odgovor zgolj nasprotni stranki v sporu, kar pa prvi toženec v razmerju do drugega toženca ni.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijani I. in II. točki izreka preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavljata tudi pritožbi, ne ugotavlja. Izrek izpodbijane sodbe je konkretizirano opredeljen v tej meri, da je iz njega mogoče razbrati, o čem je v zadevi odločeno oziroma je naslovno sodišče s predmetno sodbo dikcijo v II. točki izreka izpodbijane sodbe ustrezno dopolnilo v smeri zagotavljanja večje jasnosti sprejete odločitve. Prvostopenjska sodba ima tudi zadostne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, tako da bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana ni niti procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo s sklicevanjem na prekoračitev tožbenega petita in pomanjkanje pravnega interesa tožnika za uveljavljanje še spornih zahtevkov zatrjujeta pritožbi. Sodišče prve stopnje je upoštevaje metodološke napotke iz 8. člena ZPP dejansko stanje v zadevi v celoti in pravilno ugotovilo, na tej osnovi sprejeta odločitev pa je hkrati materialnopravno pravilna.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je po predlogu tožnika kot upnika pri Okrajnem sodišču v Lenartu v teku izvršilni postopek In 106/2012 zoper drugega toženca kot dolžnika zaradi poplačila tožnikove terjatve, ki je po delnem poplačilu ostala neporavnana še v višini 78,653,47 EUR s 13% zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2018 do plačila. Sklep o dovolitvi izvršbe, ki se je med drugim vodila tudi s prodajo drugemu tožencu do celote lastne nepremičnine z ID znakom -1189/5-0, to je sporne nepremičnine, je postal pravnomočen (sklep o izvršbi In 106/2012 z dne 21. 12. 2012 v prilogi A3 v zvezi s popravnim sklepom In 106/2012 z dne 3. 1. 2013 v prilogi A2). Sporna nepremičnina je bila prodana za kupnino v višini 52.000,00 EUR in po plačilu kupnine lastninska pravica na le-tej prosto bremen prenesena na kupca (sklep o domiku in sklep o izročitvi v izvršilni zadevi In 106/2012 v prilogi A4 in A5). Na tej nepremičnini je tožnik predhodno na podlagi sklepa o izvršbi pridobil hipoteko z učinkom od 21. 12. 2012. Prav tako je nesporno, da je drugi toženec še pred začetkom izvršilnega postopka v zadevi In 106/2012 na sporni nepremičnini ustanovil zemljiški dolg, in sicer na podlagi enostranskega pravnega posla v obliki notarskega zapisa SV 665/2012 z dne 14. 5. 2012, z vpisom v zemljiško knjigo dne 15. 4. 2012, ter izstavitvijo zemljiškega pisma dne 23. 8. 2012 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani (priloga A6) (takrat veljavna 194. in 195. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ).1 Nesporno je tudi, da je bil zemljiški dolg z indosamentom na hrbtni strani zemljiškega pisma kot orderskega vrednostnega papirja z dne 1. 9. 2012 ter izročitvijo tega pisma iz pravne sfere drugega toženca prenesen na prvega toženca. Glede na trenutek nastanka zemljiškega dolga kot omejene stvarne pravice na sporni nepremičnini bi prvi toženec kot upravičen imetnik zemljiškega pisma2 sicer pridobil najboljši vrstni red za poplačilo iz vrednosti sporne nepremičnine. Vendar tožnik v predmetnem postopku v zvezi s sporno nepremičnino uveljavlja ničnost tako ustanovljenega zemljiškega dolga ter hkrati tudi nezakonitost prenosa zemljiškega pisma in s tem upravičenj iz zemljiškega dolga3 na prvega toženca, kar pa je med pravdnima strankama sporno.

