Jedro

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora imeti pravni interes, ki je podan, če bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez nje ne bi mogel doseči. Pritožnica se ne pritožuje v svojem interesu, ampak v interesu A. K. in P. Ž.. Z morebitno ugoditvijo pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa pritožnica ne bi imela koristi, temveč nasprotno.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je po pokojni M. P. izdalo sklep o dedovanju, opr. št. »D« III D 87/2007 z dne 3.9.2008. Z njim je ugotovilo obseg pridobljenega premoženja po končanem denacionalizacijskem postopku in na podlagi zakonitega dedovanja razglasilo dediče ter jim določilo dedne deleže v skladu z Zakonom o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju: ZD).

Zoper sklep je vložila pritožbo zakonita dedinja L. K. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo obsega premoženja, pridobljenega v denacionalizacijskem postopku in tudi ne dedičev, ki so do njega upravičeni. Predlaga, da sodišče druge stopnje v II. alineji I. točke izpodbijanega sklepa spremeni višino odškodnine. Ta namreč na podlagi delne odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 4904-80/2006 z dne 25.9.2007 znaša 6.492,217 DEM, ne 55.961,85 DEM, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločba UE Ljubljana, št. 4904-80/2006 z dne 25.9.2007 je nadomestila delno odločbo UE Ljubljana, št. 351-5827/93-150 z dne 29.3.2006. Sodišče prve stopnje je tako uporabilo napačno odločbo, na podlagi katere je določilo višino odškodnine iz II. alineje 1. točke izreka sklepa. Pritožnica nasprotuje tudi zakonitemu dedovanju, na podlagi katerega je sodišče določilo dediče denacionaliziranega premoženja. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo za dediče tega premoženja razglasiti oporočni dedinji A. K. in P. Ž, ne zakonitih dedičev, saj iz oporoke Š. P. izhaja, da sta dedinji nepremičnin, ki se nahajajo v Ljubljanskem barju, sestri pok. M. P., A. K. in P. Ž.. Ker je Š. P. (dedič po pok. M. P.) umrl leta 1995, ko še denacionalizacijski postopek, ki je bil sprožen leta 1993, ni bil končan, tudi dedinji A. K. in P. Ž. svojih oporočnih pravic do tega premoženja (ki je predmet denacionalizacijskega postopka) nista mogli realizirati. Skladno z dogovorom v družini naj bi vse premoženje, ki bo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, prejeli sestri pok. M. P, torej A. K. in P. Ž. Ker je odškodnina določena le kot nadomestna oblika nacionaliziranega premoženja, torej nepremičnin v Ljubljanskem barju, je treba oporoko pok. Š. P. razumeti tako, da odškodnino iz tega naslova dedujeta oporočni dedinji.

Zakoniti dedič C. H. je po svoji pravni pooblaščenki T. Š. P. iz Ljubljane, vložil odgovor na pritožbo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne, potrdi izpodbijani sklep in pritožnici naloži plačilo stroškov postopka. Glede obsega zapuščine navaja, da se ne more izjasniti, saj mu ni znano, da bi bila delna odločba UE Ljubljana, št. 351-5827/93-150 z dne 29.3.2006 razveljavljena in nadomeščena z novo odločbo. Pritožnica pa tudi pritožbi ni priložila odločbe, ki bi izkazovala njeno pravnomočnost. Glede oporočnega dedovanja pa meni, da je pritožba neutemeljena, predvsem zato, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Oporočno dedovanje bi namreč L. K. lahko zahtevala že na zapuščinski obravnavi. Tako pa je svoj zakoniti dedni delež brez ugovorov sprejela. Pa tudi sicer pritožba ni utemeljena, saj je pok. Š. P. točno navedel, da sestrama pok. M. P. zapušča parcele, ki jih je sam podedoval od svoje žene (M. P.) leta 1986. To so torej parcele, ki so navedene v sklepu o dedovanju po pok. Š. P., ki je te parcele dedoval od svoje žene, in sicer: nepremičnine pri vl. št. 3991, 3112, 2148, vse k.o. .... Če bi zap. Š. P. želel, da dedujeta tudi drugo premoženje, ne bi napisal, da so to parcele, ki jih je podedoval po ženi leta 1986. Sicer pa ta dobljena odškodnina ne more biti predmet oporočnega dedovanja, ker gre za denacionalizirano premoženje, ki ni predmet oporoke.

Pritožba ni dovoljena.

V zapuščinskem postopku je treba po 163. členu ZD uporabiti določbe pravdnega postopka, če ni z ZD drugače določeno. Ker gre v obravnavanem primeru za pritožbo zoper sklep, se v skladu z 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007

in spremembe, v nadaljevanju ZPP) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo (razen določb o odgovoru na pritožbo in o obravnavi pred sodišče druge stopnje).

Po 1. odstavku 333. člena ZPP se lahko stranke zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, pritožijo v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe, če ni določen drugačen rok. Za vsebinsko obravnavanje pritožbe morajo biti izpolnjene vse procesne predpostavke. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo sodišče druge stopnje zavrže s sklepom, če tega že ni storilo sodišče prve stopnje (primerjaj 343. člen z 352. členom ZPP). Kdaj je pritožba prepozna, nepopolna ali nedopustna določa 343. člen ZPP. Skladno z 4. odstavkom 343. člena ZPP je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

Sodišče prve stopnje je za denacionalizirano premoženje uvedlo zakonito dedovanje po 14. členu ZD in na tej podlagi kot zakonite dediče razglasilo C. H., K. A., Ž. P., L. K. in K. D.. Pritožnica s pritožbo zahteva spremembo izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na obseg ugotovljene zapuščine kot tudi v delu, ki določa zakonite dediče premoženja. Kot navaja, bi sodišče v obravnavanem primeru moralo na podlagi oporočnega dedovanja kot dedinji premoženja razglasiti A. K. in P. Ž..

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnica za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora imeti pravni interes, ki je podan, če bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez nje ne bi mogel doseči. Pritožnica takšnega pravnega interesa (pravovarstvenega upravičenja) v zvezi z vloženo pritožbo nima, saj se ne pritožuje v svojem interesu, ampak v interesu A. K. in P. Ž.. Z morebitno ugoditvijo pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa pritožnica ne bi imela nikakršne koristi, temveč nasprotno. Brez pravnega interesa pa po 343. členu ZPP ni izpolnjena ena izmed procesnih predpostavk, ki so potrebne za vsebinsko obravnavanje pritožbe. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.