Jedro

Tudi če bi se izkazalo, da tožena stranka res ni zavrnila spornega računa tožeče stranke, njen molk ne bi mogel pripeljati do spremembe pogodbe. Do spremembe pogodbe lahko pride namreč na enak način kot do sklenitve pogodbe. Da molk naslovnika ne pomeni, da sprejema ponudbo, pa določa 1. odst. 30. čl. OZ. Zmotno je zato stališče pritožnice, da bi uporaba 2. odst. 203. Splošne uzance za blagovni promet za tožečo stranko pomenila ugodnejšo odločitev v obravnavanem gospodarskem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe razveljavilo sklep o izvršbi v 1. točki izreka za znesek 285.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2002 dalje do plačila in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za gospodarski spor majhne vrednosti. To pomeni, da zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pritožbeni razlog (prim. 1. odst. 458. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati pritožbenih trditev, ki izpodbijajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Tako ne more upoštevati trditev, da sta se pravdni stranki vedno dogovarjali o številu strojev in o ceni za prepeljan stroj. Prav tako ne more upoštevati tistih trditev, ki izpodbijajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o številu opravljenih prevozov. Sodišče prve stopnje je samo zavzelo stališče, da v dokaznem postopku ugotovljena dejstva omogočajo ugotovitev le o najmanjšem možnem številu opravljenih prevozov. Pri presoji je pritožbeno sodišče zato izhajalo iz ugotovljenega dejstva, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena cena 14.000,00 SIT za posamezni prevoz in da je tožeča stranka za toženo opravila najmanj osem prevozov. Iz teh ugotovitev smiselno sledi še, da tožeča stranka ni dokazala, da bi opravila večje število prevozov.

Iz doslej razloženega je razviden tudi odgovor na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tudi če bi se izkazalo, da tožena stranka res ni zavrnila spornega računa tožeče stranke, njen molk ne bi mogel pripeljati do spremembe pogodbe. Do spremembe pogodbe lahko pride namreč na enak način kot do sklenitve pogodbe. Da molk naslovnika ne pomeni, da sprejema ponudbo, pa določa 1. odst. 30. čl. OZ. Zmotno je zato stališče pritožnice, da bi uporaba 2. odst. 203. Splošne uzance za blagovni promet za tožečo stranko pomenila ugodnejšo odločitev v obravnavanem gospodarskem sporu. Ta uzanca niti ne rešuje vprašanja spremembe pogodbe. Ureja le vlogo fakture pri opredeljevanju pogojev o plačilu in drugih pogojev, ki so potrebni za izpolnitev pogodbe. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan. Izpodbijano sodbo pa je pritožbeno sodišče lahko tudi preizkusilo, čeprav je res, kar trdi pritožnica, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo njenih trditev iz odgovora na ugovor, da sporni račun ni bil nikoli zavrnjen s strani tožene stranke. Te trditve namreč niso pravno pomembne (prim. zgoraj).

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 442. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP.