Jedro

Kot ključno za rešitev obravnavane zadeve je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno izpostavilo vprašanje, ali je v konkretnem primeru podana vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo tožene stranke in nastalo škodo. A ker to pomeni, da bi moralo presojati vprašanje, ali je do škode prišlo, ker tožena stranka v času nezgode v izjavi o varnosti z oceno tveganja za delovno mesto voznika ni imela opredeljenega vsega dela in nevarnosti pri "nakladanju in razkladanju", ki naj bi dejansko ustrezale temu delu in ker ni imela izdelanih navodil za varno delo pri nakladanju in razkladanju vozil, pa tega ni storilo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo zmotno uporabilo in je dejansko stanje zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bi se glede na trditveno podlago tožeče stranke moralo skoncentrirati na vprašanje, ali zaradi zatrjevane opustitve delodajalca delavca tožene stranke res nista bila seznanjena s tem, kako morata ravnati pri natovarjanju in raztovarjanju tovora, in je zato prišlo do škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 9.322,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 dalje do plačila, zavrne (1. točka izreka sodbe), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 700,95 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku1, v nadaljevanju ZPP) pritožbo vložila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi. Podredno je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške in zahtevala, da jih pritožbeno sodišče v plačilo naloži toženi stranki.

3. Na pravilno vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa v plačilo naloži še stroške njenega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Strinjati se je mogoče že z uvodnim pritožbenim očitkom, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča so v sodbi prvostopenjskega sodišča razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje namreč po eni strani ugotavlja, da je do delovne nesreče dne 9. 11. 2012 prišlo, ko je delavec tožene stranke A. A. pričel z razkladanjem tovora in mu je pri tem pomagal voznik tovornega vozila B. B. (tj. poškodovani delavec), da je pri nakladanju tovora na viličar zaradi nepravilnega odpenjanja pritrdilnih trakov prišlo do stika vilic in traku za pripenjanje tovora ter da poškodovani delavec B. B. v času delovanja viličarja ni imel ustrezne delovne razdalje do viličarja, po drugi strani pa, da je nesreča delavca B. B. posledica nesrečnega naključja. Ker se okoliščine kot so nepravilno odpenjanje trakov za povezovanje tovora, neprimerna varnostna razdalja in nesrečno naključje v okviru relevantnega materialnega prava izključujejo, izpodbijana sodba, s katero je bil regresni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, po presoji pritožbenega sodišča objektivnega preizkusa ne more prestati.

6. Tega pa ne more niti iz nadaljnjega, s strani pritožnice pravilno izpostavljenega razloga, in sicer da sodišče prve stopnje v tem postopku (vsled nepravilne uporabe 87. člena ZZVZZ) nekaterih pravno relevantnih dejstev sploh ni ugotavljalo.

O sporu

7. Predmet obravnavane zadeve je regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od tožene stranke (kot delodajalca) terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja za delavca B. B. (zavarovanca tožeče stranke), ki se je dne 9. 11. 2012 poškodoval pri opravljanju dela.

8. V zvezi s tem (zahtevkom) pa se tožeča stranka sklicuje tako na določilo 87. kot tudi na določilo 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju2 (v nadaljevanju ZZVZZ) in navaja, da je škoda, ki ji je nastala (torej stroški zdravljenja poškodovanega B. in izplačana nadomestila), posledica opustitve dejanj, ki bi jih tožena stranka morala izvesti, da bi zagotovila varno delovno okolje in se izognila tveganjem. Tako trdi, da tožena stranka v izjavi o varnosti z oceno tveganja za delovno mesto voznika ni imela opredeljenega vsega dela in nevarnosti pri "nakladanju in razkladanju" (čeprav voznik to delo opravlja). Tožena stranka potrditvah tožeče stranke tudi ni imela izdelanih navodil za varno delo pri nakladanju in razkladanju vozil. V primeru, če bi tožena stranka zahtevano izpolnjevala (imela nevarnosti pri nakladanju in razkladanju opredeljene in ovrednotene v oceni tveganja ter izdelana pisna navodila v tem delovnem postopku), pa bi bili njeni delavci seznanjeni s pravilnim in varnim načinom dela, tožena stranka bi zadostila normativnim zahtevam glede varnosti pri delu in (posledično) do škode ne bi prišlo. Kaj sta delavca tožene stranke storila napak, tožeča stranka nato opiše. 9. Tožena stranka se tožničini naraciji upira. Zatrjuje, da je delavec v trenutku delovne nesreče stal v delovnem območju viličarja, čeprav se glede na izrecna navodila delodajalca (tj. tožene stranke) tam ne bi smel nahajati. Prav tako zatrjuje, da je bil delavec B. pri svojem delu malomaren iz razloga, ker pred razkladanjem ni ustrezno odstranil trakov, s katerimi je bil tovor pričvrščen. Do delovne nesreče je tako po mnenju tožene stranke prišlo izključno iz razloga na strani oškodovanca (delavec A. po njenem mnenju ni bil malomaren, saj se je prepričal, ali lahko tovor varno razloži), ki se je kljub vsem opozorilom delodajalca in izkušnjam z delom, nenadoma znašel v nevarnem območju viličarja. Delavec bi se namreč po tem ko je odpel trakove, moral umakniti na prostor, ki je temu namenjen oziroma izven manipulacijskega prostora viličarja. Da gibanje v območju delovanja viličarja ni dovoljeno, pa so seznanjeni vsi zaposleni in ne samo vozniki (v ta namen toženka predlaga dokaz z zaslišanjem priče C.).

10. Temu še dodaja, da ima vse nevarnosti za delovno mesto voznika opredeljene v izjavi o varnosti z oceno tveganja ter okvirni analizi in zdravstveni oceni ter da je tudi izdelala Interna navodila o postopkih pri nakladanju in razkladanju, na priporočilo inšpektorja za delo, ki sicer nepravilnosti, ki bi se nanašale na varnost in zdravje pri delu, ni našel. Tožena stranka ima izdelan Pravilnik o izvajanju notranje kontrole in z njegovo vsebino je bil poškodovani delavec seznanjen (to je potrdil s podpisano izjavo, prim. list. št. 20), delo pa je organizirano na način, da ni ogrožena varnost in zdravje pri delu.

11. Tožeča stranka navedbe toženke prereka (pripravljalna vloga z dne 16. 3. 2016). Pojasni, da je bil na podlagi dokumentov, ki so pri toženki veljali v času sporne delovne nesreče, delavec B. 'upravičen' nahajati se v območju delovanja viličarja. Koliko je k nezgodi prispeval viličarist, ji ni znano - trditve tožene stranke, da se je slednji prepričal, ali je tovor varno naložil, so po njenem mnenju sicer nepotrjene in pavšalne. Viličarist bi se po njenih navedbah iz vloge z dne 16. 3. 2016 moral prepričati tudi, da je izvajanje njegovega dela varno za ostale udeležence v procesu. Najmanj, kar bi torej lahko storil je, da bi preveč približane osebe opozoril, naj se odmaknejo.

Odgovor na (ostale) pritožbene navedbe

12. Predhodno opisana dinamika spora pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je presojo po 87. členu ZZVZZ opravilo zmotno in kot posebej zaskrbljujoče izpostavlja, da se sodišču prve stopnje dejstvo, da tožena stranka do predmetne nezgode ni imela izdelanih navodil o postopkih pri nakladanju in razkladanju tovornih vozil, ne zdi pomembno.

13. Kot ključno za rešitev obravnavane zadeve je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno izpostavilo vprašanje, ali je v konkretnem primeru podana vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo tožene stranke in nastalo škodo. A ker to pomeni, da bi moralo presojati vprašanje, ali je do škode prišlo, ker tožena stranka v času nezgode v izjavi o varnosti z oceno tveganja za delovno mesto voznika ni imela opredeljenega vsega dela in nevarnosti pri "nakladanju in razkladanju", ki naj bi dejansko ustrezale temu delu in ker ni imela izdelanih navodil za varno delo pri nakladanju in razkladanju vozil, pa tega ni storilo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo zmotno uporabilo in je dejansko stanje zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bi se glede na trditveno podlago tožeče stranke moralo skoncentrirati na vprašanje, ali zaradi zatrjevane opustitve delodajalca3 delavca tožene stranke res nista bila seznanjena s tem, kako morata ravnati pri natovarjanju in raztovarjanju tovora, in je zato prišlo do škodnega dogodka.

