Jedro

Tožnik je upravičen do vseh prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, tudi do denarne protivrednosti božičnice, ki so jo v obliki bona v času, ko tožnik zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni delal, prejeli ostali zaposleni pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku razliko v plači od 25. 12. 2005 do 31. 12. 2007 v bruto znesku 12.652,21 EUR oziroma 9.175,09 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in z zapadlostjo, razvidno iz izreka sodbe (I./1. točka izreka). V I./2. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 605,07 EUR oziroma neto znesku 508,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 dalje do plačila in regres za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 667,67 EUR oziroma neto znesku 560,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje do plačila. V I./3. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati Davčni upravi ... in pristojnim zavodom akontacijo dohodnine in prispevke od plač, navedenih v 1. točki izreka in od regresov za letni dopust za leto 2006 in 2007, vse v skupnem znesku 5.717,77 EUR. V I./4. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe v znesku 460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2006 dalje do plačila. V I./5. točki je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku božičnico v znesku 83,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 dalje, od tega zneska pa nakazati davke in prispevke pristojnemu davčnemu organu. V I./6. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku solidarnostno pomoč v višini 385,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2008 dalje do plačila. V I./7. točki je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku zakonske zamudne obresti od nadomestil ZPIZ v znesku 521,31 EUR s procesnimi obrestmi v višini zakonskih zamudnih obresti od 28. 3. 2008 dalje do plačila. V I./8. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške prisilne izterjave v višini 21,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2006 dalje do plačila. V I./9. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.201,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi umika zahtevka za plačilo božičnice v višini 216,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 66,54 EUR od 19. 12. 2006 dalje in od zneska 150,00 EUR od 19. 12. 2007 dalje, je v tem delu postopek ustavilo (II. izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter mu naloži v plačilo stroške tega postopka. V pritožbi navaja, da tožbeni zahtevek tožnika temelji na sodbi sodišča prve stopnje opr. št. Pd 9/2006 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 957/2007, s katero je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča vložila revizijo, o kateri Vrhovno sodišče Republike Slovenije še ni odločilo. Glede na to, da ima Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri odločanju o reviziji kasatorična in revizijska pooblastila, po prepričanju tožene stranke obstaja možnost, da bo revizijsko sodišče o nezakonitosti izredne odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi odločilo drugače, kot sta odločili sodišči prve in druge stopnje. Glede na navedeno torej po prepričanju tožene stranke do odločitve revizijskega sodišča ni na ustrezen način rešeno predhodno vprašanje, na katerem temelji tožbeni zahtevek in je odločanje o denarnih zahtevkih, ki jih je tožnik postavil v svoji tožbi, preuranjeno. Sodišče prve stopnje bi moralo postopek prekiniti do prejema odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v predmetni zadevi. Tožena stranka meni, da bo v primeru plačila zneskov, ki jih zahteva tožnik, utrpela nepopravljivo škodo, če bi se kasneje na podlagi odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izkazalo, da izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Tožena stranka namreč zneska, ki bi ga izplačala tožniku, ne bi mogla nikoli več izterjati nazaj. Tožnikov položaj upnika je v obravnavanem primeru bistveno drugačen, saj bi tožnik, tudi če bi se počakalo na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, dolgovani znesek od tožene stranke lahko kadarkoli izterjal. Da se tožena stranka zaveda svoje obveznosti napram tožniku, je tožena stranka pokazala tudi s tem, da je tožnika pozvala na delo. Tožena stranka se pritožuje zoper 5. točko izreka in navaja, da je svojim delavcem v letu 2006 izplačala božičničo v obliki vrednostnega bona podjetja F., zato bi zaradi enakega obravnavanja delavcev, naslovno sodišče moralo določiti, da tudi tožniku pripada bon, ne pa njegova denarna protivrednost. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v 7. točki izreka, da je dolžna tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov nadomestil za nižjo plačo na drugem ustreznem delovnem mestu, ki jih tožniku izplačuje ZPIZ. Poudarja, da pravica do izplačila nadomestila za nižjo plačo na drugem ustreznem delovnem mestu ni pravica iz delovnega razmerja, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, ampak pravica, ki jo ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Torej se odškodninska odgovornost v zvezi z izplačevanjem oziroma neizplačevanjem tega nadomestila ne more presojati po pravilih o odškodninski odgovornosti delodajalca, kot jih ureja ZDR, temveč po pravilih o odškodninski odgovornosti, kot jih ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožena stranka namreč ni zavezana za izplačevanje tega nadomestila in torej na njegovo izplačevanje oziroma neizplačevanje ne more vplivati. Da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je tožena stranka izvedela šele z vročitvijo sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 957/2007 in je torej šele od takrat dalje lahko podana zamuda v z zvezi z izplačili nadomestil za nižjo plačo. Pred tem je bila tožena stranka v dobri veri glede izredne odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pa tudi ne more biti zavezana za plačilo stroškov prisilne izvršbe zoper tožnika (8. točka izreka). Predmet izterjatve je bila obveznost, ki nima nobene zveze s toženo stranko in torej manjka ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, to pa je vzročna zveza. Tožena stranka vztraja tudi na tem, da je bila prisilna izvršba zoper tožnika izvedena bistveno prej, preden je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi, tako da v času izvršbe zoper tožnika ni obstajala prva potrebna procesna predpostavka za odškodninsko odgovornost tožene stranke, to je njeno protipravno ravnanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa dodaja naslednje: Pravna podlaga za vtoževane denarne zahtevke (razliko v plači, regres za letni dopust, jubilejno nagrado, božičnico, solidarnostno pomoč, plačilo zakonskih zamudnih obresti od nadomestil ZPIZ in stroškov prisilne izterjave) predstavlja pravnomočna sodna odločba, na podlagi katere je bila tožena stranka, zaradi nezakonite izredne odpovedi delovnega razmerja tožniku, dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 25. 12. 2005 dalje, vključno s plačo, izračunano na osnovi osnovne plače delavca za I. tarifni razred in 11. plačilni razred z 205-imi točkami po panožni Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1-2/2005 s spremembami). Zaradi prenehanja delovnega razmerja je tožnik upravičen, da z reparacijskim zahtevkom od tožene stranke zahteva vse tiste prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo brez nezakonite odločitve delodajalca. Med pravdnima strankama pa sama višina nadomestila plač, do katere je tožnik upravičen (1. točka izreka), višina regresa za letni dopust (2. točka in 3. točka izreka), kakor tudi jubilejna nagrada (4. točka izreka) in solidarnostna pomoč (6. točka izreka), ni bila sporna.

