Jedro

Pri ugotavljanju ustreznosti nadomestnega zemljišča, danega ob podržavljenju, se vrednoti tako nadomestna, kot podržavljenja zemljišča po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, lahko pa se pri ugotavljanju vrednosti ovrednoti tudi ostale okoliščine, kot so oddaljenost nadomestnih zemljišč, kompleksnost, velikost, naravnanost proizvodnje. Če je na naveden način ugotovljeno, da nadomestno zemljišče ni bilo ustrezno, denacionalizacija obsega razliko med vrednostjo podržavljenih in vrednostjo nadomestnih zemljišč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbama Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in AAA d.o.o. in odpravila odločbo Upravne enote A z dne 16. 8. 2001 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Prvostopni organ je z navedeno odločbo odločil, da je Sklad dolžan z dnem pravnomočnosti odločbe izročiti v last upravičencu AA parceli št. 2868 in 2869/2 k.o. B, slednji pa je istočasno dolžan izročiti v last Republike Slovenije parceli št. 1260 in 1261 k.o. B ter denarno odškodnino v višini 56,03 USD v tolarski protivrednosti, preračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije; da je vrednost navedenih nepremičnin enaka v času podržavljenja in v času vračanja in znaša za parceli št. 2868 in 2869/1 501.699,00 SIT, za parceli št. 1260 in 1261 pa 218.586,00 SIT; da se vknjižba lastninske pravice v korist AA in Republike Slovenije izvede po uradni dolžnosti po pravnomočnosti odločbe; da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V obrazložitvi je navedla, da je v obravnavani zadevi sporno, ali so izpolnjeni v 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) predpisani pogoji za denacionalizacijo arondiranih zemljišč, za kateri je arondiranec prejel nadomestna zemljišča. Po določbi 29. točke 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, pod pogojem, da za podržavljena zemljišča niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Denacionalizacijski zahtevek je utemeljen le v primeru, če vrednost nadomestnih zemljišč ne ustreza vrednosti podržavljenih zemljišč. Pojem ustreznega nadomestnega zemljišča se je v praksi uveljavil kot pravni standard, da je dano ustrezno nadomestno zemljišče, če njegova vrednost presega 70 % vrednosti podržavljenih zemljišč in niso podane druge okoliščine, ki bi vplivale na ustreznost ali neustreznost zemljišč, kot oddaljenost nadomestnih zemljišč od kmetije, kompleksnost celotne kmetije, naravnanost proizvodnje in podobno. Po določbi 3. odstavka 44. člena ZDen se vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov v postopku denacionalizacije določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj, po stanju v času podržavljenja, na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: Odlok). Prvostopni organ pa je s sklepom postavil izvedenca, ki je izračunal vrednost odvzetih in nadomestnih zemljišč, iz cenilnega zapisnika pa ni razvidno, po kateri metodologiji je izvedenec ugotavljal vrednost gozdnih parcel, razvidno je le to, da ni uporabil metodologije, ki se v postopku uporablja za izračun vrednosti gozdov. Prvostopni organ pa se do izvedeniškega mnenja ni opredelil, čeprav sta cenitvi ugovarjala oba pritožnika. Prvostopni organ je v posledici izdelave mnenja ugotovil, da je upravičenec ob podržavljenju prejel neustrezno nadomestno zemljišče ter mu vrnil celotno podržavljeno zemljišče, ter istočasno odločil, da je upravičenec dolžan vrniti nadomestno zemljišče. Takšna odločitev pa je v nasprotju z določbo 29. točke 3. člena ZDen in v nasprotju z osnovnim namenom ZDen. Obseg denacionalizacije je v konkretnem primeru odvisen od razmerja med vrednostjo podržavljenih in vrednostjo nadomestnih nepremičnin. Če bi se ugotovilo, da je upravičenec prejel neustrezna nadomestna zemljišča, je v tem primeru upravičen do vrnitve le 7,16 % vrednosti podržavljenih parcel, pod pogojem, da vrne ob podržavljenju dano revalorizirano odškodnino v denarju.