Jedro

Dobro poznanost znamke mora izkazati tisti, ki jo zatrjuje, kot dokaz pa se lahko napravi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila ugovor tožnice z dne 28. 5. 2004 zoper registracijo znamke ''FIDIFARM'' št. ... . V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka navedla, da je prejela 11. 12. 2003 prijavo znamke za znak ''FIDIFARM'' za blago in storitve po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, razvrščeno v razrede 03, 05 in 35 (03: pripravki za beljenje in druge snovi za pranje, pripravki za čiščenje, poliranje, razmaščevanje in brušenje, mila, parfumerijski izdelki, eterična olja, kozmetična sredstva, losioni za lase, sredstva za čiščenje zob, 05: farmacevtski in veterinarski proizvodi, sanitarni proizvodi za medicinske namene, dietetske snovi za medicinsko uporabo, hrana za dojenčke, obliži, obvezilni material, snovi za plombiranje zob in zobne odtise, dezinfekcijska sredstva, pripravki za uničevanje škodljivcev, fungicidi, herbicidi, 35: oglasna dejavnost, vodenje komercialnih poslov, poslovna administracija, pisarniški posli). Tožnica je 28. 5. 2004 zoper registracijo znamke vložila ugovor, v katerem je navedla, da je gospodarska družba, ustanovljena leta 1994, ki uvaža blago iz razredov 3, 5, 35 NK, označeno z znakom, ki je popolnoma identičen prijavljeni znamki, da naj bi bil ta znak v Sloveniji splošno znan zaradi promocijskih aktivnosti tožnice, ki je v promocijo vložila skoraj 290.000.000,00 SIT, zaradi česar je predlagala, da toženka na podlagi točk d) in f) prvega odstavka 44. člena zakona zavrne prijavljeno znamko v celoti. Prijavitelj znamke je v odgovoru na ugovor med drugim navedel, da je on in ne vložnik ugovora upravičen do prijavljene znamke, saj je vložnik ugovora le uvoznik blaga, označenega s prijavljeno znamko, o čemer je bila tudi sklenjena pogodba, ki jo prilaga odgovoru, zadolžen za promocijske aktivnosti v Sloveniji, kar pa ne pomeni, da ima kakšne druge pravice do znamke. Poleg tega pa imata prijavitelj znamke in vložnik ugovora sklenjeno še pogodbo o proizvodnji, analizi in zastopanju (iz leta 1999), ki izrecno navaja, da je lastnik zdravil in dietetskih pripravkov prijavitelj, vložnik ugovora pa jih od njega kupuje, pakira in opremlja za slovenski trg in registrira v skladu s slovensko zakonodajo, hkrati pa se je zavezal za opravljanje marketinga. Toženka je preverila utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovila, da vložnik ugovora v R Sloveniji nima registrirane znamke ali prej prijavljene znamke, ki bi ji bila prijavljena znamka istovetna ali podobna, iz priloženih dokumentov pa po oceni toženke ni razvidno, da ima neregistriran znak tožnice status znane znamke, kar bi tožnica morala izkazati, ker ne gre za tako imenovano splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati. Toženka je ugotovila, da je tožnica v ugovoru kot dokaze navedla sklep o registraciji družbe A.A.A., stroške oglaševanja in promocijski material, ničesar od tega pa k ugovoru ni predložila, niti ni navedla, če je gradivo priloženo k kakšnemu drugemu ugovoru, toženka pa je kljub temu upoštevala promocijsko gradivo, ki ga je tožnica priložila kot dokazno gradivo pri ugovoru na znamko št. ... ''Fidi koencim 10''. Toženka je še navedla, da lahko članki iz različnih revij in časopisov predstavljajo dokaz le, da je nek znak dobro znan, če gre za članke iz neodvisnih virov, pri čemer je pomembna naklada revij in časopisov, pogostost člankov, oziroma je treba podatke o člankih kombinirati z drugimi, npr.: anketami javnega mnenja, podatki o prodaji in sredstvih, namenjenih promociji izdelkov določene znamke, iz posredovanih kopij raznih člankov pa je razvidno, da gre za promocijsko gradivo družbe A.A.A, saj je vse članke podpisala oseba, ki je sicer zdravnica, vendar očitno zaposlena pri vložniku ugovora, tako, da ne gre za članke iz neodvisnega zunanjega vira, zaradi česar članki niso ustrezen dokaz, iz ostalega promocijskega gradiva pa niso razvidni podatki o nakladi in prejemnikih tega gradiva in drugi spremljajoči podatki o tem, ali potrošniki ta znak doživljajo kot dobro znano znamko. Toženka je tako menila, da tožnica ni posredovala dokumentov, na osnovi katerih bi lahko ugotovili, da je znak, ki ga uporablja v gospodarskem prometu, v Sloveniji dobro znana znamka. Glede na navedbe o kršitvi točke f) prvega odstavka 44. člena zakona pa je toženka navedla, da tožnica ni navedla nobenega razloga, zakaj se sklicuje na to podlago, vključno z ustreznimi dokazi. Ker tega ni storila, toženka ne more narediti preizkusa ugovora na navedeno podlago. Toženka je zato ugovor na podlagi določbe 3. odstavka 102. člena zakona zavrnila.