14. Ni namreč pravilna ugotovitev iz 7. točke obrazložitve, da tožeča stranka ni navedla konkretno, kaj je tožena stranka storila narobe oziroma katero ravnanje je opustila. Tožeča stranka je izrecno trdila, da je tožena stranka kršila določbe Zakona o delovnih razmerjih, Zakona o varnosti in zdravju pri delu4 (v nadaljevanju ZVZD-1), Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme ter pravil o varnem delu z viličarjem, saj v času nezgode (9. 11. 2012) v izjavi o varnosti z oceno tveganja za delovno mesto voznika tožena stranka ni imela opredeljenega vsega dela in nevarnosti pri "nakladanju in razkladanju", ki naj bi ustrezale delu, in da ni imela izdelanih navodil za varno delo pri nakladanju in razkladanju vozil, zaradi česar delavca nista bila seznanjena z ustreznim postopanjem pri raztovarjanju in je zato prišlo do obravnavane delovne nesreče. Pri tem se je sklicevala na 8. in 19. člen ZVZD-1. 15. Teh trditev sodišče prve stopnje ni presojalo in zmotno ni ugotavljalo, ali je s tem, ko tožena stranka teh dokumentov ni imela oziroma so bili ti dokumenti pomanjkljivi, kršila določbe ZVZD-1 in ali je zaradi opisanih kršitev ter posledične neustrezne poučenosti udeleženih delavcev prišlo do obravnavane nesreče. Spregledalo je, da je tožeča stranka toženi stranki očitala, da internih navodil za varno delo nakladanja in razkladanja vozil ni imela izdelanih vse do 31. 1. 2013, da (v skladu z zahtevo inšpekcije) šele dopolnjena izjava iz leta 2013 navaja prepoved dostopa nepooblaščenim v nevarno območje in prepoved gibanja v manipulacijskem območju viličarja, da tudi izpitni vprašalnik (2011) ne zajema navodil in opozoril glede gibanja v manipulacijskem prostoru viličarja ipd., pa tega ne bi smelo, saj gre za odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje bi se moralo prepričati, ali je temu res tako oziroma ali sta se na podlagi teh dokumentov delavca tožene stranke lahko seznanila s tem, kakšno je njuno dolžno ravnanje v zvezi z nakladanjem in razkladanjem tovora ter gibanjem v območju delovanja viličarja.

16. Prav tako bi se sodišče prve stopnje moralo prepričati o tem, ali sta bila v delovni nezgodi udeležena delavca morebiti na kakršenkoli (drug) način seznanjena s tem, kako bi morala ravnati, da do obravnavane nesreče ne bi prišlo (zaradi česar škoda ne bi mogla biti posledica zatrjevanih kršitev ZVZD-1, temveč malomarnega ravnanja delavcev samih). Tožena stranka se je trditvam tožeče stranke namreč upirala (tudi) na način, da je zatrjevala, da so s tem, da gibanje v območju delovanja viličarja ni dovoljeno, seznanjeni vsi zaposleni in ne samo vozniki (ter predlagala zaslišanje priče C.) in da viličaristi vedno opozarjajo vse prisotne, ki se nahajajo v bližini viličarja, naj se nemudoma umaknejo, ter da se s tem vsi seznanijo pri opravljanju izpita iz varstva in zdravja pri delu (ter predlagala zaslišanje zakonite zastopnice Č. Č. - list. št. 19).

17. Ker tega ni storilo, pa je - kot že izpostavljeno - dejansko stanje obravnavane zadeve ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti (355. člen ZPP).

18. Sodišče prve stopnje bo moralo presoditi vse predhodno izpostavljene vidike zatrjevane toženkine odgovornosti po 87. členu ZZVZZ. V ta namen bo moralo izvesti tudi predlagane dokaze in ugotavljati, ali so bili dokumenti, na katere se sklicuje tožeča stranka, dejansko pomanjkljivi in zaradi tega delavca tožene stranke nista vedela, kakšno je pravilno nakladanje in razkladanje tovora in gibanje v območju delovanja viličarja. Ugotavljati bo moralo tudi, ali sta bila s jasnimi navodili v zvezi s tem seznanjena na kakšen drug način.

19. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17. 2 Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 91/07, 71/08 - skl. US, 76/08, 62/10 - ZUPJS, 87/11, 40/11 - ZUPJS-A, 40/12 - ZUJF, 21/13 - ZUTD-A, 63/13 - ZIUPTDSV, 91/13, 99/13 - ZUPJS-C, 99/13 - ZSVarPre-C, 111/13 - ZMEPIZ-1, 95/14 - ZIUPTDSV-A, 95/14 - ZUJF-C in 47/15 - ZZSDT. 3 Tj. tožene stranke. 4 Ur. l. RS, št. 43/2011.