Neutemeljen je pritožben očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku priznati le pripadajoči bon, ne pa njegovo denarno protivrednost. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da bi tožnik, v kolikor ne bi bilo nezakonite odpovedi, tako kot ostali delavci pri toženi stranki, iz naslova božičnice prejel bon F. v višini 83,46 EUR, ker pa zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke do tega ni prišlo, je utemeljen tožnikov zahtevek za izplačilo bona v denarni protivrednosti (5. točka izreka).

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, da ni dolžna tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov nadomestil za nižjo plačo na drugem ustreznem delovnem mestu (7. točka izreka), ker tožniku navedeno nadomestilo izplačuje ZPIZ. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožniku kot invalidu III. kategorije z odločbo ZPIZ-a št. 21-1024896 z dne 11. 4. 2001 odmerjeno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 9. 2000 dalje. Z odločbo ZPIZ-a z dne 10. 1. 2006 se mu je izplačevanje nadomestila ustavilo, ker mu je dne 25. 12. 2005 prenehalo delovno razmerje. Ker je bila v sodnem postopku ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznane tožniku vse pravice iz delovnega razmerja od 25. 12. 2005 dalje, je ZPIZ z odločbo z dne 24. 1. 2008 ponovno priznal tožniku omenjeno nadomestilo. Dolgovane zneske je ZPIZ izplačal tožniku 20. 2. 2008 v enkratnem znesku 4.047,51 EUR, kar je razvidno iz kopije obvestila ZPIZ-a (A23). Tožnik je od tožene stranke tako uveljavljal plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih zneskov nadomestil za manjšo plačo na drugem ustreznem delu, ki jih ni dobil plačanih v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila v konkretnem primeru s pravnomočno sodbo ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da če te nezakonite odpovedi ne bi bilo, bi tožnik še naprej prejemal nadomestilo vsak mesec, tako pa temu ni bilo tako. Drži pritožbena navedba tožene stranke, da sama ni zavezana za plačevanje teh nadomestil, vendar je v konkretnem primeru s svojim (nezakonitim) ravnanjem povzročila škodo tožniku in mu jo je tako dolžna povrniti. Po določbi 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) sodišče upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode in prisodi oškodovanju odškodnino v znesku, ki je potrebna, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. V delovnih razmerjih to pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je veljalo pred izdajo razveljavljenih odločitev delodajalca. Ker se z reintegracijo vzpostavi prejšnje stanje, ima delavec v načelu pravico zahtevati vse pravice, ki bi jih imel, če bi delal. Pravni položaj delavca je torej takšen, kot da ne bi bila izdana nezakonita odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Višina zakonskih zamudnih obresti je razvidna in predloženega izračuna (A17 in A18) za čas od 30. 1. 2006 do 20. 2. 2008 v višini 521,31 EUR, kar je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku, in sicer z zamudnimi obrestmi samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek oziroma dopolnitev tožbe, to je od 28. 3. 2008 dalje (381. člen OZ).

Zaradi ravnanja tožene stranke pa je tožniku nastala škoda v obliki stroškov prisilne izterjave ZPIZ-a (8. točka izreka). Ko je le-ta ugotovil, da je bilo tožniku v obdobju od 26. 12. 2005 do 31. 12. 2007 preveč izplačano nadomestilo v višini 8.195,00 SIT, je tožnika pozval, naj vrne preveč nakazani znesek. Ker je tožnik zaradi nezakonite odpovedi ne le ostal brez mesečnega dohodka, temveč tudi brez nadomestila, ga v posledici tega ni mogel vrniti. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila tožniku vročena odločba ZPIZ o preplačilu in povrnitvi preplačanega zneska bistveno prej, preden je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi. V skladu s 1. odstavkom 164. člena OZ mora delodajalec v primeru odškodninske odgovornosti, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, vzpostaviti stanje, ki je bilo pred nastankom škode. To pomeni, da mora biti retroaktivno postavljeno enako stanje, kot je bilo pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Če pa z vzpostavitvijo prejšnjega stanja škoda ni popolno odpravljena, je delodajalec za ostanek škode dolžan plačati delavcu denarno odškodnino.

Glede na navedeno in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče, da sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).