8. Zgoraj navedeno tožnik utemeljuje z argumentom, da je bil sporni zemljiški dolg na temelju enostranskega pravnega posla v obliki notarskega zapisa ustanovljen in upravičenja iz tega nato prenesena na prvega toženca z namenom, da se onemogoči poplačilo tožnika kot upnika drugega toženca iz vrednosti, pridobljene od prodaje sporne nepremičnine, na kateri je tožnik v izvršbi pridobil hipoteko drugega ranga. Navedeno pa nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom (nedopustna podlaga). Zatrjuje, da je drugi toženec zemljiško pismo in s tem upravičenja iz zemljiškega dolga na prvega toženca prenesel kljub dejstvu, da prvi toženec ni bil njegov upnik. Toženca sta v predmetnem postopku sicer zatrjevala, da je bil ustanovljen t.i. zavarovalni zemljiški dolg, saj naj bi bilo zemljiško pismo na prvega toženca preneseno zaradi zavarovanja njegove terjatev do drugega toženca iz naslova v letu 2005 in 2010 danih posojil. Vendar pa je sodišče prve stopnje v nasprotju s prepričanjem pritožbe po izvedenem dokaznem postopku pravilno pretehtalo, da zatrjevani denarni zneski drugemu tožencu dejansko niso bili izročeni. Na tej osnovi pa je glede sporne nepremičnine že zgolj ob sklicevanju na določbo 39. člena OZ4 upravičeno sprejelo zaključek o ničnosti enostranskega pravnega akta o ustanovitvi spornega zemljiškega dolga s posledično ničnostjo te omejene stvarne pravice ter o ničnosti opravljenega prenosa zemljiškega pisma. Pri tem v nasprotju s prepričanem pritožbe ni zašlo v pritožbeno zatrjevane kršitve določb postopka, kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju.

9. Pravni interes za uveljavljanje še spornih ugotovitvenih zahtevkov (drugi odstavek 181. člena ZPP) tožnik izkazuje že z ozirom na dejstvo, da v primeru realizacije spornega zemljiškega dolga njegova terjatev v izvršilnem postopku In 106/2012, ki je bila zavarovana s prisilno hipoteko slabšega (drugega) vrstnega reda, ne bo poplačana. Pri tem ni odveč pripomniti, da to dejstvo že v postopku na prvi stopnji ni bilo prerekano in tudi ni pritožbeno sporno.5 Bistveno pa je hkrati, da tožnik v primeru uspeha prav s postavljenim zahtevkom unovčenje zemljiškega dolga oziroma upoštevanje na tej osnovi pridobljene poplačilne pravice pri razdelitvi kupnine od prodaje sporne nepremičnine lahko odvrne. S poplačilom iz sredstev, pridobljenih s prodajo sporne nepremičnine, z najboljšim vrstnim redom bo namreč omogočil vsaj delno poplačilo svoje terjatve v izvršilnem postopku In 106/2012, kar s predmetnim postopkom tudi zasleduje. Skladno s 197. členom SPZ se zemljiški dolg prenaša skupaj z zemljiškim pismom. Zemljiško pismo je vrednostni papir po odredbi (drugi odstavek 196. člena SPZ) in se prenaša z indosamentom kot razpolagalnim pravnim poslom ter izročitvijo vrednostnega papirja samega. Z ozirom, da tožnik v predmetnem postopku zatrjuje, da že enostranski pravni posel kot prva od predpostavk za ustanovitev zemljiškega dolga nima dopustne podlage, saj je bil sklenjen in na njegovi osnovi zemljiški dolg ustanovljen z namenom prikrajšanja upnikov drugega toženca, pa ni videti razloga, da tožniku za uveljavljanje ničnosti ustanovitve zemljiškega dolga pri sporni nepremičnini, kar v I. točki tožbenega petita tudi zahteva, ne bi priznali pravnega interesa. V tej zvezi s pritožbo zatrjevana kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

10. Izpodbijana sodba prav tako ni obremenjena z bistveno kršitvijo odločb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ničnost ustanovitve zemljiškega dolga, o kateri je odločeno v I. točki izreka, je v argumentih izpodbijane sodbe namreč ustrezno utemeljena. Na tem mestu velja pritožnikoma najprej pojasniti, da zemljiški dolg kot omejena stvarna pravica na nepremičnini ne nastane že zgolj z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi enostranskega pravnega posla v obliki notarskega zapisa, temveč šele z izstavitvijo zemljiškega pisma (prvi odstavek 194. člena SPZ). Za nastanek stvarnopravnih učinkov morejo biti torej kumulativno (hkrati) izpolnjene tri predpostavke, in sicer enostranski pravni posel v obliki notarskega zapisa, vpis v zemljiško knjigo ter izstavitev zemljiškega pisma. Tožnik pa je v okviru svoje trditvene podlage v predmetni zadevi, sklicujoč se vselej na nedopustno podlago v smislu 39. člena OZ, zatrjeval tako ničnost zemljiškega dolga kot omejene stvarne pravice kot tudi ničnost pravnih poslov, ki so bili potrebni za njegovo ustanovitev (enostranski pravni posel v obliki notarskega zapisa) ter prenos upravičenj iz zemljiškega dolga na prvega toženca (indosament kot razpolagalni pravni posel ter izročitev zemljiškega pisma prvemu tožencu). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa jasno izhaja, da je bil sporni zemljiški dolg kot stvarna pravica tako ustanovljen (za kar je bil med drugim potreben enostranski pravni posel v obliki notarskega zapisa) kot tudi prenesen na prvega toženca z namenom izigravanja upnikov drugega toženca (nedopustna podlaga) in je iz tega razloga ničen. Navedeno pa v potrebni meri utemeljuje odločitev tako v I. kot v II. točki izpodbijanega izreka.

11. Čeravno za zaključek o ničnosti spornega zemljiškega dolga zadošča že ugotovitev ničnosti enostranskega pravnega posla v obliki notarskega zapisa kot ene od predpostavk za veljavni nastanek te omejene stvarne pravice,6 tožnik s tožbo hkrati uveljavlja tudi ničnost prenosa zemljiškega pisma in s tem upravičenj iz zemljiškega dolga iz pravne sfere drugega toženca v pravno sfero prvega toženca. O tem zahtevku je odločeno z II. točko izreka izpodbijane sodbe, ne drži pa, da je prvostopenjski izrek v tem delu do te mere nejasen, da ni mogoče razbrati, o čem je z njim razsojeno. Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti, ki zaobsežejo stanje do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, je namreč moč ugotoviti, da je z odločitvijo o ničnosti prenosa upravičenj iz spornega zemljiškega dolga lahko mišljen zgolj prenos teh upravičenj od drugega toženca k prvemu tožencu. To je vendar edini prenos zemljiškega dolga, ki je bil z indosamentom na hrbtni strani zemljiškega pisma ter izročitvijo tega pisma prvemu tožencu opravljen do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Glede na obrazloženo kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v tej zvezi pritožbeno zatrjevana kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka (2. člen ZPP) po prepričanju naslovnega sodišča sicer ni podana. Je pa to sodišče kljub navedenemu zaradi večje razumljivosti prvostopenjsko odločitev v II. točki izreka izhajajoč iz v tožbi formulirane zahteve za pravno varstvo, vključno z navedbo sporne nepremičnine, glede katere se uveljavlja ničnost zemljiškega dolga in prenosa le-tega,7 dopolnilo tako, da je sedaj povsem jasno, kaj prvostopenjska odločitev v tem delu zajema. Vnos identifikatorja, s katerim je sporni zemljiški dolg vpisan v zemljiški knjigi (ID ...), v izrek izpodbijane sodbe pa ni potreben, saj je že na osnovi podatka o nepremičnini, na katero se nanaša (ID znak -1189/5-0), ter o pravni podlagi, na osnovi katere je bil ustanovljen (akt o ustanovitvi zemljiškega dolga v obliki notarskega zapisa SV 665/2012 z dne 14. 5. 2012), mogoče nedvoumno ugotoviti, katero stvarno pravico predmetna odločitev zadeva.

12. Neutemeljena je tudi graja prvostopenjskih dokaznih zaključkov o tem, da sporni zemljiški dolg ni bil ustanovljen in na prvega toženca prenesen zaradi zavarovanja terjatve prvega toženca do drugega toženca iz naslova njemu danih posojil v letih 2005 in 2010. Zavarovalno funkcijo zemljiškega dolga sta zatrjevala toženca, zato je bilo po pravilu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člena ZPP) dokazno breme o tem, da je drugi toženec od prvega toženca dejansko prejel zatrjevana posojila, na njuni strani. Po izvedenem dokaznem postopku, ko je sodišče prve stopnje vse izvedene dokaze kritično pretehtalo skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP, pa zatrjevanjem tožencev o domnevno danih posojilih pravilno ni sledilo.