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi nepravilno uporabila materialno pravo. Izhaja iz zmotne razlage 29. točke 3. člena ZDen. Trdi, da ta določba ZDen daje podlago le za denacionalizacijo razlike vrednosti med podržavljenim in nadomestnim zemljiščem, kar je po mnenju tožnika zmotno. Določba 29. točke 3. člena ZDen daje status upravičenca do denacionalizacije tistim fizičnim osebam, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Z razlago ni mogoče priti do zaključka, da določba 29. točke 3. člena ZDen daje podlago le za denacionalizacijo razlike vrednosti med podržavljenim in nadomestnim zemljiščem. Tožena stranka se povsem zmotno opredeljuje do pojma ustrezno nadomestno zemljišče. Trdi, da je nadomestno zemljišče ustrezno, če je njegova vrednost presegla 70 % vrednosti podržavljenih zemljišč. Za tako trditev pa ni nobene osnove, ne v zakonu ne v sodni praksi. ZDen zagotavlja polno denacionalizacijo. Upravičencu mora biti vrnjeno celotno odvzeto premoženje, ne samo 70 %. Vprašanje ustreznosti nadomestnih zemljišč ni samo računski problem, temveč še kaj drugega. Zato se je prvostopni upravni organ pravilno odločil za postavitev izvedenca. Upravni organ se je zato pravilno odločil, da nadomestna zemljišča niso bila ustrezna zamenjava za odvzeta.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranki z interesom v tem postopku, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov in AAA, na tožbo nista odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba se zavrne.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavanem primeru ni sporno, da sta bili parc. št. 2868 in 2869/2 k.o. B tožniku podržavljeni z odločbo o arondaciji Občinske skupščine A z dne 30. 3. 1964, za kateri je dobil nadomestna zemljišča parc. št. 1261 in 1260 iste k.o. Sporno pa je, ali je tožena stranka pravilno odpravila prvostopno odločbo, s katero je prvostopni organ vrnil upravičencu podržavljeni parceli ob pogoju, da ta izroči Skladu nadomestna zemljišča. Po mnenju sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Po določbi 29. točke 3. člena ZDen (ki je podlaga za denacionalizacijo v obravnavanem primeru) so upravičene do denacionalizacije tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, pod pogojem, da za podržavljena zemljišča niso dobile ustreznih nadomestnih zemljišč. Predmet presoje je torej, ali v obravnavanem primeru obstoji dejanski stan, ki ga zajema zakonski tekst, da upravičenec ni dobil ustreznih nadomestnih zemljišč. Tožena stranka je pravilno obrazložila pravni standard "ustreznega nadomestnega zemljišča" kot se je uveljavil v sodni praksi. Za ustrezno nadomestno zemljišče se šteje tisto, katerega vrednost presega 70 % podržavljenih zemljišč in niso podane druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na ustreznost ali neustreznost zemljišč. Omejitev pomeni relativno izključitev denacionalizacije (odpade podlaga), zato se vprašanje, ali je upravičenec dobil ustrezno nadomestno zemljišče, presoja v vsakem primeru posebej. Po določbi 3. odstavka 44. člena ZDen se vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov v postopku denacionalizacije določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj, po stanju v času podržavljenja, na podlagi Odloka (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). V postopku postavljen izvedenec navedene določbe ni upošteval, prvostopni organ pa se do uporabljene metode ni opredelil. V obravnavanem primeru bo zato potrebno najprej ugotoviti vrednost podržavljenih in nadomestnih zemljišč po predpisani metodologiji, lahko pa se pri ugotavljanju vrednosti ovrednoti tudi ostale okoliščine, ki jih upošteva sodna praksa, kot so oddaljenost nadomestnih zemljišč, kompleksnost, velikost, naravnanost proizvodnje, vendar je potrebno v odločbi uporabo teh okoliščin utemeljiti. Tožena stranka je zato pravilno odpravila prvostopno odločbo že zaradi kršitve materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj navedene določbe, ki obravnavajo vrednotenje zemljišč niso bile pravilno uporabljene, razloge pa je tudi pravilno obrazložila.

Po ugotovitvi razmerja med podržavljenim in nadomestnim zemljiščem bo potrebno v primeru, da je bilo dano nadomestno zemljišče ustrezno (na način naveden v izpodbijani odločbi in sodbi) denacionalizacijski zahtevek zavrniti. V kolikor pa bo ugotovljeno, da zemljišče ni ustrezno, bo upravičenec upravičen do razlike od ugotovljene vrednosti nadomestnih zemljišč do vrednosti podržavljenih (polne vrednosti), pri čemer bo potrebno upoštevati tudi denarno odškodnino. V tem delu svoje obrazložitve tožena stranka preuranjeno določa procent, do katerega bo v tem primeru upravičen vlagatelj zahtevka, saj je ta procent (višina utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka) odvisen od ugotovljenega razmerja med neustreznim nadomestnim zemljiščem in polno vrednostjo podržavljenih zemljišč. Navedeno pa ne vpliva na pravilno odločitev tožene stranke glede odprave izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS, ker je spoznalo, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar deloma iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, te razloge pa je sodišče navedlo v sodbi.