Jedro

Ker predlagatelj zatrjevane procesne kršitve ni izkazal (niti z verjetnostjo), njegovemu predlogu ni mogoče ugoditi.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke, pri kateri je imel njegov delodajalec zavarovano civilno odgovornost, uveljavljal povrnitev nepremoženjske škode v skupnem znesku 35.887,16 EUR (prej 8.600.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14., 214. in 215. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nižji sodišči sta napačno zaključili, da zavarovanec toženke ni ne objektivno ne krivdno odgovoren, do teh zaključkov pa sta prišli zaradi kršitve pravila iz tretjega odstavka 214. člena ZPP, ki je imelo za posledico zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišči sta poverili vero tožencem in pričam, nista pa upoštevali vseh okoliščin danega primera v smislu tretjega odstavka 214. člena ZPP: popolnoma sta ignorirali dejstvo, da so priče, ki so bile v kazenskem in pravdnem postopku močno zainteresirane za izid postopka, svoje izpovedbe večkrat spreminjale. Izhajajoč iz napačne uporabe te določbe predlagatelj kot pomembno izpostavlja vprašanje, ali lahko pravdno sodišče, ki je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca v skladu s 14. členom ZPP vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, popolnoma ignorira izpovedbe prič iz kazenskega postopka. Sodne prakse Vrhovnega sodišča o tem vprašanju še ni, rešitev vprašanja pa pomembno vpliva na pravno varnost strank v postopku. Neupoštevanje teh dejstev namreč povzroči stanje, ko je o istem historičnem dogodku v kazenskem postopku odločeno na en način, v kasnejšem pravdnem postopku pa lahko popolnoma drugače, kar nasprotuje načelu pravičnosti ter je v nasprotju z ustavno pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravičnega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP. V zvezi s tem je pred sodiščem prve stopnje predlagal vpogled v kazenska spisa Okrajnega sodišča v Velenju K 232/94 in Okrajnega sodišča v Celju Km 304/92, iz katerih izhaja, da so priče in obdolženci svoje izpovedbe spreminjali. Kljub temu sodišče prve stopnje teh izpovedb ni uporabilo pri ugotavljanju dejanskega stanja, prav tako se do te kršitve ni opredelilo pritožbeno sodišče. 5. Predlog ni utemeljen.

6. Iz povzetih navedb je mogoče izluščiti, da predlagatelj izpostavlja procesno vprašanje glede pravilne uporabe tretjega odstavka 214. člena ZPP in njegove interpretacije ob uporabi 14. člena ZPP, saj naj bi njena nepravilna uporaba privedla do neupoštevanja izpovedb, ki so jih toženci in priče podali v kazenskem postopku, in s tem do nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjeno pred sodiščem prve stopnje, ter iz nje izvirajoče kršitve temeljnih načel in ustavnih pravic. Ker je navedeno kršitev uveljavljal v pritožbi, drugostopenjsko sodišče pa se do nje ni opredelilo, uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka, storjeno pred sodiščem druge stopnje.

7. Revizija se lahko vloži zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP le, če je bila ta storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Če pa je storjena pred sodiščem prve stopnje, te kršitve v revizijskem postopku ni mogoče neposredno uveljavljati in presojati, temveč le, če je stranka takšno kršitev zatrjevala v pritožbi in je sodišču druge stopnje glede (ne)obravnavanja te kršitve mogoče očitati bodisi bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP bodisi bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (prim. prvi odstavek 370. člena ZPP). V tem kontekstu je zato relevanten samo predlagateljev očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do (v pritožbi) zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka.

8. Čeprav je predlagatelj opisal in opredelil procesno kršitev, izpostavil sporno pravno vprašanje in utemeljil njegovo pomembnost, pa vse to za dopustitev revizije v obravnavani zadevi še ne zadošča. Iz k predlogu priloženih listin (sodb nižjih sodišč in tožnikove pritožbe) je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu tožnika in vpogledalo v oba kazenska spisa, tožnik pa (čeprav bi lahko) v tem predlogu izpostavljene in opisane kršitve določb postopka, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje, v pritožbi sploh ni uveljavljal, niti ni v njej opisal (sedaj) spornega procesnega dejanskega stanja. Pritožbo je namreč vložil zgolj iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Izostanek drugostopenjskih razlogov glede procesne kršitve je tako logična posledica dejstva, da se tožnik v tej smeri ni pritožil. Ker glede na navedeno zatrjevane procesne kršitve ni izkazal (niti z verjetnostjo), njegovemu predlogu ni mogoče ugoditi. Ob navedenem se tožnikovo prikazovanje nekonsistentnosti v izpovedbah tožencev in prič izkaže za golo nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča ter na tej podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ne more biti pravno upošteven razlog za dopustitev oziroma vložitev revizije (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Ker glede na navedeno niso podani pogoji iz 367. a člena ZPP, je Vrhovno sodišče predlog tožnika za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).