13. Po navedbah tožencev sta bili obe posojili, tako posojilo leta 2005 v znesku takratnih 30.000.000,00 SIT (sedaj 125.187,78 EUR) kot posojilo leta 2010 v znesku 78.000,000 EUR, s tem da posojilo leta 2005 v sukcesivnih zneskih, drugemu tožencu v gotovini izročeni na roke. Pomisleki o resničnosti tako zatrjevanih posojil so na mestu že zgolj ob dejstvu, da naj bi bili obe posojili dani gotovinsko, saj je to, kljub tesnim prijateljskim odnosom med pogodbenikoma in njunima družinama, ki niso pritožbeno sporni, upoštevaje, da gre za visoke denarne zneske, v pravnem prometu precej neobičajno. Sodišče prve stopnje je upoštevaje navedeno ter izhajajoč iz strogih obličnostnih zahtev, ki so bile za ustanovitev zemljiškega dolga predvidene v SPZ in so izpostavljene že zgoraj, ki pa sta jim bila toženca nasprotno kot velja glede protokoliranja posojilnih razmerij pripravljena zadostiti, glede vprašanja izročitve spornih denarnih zneskov zato pravilno uporabilo strožji dokazni standard. Sicer drži kot zatrjuje pritožba, da sta izročitev denarnega zneska 78.000,00 EUR meseca decembra 2010 v svojih izpovedbah skladno potrdila oba toženca ter tudi priča K.I. kot takratna partnerka drugega toženca (izpovedbe o tem, kje je bila opravljena primopredaja denarja ter kdo je bil pri tem prisoten). Vendar pa glede na tesen prijateljski odnos med tožencema in njunima družinama, ki ga ugotavlja sodišče prve stopnje in mu pritožbi ne oporekata (skupaj so hodili na dopuste, na večerje, piknike in bazene, prvi toženec je imel ključe od hiše drugega toženca, kode od alarmov te hiše in pisarne ter ključe od avta), sodišče prve stopnje tem izpovedbam pravilno ni nekritično sledilo. Interes obeh tožencev in tudi z njima povezane priče K.I. je namreč gotovo v tem, da se sporni zemljiški dolg ne ugotovi kot ničen. Prav tesno prijateljstvo med tožencema je namreč moč razumeti kot tisto, ki je usmerjalo njuno usklajeno ravnanje pri podajanju navedb in izražanju stališč v predmetnem postopku, vključno z usklajevanjem vsebine njunih izpovedb kot strank v obravnavani zadevi. V tej luči je zato potrebno oceniti tudi opravičilo drugega toženca prvemu tožencu zaradi nevračila domnevno danih posojil v predmetnem postopku, ki ga izpostavljata pritožbi. Enako velja tudi v zvezi z izpovedbo priče K.I.. Četudi slednja že dalj časa (pet let) ni v partnerski skupnosti z drugim tožencem, vendar ne gre spregledati, da ju interesno veže skupni otrok, kar imenovano pričo že iz objektivnih razlogov (na primer plačevanje preživnine za otroka) postavlja v položaj, ko je zainteresirana za ugoden izid predmetnega postopka v korist tožencev. Z unovčenjem zemljiškega dolga, ki je bil ustanovljen brez dejanskega obstoja upniško-dolžniškega razmerja med tožencema, bi drugi toženec namreč lahko obvaroval del svojega nepremičnega premoženja pred drugimi upniki z zastavnimi pravicami pri sporni nepremičnini s slabšim vrstnim redom. Takšno ima tudi tožnik, ki bo s tem prikrajšan pri poplačilu iz še razpoložljivega premoženja drugega toženca. Posojilo prvega toženca drugemu tožencu v decembru 2010 sicer izhaja iz listine v prilogi B1, ki jo je predložil prvi toženec. Vendar pa sodišče prve stopnje na osnovi te listine, ker dejansko ne predstavlja posojilne pogodbe med tožencema, temveč zgolj enostransko izjavo drugega toženca o obstoju obveznosti do drugega toženca iz naslova posojila v decembru 2010 v višini 78.000,00 EUR, upoštevaje rezultate celotnega dokaznega postopka (8. člena ZPP) pravilno ni sklepalo o tem, da je bil znesek 78.000,00 drugemu tožencu v decembra 2010 dejansko izročen.

