Jedro

Ni pritrditi pritožbi, da je obravnavana Pogodba o limitu potrošniška kreditna pogodba. Stranki pogodbe sta namreč gospodarska subjekta (banka, samostojni podjetnik), ki ju ni opredeliti kot potrošnika. Po vsebini gre za pogodbo o dovoljenem limitu na TRR iz dejavnosti glavnega dolžnika kot samostojnega podjetnika, torej za kreditno pogodbo z dovoljeno možnostjo prekoračitve obstoječega stanja na plačilnem računu samostojnega podjetnika. Po subjektih in vsebini je Pogodba o limitu gospodarska pogodba. Ne glede na takšno stališče pa velja pritrditi pritožbi, da na podlagi zakona za obvestila v zvezi z odstopom od pogodbe velja prejemno, ne pa oddajno pravilo, po katerem mora biti izkazana seznanitev dolžnika z odstopnim opominom od pogodbe po upniku. Navedeno zakonsko pravilo pa je dispozitivne narave in ga lahko tako stranke pogodbe drugače dogovorita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem se nanaša na toženca tako, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 29.211,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2015 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2015 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 727,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da ni sporno, da je S. S. s.p. (glavni dolžnik) z Deželno banko Slovenije d.d. dne 6. 12. 2013 sklenil pogodbo o dovoljenem limitu na transakcijskem računu iz dejavnosti (pogodba o limitu) in sicer do zneska 35.000,00 EUR za dobo 12 mesecev, da je toženec dne 6. 12. 2013 podpisal poroštveno izjavo, s katero je k obveznosti glavnega dolžnika po pogodbi o limitu pristopil kot porok in da je banka odstopila svojo terjatev do glavnega dolžnika in poroka tožeči stranki. Pritožba s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 421. člena OZ, na podlagi katere lahko dolžnik proti prevzemniku uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop in na določbo 1024. člena OZ, na podlagi katere lahko porok zoper upnikov zahtevek uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika in da dolžnikova pripoznava upnikove terjatve nima učinkov nasproti poroku, uveljavlja ugovor neobstoja vtoževane terjatve. Navaja, da je zmotna presoja prvostopnega sodišča, da je glavni dolžnik priznal dolg. Prvostopno sodišče priznanje dolga gradi na izjavi glavnega dolžnika na naroku z dne 18. 10. 2016, kjer je glavni dolžnik izjavil, „da se zaveda, da obstaja dolg do tožeče stranke, vendar ga ni zmožen poravnati, saj ima terjatve, ki so dosojene s pravnomočno sodbo, vendar pa terjatve še ni izterjal“. Takšna izjava je bila podana v fazi možnega dogovora o poravnavi (čeravno to iz zapisnika naroka izrecno ne izhaja) in zato takšne izjave glavnega dolžnika, ki jo je ta dal v okviru prizadevanja za mirno rešitev spora, ni opredeliti oziroma oceniti kot priznanje dolga. Predmetne izjave tudi ni opredeliti kot pripoznave dolga, ker pripoznava dolga mora biti povsem jasna, nepogojna in določna. Da se je z navedenimi izjavami glavni dolžnik skušal le dogovoriti o mirni rešitvi spora in ni priznaval dolga, lahko potrdi tudi na dodatnem zaslišanju. S tem, ko je prvostopno sodišče izjavo glavnega dolžnika, ki je po vsebini bila dana v fazi poravnalnega naroka, štelo kot priznanje dolga, je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Da pa tožena stranka ni ugovarjala poravnavi limita, pa tudi ne drži, ker je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 19. 12. 2017 in potrdilu o plačilu z dne 13. 4. 2015, ki je bil priložen tej vlogi, zatrjevala, da je izvedla plačilo za poravnavo limita na TRR glavnega dolžnika. Sicer pa dolžnikovo priznanje nima učinka nasproti poroku, kot to določa drugi dostavek 1024. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Nadalje pritožba podaja ugovor neupravičenega odstopa od Pogodbe o limitu. Do odstopa banke od pogodbe ni moglo priti, ker pisanja banke glavnemu dolžniku in poroku o odstopu od pogodbe niso bila vročena oziroma jih toženca nista prejela in ker banka limita ni zakonito in pravilno vodila. Toženec in tudi glavni dolžnik nista prejela dopisov, opominov ter odstopa od pogodbe s strani banke, zaradi česar banka ni veljavno odstopila od Pogodbe o limitu. V tej smeri se je prvostopno sodišče zmotno ukvarjalo, ali je opominjevalni postopek tekel v skladu s posebnimi pogoji Zavarovalnice Triglav za zavarovanje limitov na transakcijskih računih in ali je bilo obvestilo o prenosu terjatve pogoj za veljavnost prenosa. Navedeni posebni pogoji urejajo namreč razmerja med banko in zavarovalnico, ne pa med banko in njenim komitentom. Prvostopno sodišče bi se moralo glede pravilnosti odstopa ukvarjati z vprašanjem, ali za nastop odstopnega upravičenja banke zadošča, da dolžniku opomin, naj obveznost izpolni v dodatnem roku, pošlje (oddajna teorija), ali pa mora biti izkazana tudi njegova vročitev dolžniku (prejemna teorija). V primeru potrošniške kreditne pogodbe (pri tem se pritožba sklicuje na sodno prakso in teorijo) velja prejemna teorija. Tožeča stranka pa ni izkazala, da je opomine oziroma obvestila o izpolnitvi obveznosti tožena stranka oziroma glavni dolžnik, prejela. S tem vprašanjem se prvostopno sodišče sploh ni ukvarjalo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi nepravilnega obračuna terjatve (pogodbene in zakonske zamudne obresti so se obračunavale mesečno in mesečno prištevale h glavnici, to je negativnemu stanju na računu glavnega dolžnika, takšna vsota pa se je nato obrestovala v naslednjem mesecu) se je nepravilno vodil negativen oziroma prekoračen limit na TRR glavnega dolžnika, zaradi česar je banka neveljavno odstopila od Pogodbe o limitu. Na podlagi takega obračuna terjatve ni pravilno ugotovljeno oziroma ni razvidno, kdaj uporabnik računa prekorači limit. Zmotna je tudi presoja prvostopnega sodišča, da je toženec solidarni porok. V tej smeri je prvostopno sodišče zmotno presodilo izjavo, katero je podal toženec. Iz vsebine izjave izhaja subsidiarno, ne pa solidarno poroštvo, kot je zmotno presodilo prvostopno sodišče. V tej smeri je prvostopno sodišče zagrešilo tudi kršitev pravice do izjave tožene stranke, ker bi moralo toženca v zvezi z okoliščinami sklenitve poroštvene pogodbe zaslišati, pa predlaganega dokaza ni izvedlo, zavrnitev dokaznega predloga pa tudi ni ustrezno obrazložilo.

V posledici napačne odločitve sodišča so tudi pravdni stroški nepravilno odmerjeni v breme tožene stranke.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni sporno, da je S. S. s.p. (nadalje glavni dolžnik) z Deželno banko Slovenije d.d. (nadalje Banka) dne 6. 12. 2013 sklenil Pogodbo o dovoljenem limitu na transakcijskem računu iz dejavnosti (nadalje Pogodba o limitu) do zneska 35.000,00 EUR za dobo 12 mesecev in da je bil navedeni limit zavarovan pri tožeči stranki (zavarovalnica). Tudi ni sporno, da je T. S. (oče S. S.) dne 6. 12. 2013 podpisal poroštveno izjavo, s katero je k obveznosti glavnega dolžnika po Pogodbi o limitu pristopil kot porok. Banka je svojo terjatev do glavnega dolžnika in poroka odstopila tožeči stranki, ki je iz naslova zavarovanja terjatve banki tudi izplačala zavarovalnino v znesku 27.790,00 EUR. Navedeni znesek s pripadajočimi obrestmi v znesku 1.421,94 EUR, torej skupno 29.211,94 EUR tožeča stranka vtožuje zoper toženca kot poroka. V tej pravdi je prvostopno sodišče tožbo zoper glavnega dolžnika (prvotoženca) zavrglo, ker je bil zoper glavnega dolžnika uveden osebni stečaj, s pravnomočnim sklepom stečajnega sodišča o preizkusu terjatev je bila predmetna terjatev priznana.

