Jedro

Da je bilo ob sklenitvi pogodbe menjalniško razmerje za valuto euro že znano, toženca tudi še v reviziji izrecno priznavata. Prav ta znesek kot predmet posojila (povečan za natekle obresti, materialnopravno pravilno obračunane z upoštevanjem v tožbi navedenih dejstev kot resničnih) pa je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo naložen v plačilo tožencema kot obveznost, ki sta jo pogodbeno prevzela v razmerju do tožnika. To pomeni, da v reviziji zatrjevan razlog ni tisti, ki bi v obravnavanem primeru preprečeval izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožniku 1.986.539,12 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.8.2004 dalje do plačila, pri čemer je štelo, da izhaja utemeljenost tožnikovega zahtevka v tem obsegu iz navedb v tožbi in njej priložene posojilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 24.12.2001, v kateri je bila dogovorjena obveznost vrnitve celotnega zneska posojila v primeru nepravočasnega plačila dveh mesečnih obrokov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca vložila revizijo zaradi po njunem mnenju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je tožnik v dokaz svojih tožbenih trditev predložil posojilno pogodbo z dne 24.12.2001 in da sta mu sodišči prve in druge stopnje z izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe pritrdili, da sta toženca po tej pogodbi dolžna vrniti tožniku 1.986.539,12 SIT. To po mnenju revidentov pomeni izdajo zamudne sodbe v nasprotju s pogoji iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, saj so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik in z dejstvi, ki so splošno znana. Valuta euro je bila namreč v Evropi uvedena šele s 1.1.2002 in do tedaj sploh še ni bilo (zlasti v Sloveniji) bankovcev in kovancev EUR in centov. Zato je bilo ob sklenitvi pogodbe 24.12.2001 objektivno nemogoče, da bi toženca iz naslova posojila prejela od tožnika 5.880 EUR, ker ta denar preprosto tedaj še fizično ni obstajal. Pogodba, katere predmet je neobstoječ, je nična in torej ne more biti relevanten dokaz v oporo tožbenemu zahtevku. Toženca predlagata spremembo izpodbijane pravnomočne sodb v smeri zavrnitve zahtevka tožnika.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in 90/2005) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Iz posojilne pogodbe z dne 24.12.2001 (priloga A2 spisa), ki jo je tožnik predložil kot dokaz v oporo svojim tožbenim trditvam, ne izhaja, da sta toženca iz naslova posojila prejela od tožnika ob sklenitvi pogodbe 5.880 EUR, temveč izhaja, da sta prejela "znesek 5.880 EUR v tolarski protivrednosti (1 EUR = 222.32 SIT) kar znaša na dan sklenitve posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju terjatve 1.307.242 SIT" (1. člen navedene pogodbe). Da je bilo ob sklenitvi pogodbe menjalniško razmerje za valuto euro že znano, pa toženca tudi še v reviziji izrecno priznavata. Prav ta znesek kot predmet posojila (povečan za natekle obresti, materialnopravno pravilno obračunane z upoštevanjem v tožbi navedenih dejstev kot resničnih) pa je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo naložen v plačilo tožencema kot obveznost, ki sta jo pogodbeno prevzela v razmerju do tožnika. To pomeni, da v reviziji zatrjevan razlog ni tisti, ki bi v obravnavanem primeru preprečeval izdajo zamudne sodbe in da ta ni bila izdana v nasprotju s 3. in 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP.

Ker edini obrazloženo (in s tem upoštevno) uveljavljan revizijski razlog procesnopravne narave ni podan, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba revizijo tožencev na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.