14. Po trditvah prvega toženca sta bila pri posojilu leta 2010 udeležena tudi njegov oče D.Š. ter njegov brat M.Š., ki naj bi prvemu tožencu posodila in izročila denar, da ga ta kot posojilo izroči drugemu tožencu. Preostanek naj bi imel prvi toženec sam. S predložitvijo izpiskov iz transakcijskih računov je prvi toženec sicer izkazal, da je njegov brat 7. 12. 2010 dvignil denarni znesek v višini 12.500,00 EUR (priloga B14). Vendar pa M.Š. zaslišan kot priča niti ni vedel natančneje povedati, koliko denarja je svojemu bratu posodil in je dano posojilo zgolj okvirno ocenil v znesku od 15.000,00 EUR do 20.000,00 EUR, pri čemer naj bi imel razliko nad 12.500,00 EUR doma. O tako danem posojilu, pri čemer ne gre za zanemarljive zneske, pa s prvim tožencem tudi nista napisala nobenega potrdila. Ob tem pa sodišče prve stopnje po naziranju naslovnega sodišča ni imelo zanesljive osnove za sklep, da je bil dne 7. 12. 2010 dvignjen denarni znesek prvemu tožencu in preko njega drugemu tožencu dejansko izročen. Porabljen bi namreč lahko bil tudi v katerekoli druge namene. Oče prvega toženca, priča D.Š., naj bi po svoji izpovedbi svojemu sinu za namene posojila drugemu tožencu posodil 45.000,00 EUR, pri čemer naj bi nekaj denarja dvignil pri N. d.d., ostalo pa je imel prihranjeno doma. Tudi navedenemu pa sodišče prve stopnje glede na promet na njegovih transakcijskih računih ter z ozirom, da je izpovedal, da o posojilu niso zapisali nobenega potrdila, pravilno ni sledilo. Iz izpisa prometa za leto 2010 so na računu D.Š. pri N. d.d. (priloga B16) ob rednih mesečnih prihodkih iz naslova osebnega dohodka v višini nekaj manj kot 1.500,00 EUR namreč razvidne obremenitve zgolj v minimalni višini, medtem ko dvigi višjih denarnih zneskov niso izkazani, kot pravilno ugotavlja že izpodbijana sodba. Oče prvega toženca je konec leta 2010 sicer imel dobroimetje v višini 66.749,00 EUR pri N d.d. (priloga B17), vendar pa tudi iz tega računa leta 2010 ni bilo opravljenih nobenih višjih dvigov. Zraven navedenega pa je priča D.Š. sam izpovedal, da je denarna sredstva za potrebe spornega posojila dvignil pri N. d.d., nekaj pa je imel doma, kar pa je v celoti ostalo neizkazano. Prvi toženec je sicer izkazal, da je 8.500,00 EUR v decembru 2010 dvignil pri B.K. d.d. oziroma pri B.I.S. d.d. (priloga B18), kakor je izpovedal zaslišan kot stranka. Na osnovi navedenega, ker so bili iz računov prvega toženca in njegovega brata M.Š. dvignjeni denarni zneski v skupni višini 21.000,00 EUR, kar za celotno posojilo niti ne bi zadoščalo, lahko porabljeni tudi v povsem druge namene, ter ob tem, ko posoja denarnih zneskov, ki naj bi jih prvi toženec ter njegov oče in brat hranili doma, ob izostanku kakršnih koli pisnih potrdil o tem ni zanesljivo izkazana, pa sodišče prve stopnje tudi zatrjevanj tožencev o drugemu tožencu decembra 2010 danem posojilu v znesku 78.000,00 EUR pravilno ni povzelo.

15. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z zatrjevanim posojilom iz leta 2005 v višini takratnih 30.000.000,00 SIT pravilno presodilo, da to drugemu tožencu dejansko ni bilo dano. Prvi toženec je sicer izkazal, da je v letu 2005 razpolagal s premoženjem v takšni višini, da bi takšno posojilo lahko zagotovil (nakazila iz naslova prodaje poslovnega deleža družbi S. d.o.o. v višini 14.940.000,00 SIT ter iz naslova vrnitve posojil, danih tej družbi v skupni višini 31.000.000 SIT - priloga B9). Tudi iz njegovega transakcijskega računa za leto 2005 izhajajo dvigi vsaj v skupni višini 26.765,000,00 SIT8 (priloga B15). Vendar pa ob pomanjkanju vsakršnega potrdila o drugemu tožencu danem posojilu v tako visokem znesku (sedaj 125.187,78 EUR), ko tega ni vedela potrditi tudi nobena v predmetnem postopku zaslišana priča in še več, ko niti drugi toženec zaslišan kot stranka ni vedel točno povedati, če mu je prvi toženec že pred letom 2010 posodil kakšne denarne zneske, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni zadostne osnove za zaključek o obstoju upniško-dolžniškega razmerja med tožencema. Zgolj pojasnilo drugega toženca, da je bilo med tožencema več transakcij, kot izpostavljata pritožbi, naslovnega sodišča ne prepriča, saj ni izkustveno sprejemljivo, da se drugi toženec posojila prejetega v precejšnji višini ne bi spominjal. 16. Glede na zgoraj obrazloženo naslovno sodišče pritrjuje prvostopenjskim zaključkom, da sporni zemljiški dolg ni bil ustanovljen zaradi zavarovanja terjatev prvega toženca do drugega toženca, temveč z namenom, da se tožnika kot upnika druga toženca prikrajša pri možnosti poplačila iz njemu (drugemu tožencu) lastnih nepremičnin. Tožnik je izvršbo zoper drugega toženca sicer predlagal 10. 12. 2012, to je po trenutku nastanka spornega zemljiškega dolga, vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da je tožnikova terjatev do druga toženca v plačilo zapadla že dne 1. 10. 2011. To dejstvo v postopku na prvi stopnji s strani tožencev ni bilo prerekano in je zato lahko le neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju nedopustne podlage naj ne bi izhajalo zgolj iz okoliščin v trenutku ustanovitve in prenosa spornega zemljiškega dolga. Prvostopenjska odločitev namreč pravilno temelji na dejstvu, da je tožnik zoper drugega toženca v trenutku ustanovitve spornega zemljiškega dolga imel zapadlo denarno terjatev. Ob tem, ko tudi zatrjevanja o tem, da je v letu 2012 drugi toženec ustanovil več zemljiških dolgov na svojih nepremičninah, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP in niso upoštevna, zato ne gre slediti pritožbenim navedbam drugega toženca, da v času ustanovitve zemljiških dolgov ni imel dospelih obveznosti. V zvezi z zapadlo obveznostjo do tožnika pa je drugi toženec, sploh, ko je po poklicu pravnik (in ekonomist), mogel in moral pričakovati, da bo v primeru neplačila sledila prisilna realizacija tožnikove terjatev s prodajo njegovih nepremičnin v izvršilnem postopku. Prav to pa je hotel drugi toženec (vsaj deloma) preprečiti z ustanovitvijo spornega zemljiškega dolga in prenosom upravičenj iz tega na prvega toženca. Sodišče druge stopnje že zgolj izhajajoč iz izpovedbe drugega toženca, ko je ta govoril o več upnikih, ki jim je zagotavljal hipoteke, ter o vlaganju premoženja pridobljenega iz naslova posojil v svoja podjetja, predvsem v V., ki ga je kupil, nima pomislekov o tem, da se je drugi toženec dobro zavedal, da njegov premoženjski položaj ni bil takšen, da bi ob zapodlosti zmogel poplačati vse svoje dolgove. Glede na tesne prijateljske odnose z drugim tožencem in med njunima družinama pa je bil s takšnim premoženjskim položajem gotovo seznanjen tudi prvi toženec. Pritrditi je zato zaključku sodišča prve stopnje, da je bil sporni zemljiški dolg pri sporni nepremičnini ustanovljen in nato upravičenja iz tega prenesena na prvega toženca z razlogom (causa) varovanja premoženjskih interesov druga toženca, ki bi z ustanovitvijo te omejene stvarne pravice brez dejanskega obstoja obveznosti do prvega toženca pred izvršbo lahko obvaroval vsaj del svojega premoženja in s tem svoje upnike prikrajšal pri poplačilu. Navedeno pa izhajajoč iz 39. člena OZ za utemeljitev ničnosti spornega zemljiškega dolga in posledično njegovega prenosa zadošča. Skladno s citirano določbo se namreč ne zahteva, da bi moral biti drugi toženec ob ustanovitvi in prenosu spornega zemljiškega dolga insolventen, kakor zmotno nakazuje pritožba.

17. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožencev skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdilo s tem, da je prvostopenjski izrek v II. točki zaradi večje jasnosti oblikovalo tako, kot je razvidno iz zgornjega izreka.

18. Glede na neuspeh s pritožbama toženca skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Pri tem prvi toženec stroške odgovora na pritožbo drugega toženca sam krije že iz razloga, ker tak odgovor po določbah ZPP ni predviden. Stroške vloženih odgovorov na pritožbi tožencev sam krije tudi tožnik, saj njegova izvajanja v le-teh niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Pojasniti velja, da so bile po ustanovitvi spornega zemljiškega dolga z Zakonom o spremembah Stvarnopravnega zakonika (SPZ-A), ki je v veljavi od 6. 11. 2013, določbe SPZ od 192. člena do 200. člena, ki so urejale zemljiški dolg, črtane (4. člen SPZ-A). 2 Upravičen imetnik zemljiškega pisma je tisti, na katerega je bil ta vrednosti papir pravilno oziroma zakonito prenesen, kar izkaže z nepretrgano verigo indosamentov (R. Vrenčur in T. Keresteš v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 821 in 826). 3 Zemljiško pismo je glede na določbe SPZ popolni vrednosti papir, saj stvarna pravica zemljiškega dolga ne nastane brez izstavitve zemljiškega pisma (prvi odstavek 194. člena SPZ) in se ne more prenašati brez prenosa zemljiškega pisma (197. člen SPZ v zvezi z drugim odstavkom 196. člena SPZ ter 220. členom Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) (R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 821). 4 39. člen OZ: »(1) Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog). (2) Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. (3) Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. (4) Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.« 5 Sporni zemljiški dolg je bil ustanovljen za znesek 191.000,00 EUR, tožnikova terjatev je kljub delnem poplačilu v drugem izvršilnem postopku (In 430/2013) ostala neporavnana še v višini 78,653,47 EUR s 13% zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2018 do plačila, sporna nepremičnina pa je bila prodana za 52.000,00 EUR. 6 Četudi drži, da je bila najugodnejša poplačilna pravica tožnika v izvršilnem postopku In 106/2012 prizadeta šele s prenosom zemljiškega pisma na prvega toženca kot prvega indosatarja, saj lastnik obremenjene nepremičnine poplačila zemljiškega dolga ne more zahtevati (tretji odstavek 199. člena SPZ), pa ni mogoče mimo dejstva, da je prenos zemljiškega dolga mogoč šele po njegovi ustanovitvi, ta pa je bila v danem primeru izvedena prav iz razloga, da bi drugi toženec s prenosom zemljiškega pisma na prvega toženca svoje upnike prikrajšal pri poplačilu z unovčenjem njegovega nepremičnega premoženja. 7 Ničnost zemljiškega dolga je zgolj na sporno nepremičnino sicer omejena že v I. točki izreka. Tudi iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe kot celote pa izhaja, da sodišče prve stopnje ničnostno sankcijo ugotavlja zgolj v mejah trditvene podlage tožnika, to je zgolj glede zemljiškega dolga na sporni nepremičnini, ki je bila v izvršilnem postopku prodana za znesek 52.000,00 EUR. 8 Upoštevani so zgolj dvigi višjih denarnih zneskov.