Pritožbeno sodišče nima pomisleka, da je terjatev Banke zoper glavnega dolžnika na podlagi Pogodbe o limitu iz naslova glavnice znašala najmanj 27.790,00 EUR. Obstoj in višina navedene terjatve izhajata že iz listin spisa (izpis prometa na TRR glavnega dolžnika, priloga A28 in A35), pravnomočnega sklepa sodišča o preizkusu terjatev (priloga C1) ter iz izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke Š. Š. Ta je opravil tudi izračun dolga glavnega dolžnika do Banke od podpisa Pogodbe o limitu (pogodba je bila podpisana dne 6. 12. 2013 do 25. 2. 2015, ko je bilo izvedeno izplačilo zavarovalnine) tako po komformni kot linearni metodi obračuna zamudnih obresti in z upoštevanjem pogodbenih zamudnih obresti. Izvedenec je izračunal dolg do Banke po komformni metodi v višini 36.385,43 EUR, po linearni metodi pa 35.759,38 EUR, torej znatno več, kot znaša vtoževani znesek. Iz navedenih listin ter izvedenskega mnenja nadalje tudi izhaja, da je glavni dolžnik pri svojem poslovanju prekoračil pogodbeno dogovorjeni limit na TRR. Tako pa za presojo o obstoju in višini terjatve ni odločilna izjava glavnega dolžnika, zaslišanega kot stranke, o priznanju terjatve na naroku z dne 18. 10. 2016, ki bi naj po zatrjevanju pritožbe bila podana na poravnalnem naroku in zato tudi ni podana po pritožbi uveljavljena relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. členu ZPP.

5. Na podlagi določbe drugega odstavka 421. člena OZ1 in prvega odstavka 1014. člena OZ2 ima porok zoper prevzemnika terjatve vse ugovore, kot jih je imel glavni dolžnik zoper odstopnika terjatve. Toženec je tako pravno veljavno ugovarjal, da banka ni pravno veljavno odstopila od Pogodbe o limitu. Zatrjevanje pritožbe, da prvostopno sodišče takšnega ugovora ni obravnavalo, po presoji, da je s priznanjem dolga po glavnem dolžniku izključena dolžnikova (toženčeva) možnost uveljavljanja ugovor iz razmerja z odstopnikom proti poštenemu prejemniku, so neutemeljena, ker je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost odstopa od pogodbe po banki ter prekoračitev limita (kršitev pogodbe) po glavnem dolžniku3. 6. Ni pritrditi pritožbi, da je obravnavana Pogodba o limitu potrošniška kreditna pogodba4. Stranki pogodbe sta namreč gospodarska subjekta (banka, samostojni podjetnik), ki ju ni opredeliti kot potrošnika5. Po vsebini gre za pogodbo o dovoljenem limitu na TRR iz dejavnosti glavnega dolžnika kot samostojnega podjetnika, torej za kreditno pogodbo z dovoljeno možnostjo prekoračitve obstoječega stanja na plačilnem računu samostojnega podjetnika. Po subjektih in vsebini je Pogodba o limitu gospodarska pogodba6. Ne glede na takšno stališče pa velja pritrditi pritožbi, da na podlagi zakona za obvestila v zvezi z odstopom od pogodbe velja prejemno7, ne pa oddajno pravilo, po katerem mora biti izkazana seznanitev dolžnika z odstopnim opominom od pogodbe po upniku. Navedeno zakonsko pravilo pa je dispozitivne narave in ga lahko tako stranke pogodbe drugače dogovorita. To pa sta pogodbeni stranki v obravnavani Pogodbi o limitu tudi storili, saj sta se dogovorili, da Banka o odstopu uporabnika računa pisno obvesti in da odstop od pogodbe prične veljati 15. dan po poslanem pisnem obvestilu (prvi odstavek 7. člena Pogodbe o limitu). Stranki sta se tako v Pogodbi o limitu dogovorili za oddajno pravilo - odstop od pogodbe prične veljati 15. dan po poslanem pisnem obvestilu. Takemu oddajnemu pravilu je Banka tudi zadostila, ker je glavnemu dolžniku opomine z zahtevo po plačilu prekoračenega limita z izjavo o odstopu od Pogodbe poslala 15. 12. 2014, 30. 12. 2014 in 14. 1. 2015 (priloge A3 - A5) priporočeno po pošti. Prejem navedenih opominov sicer ni izkazan (na lističih priporočene pošte ni podpisa o prejemu pošte po glavnem dolžniku), ker pa je med strankama dogovorjeno oddajno pravilo, neizkazanost prejema opominov ne vpliva na pravno veljavnost odstopa Banke od Pogodbe o limitu.

7. Zraven tega je Banka s pozivom k plačilu z dne 30. 1. 2015 (priloga A6) pozvala še poroka (toženca) k plačilu, tožnica (zavarovalnica) pa je po opravljenem prenosu terjatve s cesijo glavnega dolžnika in poroka z dopisi z dne 24. 2. 2015 in 7. 4. 2015, obveščala o prenosu terjatve in zahtevala poplačilo terjatve. Tudi prejem teh obvestil ni izkazan, da pa sta bila tako glavni dolžnik in porok seznanjena z opomini o plačilu, odstopu od pogodbe in prenosu terjatve, pa izhaja iz samega postopanja glavnega dolžnika, ko je ta komuniciral z uslužbenci tožnice glede poplačila terjatve (elektronski dopisi - priloga A12, A19 in A21). Pri tem prvostopno sodišče pravilno zaključuje, da je z vsem bil seznanjen tudi toženec, ker sta glavni dolžnik in toženec v sorodstvenem razmerju sin - oče in živita oba na istem naslovu. Ker je bil glavni dolžnik seznanjen o prekoračitvi dovoljenega limita na TRR, in seznanjen z opominom za poplačilo terjatve ter z odstopom od Pogodbe o limitu, je tako pravno veljaven tudi odstop od Pogodbe o limitu po banki tudi v primeru, da bi v obravnavanem primeru veljalo prejemno pravilo. Glavni dolžnik je bil seznanjen z odstopom od Pogodbe o limitu.

8. Pritrditi tudi ni pritožbenim izvajanjem, da banka limita ni zakonito in pravilno vodila. Takim izvajanjem pritožbe ni pritrditi, ker iz listin - prometa na TRR glavnega dolžnika, za katerega pravilnost obrestnega obračuna je opravil tudi izvedenec finančne stroke, izhaja, da je za prekoračitve, ki presegajo dovoljeni limit, opravljen obračun obresti v skladu s 3. členom Pogodbe o limitu. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

9. S plačilom zneska 8.715,09 EUR dne 3. 4. 2015 na TRR glavnega dolžnika pri banki ni (delno) poravnana vtoževana terjatev tožeče stranke (zavarovalnice), ker je z navedenim plačilom poplačan preostanek dolga banki, kot izhaja iz popisa prometa na TRR glavnega dolžnika.

10. V zvezi s pritožbenim ugovorom o zmotni presoji prvostopnega sodišča glede solidarnega poroštva toženca, pritožbeno sodišče le dodaja, da iz poroštvene izjave (priloga A2) nesporno izhaja, da je toženec solidarni porok (kot tak je tudi naveden v navedeni izjavi). Zraven tega pa je Pogodba o limitu gospodarska pogodba, za katero na podlagi določbe četrtega odstavka 1019. člena OZ velja solidarno poroštvo. Iz navedenih razlogov tako ni nobene potrebe, da bi prvostopno sodišče moralo o vrsti poroštva (subsidiarno ali solidarno poroštvo) v dokazne namene zaslišati še toženca. Tožencu tako ni bila kršena pravica do izjave, kot zatrjuje v pritožbi.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.

1 Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. 2 Porok lahko uveljavlja zoper upnikov zahtevek vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore. 3 Glej točko 14 in 15 razlogov prvostopne sodbe. 4 Potrošniška kreditna pogodba je pogodba, s katero dajalec kredita potrošniku da ali obljubi, da mu bo dal kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora (10. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o potrošniških kreditih - ZPotK-1). 5 Potrošnik je fizična oseba, ki deluje za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti (9. točka prvega odstavka 2. člena ZPotK-1. 6 Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti (drugi odstavek 13. člena OZ. 7 Pri presoji, kdaj začne izjava o uresničitvi oblikovalne pravice (med katere sodi tudi odstopna pravica) učinkovati, se po 14. členu OZ smiselno uporabljajo pravila o izjavi volje, potrebna za sklenitev pogodbe, torej 25. in 28. člen OZ. Iz smiselne uporabe teh pravil pa izhaja, da začne izjava učinkovati, ko jo naslovnik prejme.