Tožnica je vložila tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih določb, bistvene kršitve določb postopka in razlogov, zaradi katerih se lahko upravni akt izreče za ničnega. Tožnica je v tožbi navedla, da je toženka ravnala v nasprotju z ZUP, saj je kršila načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi ter načelo materialne resnice, ker tožnici ni nikoli predložila odgovora na ugovor prijavitelja z dokazili, do katerih se tožnica ni mogla opredeliti in so bile kršene njene pravice. Nadalje je navedla, da je toženka pri ugotovitvi, da tožnica ni dokazala, da je neregistriran znak, ki ga tožnica uporablja za trženje svojih izdelkov v Sloveniji, dobro znana znamka, pri vsakem od dokazov podala zelo subjektivno mnenje o tem, kakšna je vrednost posameznega dokaza, to mnenje pa ni podkrepila z nikakršnimi merili, ki bi kazalo na objektivno ocenjevanje dokazov v smislu iskanja materialne resnice. Po mnenju tožnice dokazila, ki jih je dostavila toženki, nedvomno dokazujejo, da tožnica že od leta 1994 trži proizvode pod znakom ''FIDIFARM'', da ima edina v Sloveniji dovoljenje za promet z zdravilom pod navedeno znamko, da ima edina dovoljenje za uvoz zdravila pod omenjeno znamko, kar vse dokazuje, da prijavitelj v vsem tem času te znamke v Republiki Sloveniji ni smel niti mogel uporabljati in je dejansko tudi ni uporabljal. Članki iz različnih revij in časopisov in promocijsko gradivo pa po mnenju tožnice nedvomno dokazujejo, da je bila znamka splošno znana v Republiki Sloveniji, zelo znana pa med uporabniki tovrstnih zdravil, saj je razširjenost te znamke splošno znana v Sloveniji. Neregistrirani znak, ki ga uporablja tožnica, je pri trženju v Republiki Sloveniji iz tega področja zdravil najbolj znana znamka in je toženka v popolni zmoti v svoji oceni dokazov tožnice. Upravni organ bi lahko, če ni razpolagal z zadostnimi podatki za svojo odločitev, le-te pridobil, če pa sam ne razpolaga z dovolj zadostnega znanja, pa bi lahko postavil izvedenca, ki bi podal objektivno in strokovno utemeljeno poročilo o tem, ali je blagovna znamka, ki jo je do sedaj 10 let uporabljala tožnica, v Sloveniji splošno znana ali ne. Tožnica je lastnica materialnih pravic za uporabo blagovne znamke ''FIDIFARM v sliki'' in prijavitelj ni k oblikovanju te blagovne znamke v ničemer prispeval, saj je to izključno delo avtorjev, ki so sodelovali s tožnico. Verjetno bi se že iz samih listin, ki jih je predložil prijavitelj, dalo razbrati, da je prijavljeni znak enak žigu tožnice, kar dokazuje, da prijavitelj nima nikakršnih pravic do te blagovne znamke, saj je očitno, da ni bil v dobri veri, ko je znak, katerega je uporabljala tožnica, prijavil v registracijo pri toženki. Toženka bi s samim zaslišanjem prišla do relevantnih podatkov, ki bi ji omogočali bolj objektiven zaključek, vendar pa tega ni storila. Toženka je navedla tudi celo vrsto dokazil, ki jih je v odgovoru na ugovor navedel prijavitelj v svojem dopisu z dne 31. 8. 2004, se pa do njih ni z ničemer opredelila, niti jih ni dostavila tožnici, nedvomno pa so ta dokazila imela vpliv na odločitev toženke. Toženka zato v tem delu poleg kršitve postopka ni ugotovila materialne resnice. Mnenje prijavitelja je očitno služilo toženki pri odločitvi. Toženka bi morala dokazila najmanj dostaviti tožnici in jo pozvati, da se do njih opredeli. Tožnica je zato predlagala, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne toženki v ponoven postopek oziroma podrejeno, da sodišče s sodbo samo odloči o stvari.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo povzela potek dosedanjega postopka in dodatno še navedla, da je svojo odločitev sprejela izključno na osnovi določil ZIL-1, ki jih kot podlago za svoje odločitve sploh lahko uporablja. ZIL-1 vsebuje tudi določbe, ki so predmet sodnega varstva, je pa možno pravice uveljavljati le na ustreznem sodišču (Okrožno sodišče v B.) in ne pred toženko. To so na primer vsi primeri registracije znamk na osnovi slabovernih prijav. Očitek tožnice, da je svojo odločitev sprejela le na osnovi navedb in dokaznega gradiva prijavitelja, ki jih je posredoval toženki kot protiargumente na ugovorne navedbe tožnice, ne drži, prej nasprotno, saj konkretne navedbe in dokazno gradivo prijavitelja niso bili ključni pri odločanju, ker niso bili take narave, da bi bili relevantni. Zato jih je v odločbi le navedla, ni pa se do njih opredelila. Upoštevala je le dejstva in navedbe, ki jih je lahko upoštevala na podlagi določb ZIL-1. Bistvena so bila dejstva, ki jih je navedla že v razlogih izpodbijane odločbe, pri katerih v celoti vztraja, pri čemer pa je še poudarila, da pri presoji dokazov in ugotavljanju statusa znane znamke glede na določbe d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 uporablja skupna priporočila o varstvu znanih znamk, ki sta jih septembra 1999 sprejeli Skupščina Pariške unije za varstvo industrijske lastnine in Generalna skupščina Svetovne organizacije za intelektualno lastnino. Priporočila nimajo obvezne moči, gre za napotke, ki jih kot smernice uporabljajo poleg toženke tudi ostali uradi po svetu. Toženka je menila, da je predložene dokumente na podlagi kriterijev iz zgoraj navedenih priporočil ustrezno ocenila, pri čemer pa tožnica določenih trditev ni podprla z dokazi, temveč jih je le navedla. Glede zavrnitve razlogov po točki f) pa je toženka še navedla, da gre za navedbo brez ustreznih dokazov o avtorstvu, projektu izdelave, poleg tega pa gre za nov podatek, ki bi ga glede na 3. odstavek 14. člena Zakona o upravnih sporu lahko tožnica navedla oziroma natančneje opredelila že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Toženka tudi meni, da ni kršila določb ZUP, pri čemer pa je še opozorila, da je ZIL-1 v razmerju do ZUP lex specialis, glede ostalih kršitev pa se je sklicevala na sodbo Upravnega sodišča, opr. št. U 1406/2003 v primeru znamke št. ... 'F+ACE''. Tožnici je bila v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost za navedbo vseh argumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zavrniti registracijo prijavljene znamke, in predložitev ustreznih dokazov za dokazovanje dobre poznanosti oziroma slovečnosti znamke ''FIDIFARM''. Toženka pa je še pripomnila, da so navedbe tožnice o uporabi znaka na njeno odločanje irelevantne, saj uporaba znaka po ZIL-1 ni pogoj za registracijo prijavljene znamke, kot tudi uporaba znaka s strani drugega subjekta sama po sebi ni podlaga za zavrnitev take registracije. Toženka je zato predlagala, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

Podjetje ¨C.C.C., D., kot stranka z interesom na tožbo ni odgovorilo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita ter temelji na določbah ZIL-1. Po točki d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6 bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs, glede na točko f) istega odstavka pa, če bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljenim pravicam do imena, osebnega portreta, označbe za rastlinsko sorto, geografske označbe ali drugi pravici industrijske lastnine ali prej pridobljeni avtorski pravici, razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo takega znaka.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica v Republiki Sloveniji ni imetnica znamke, ki bi bila istovetna ali podobna prijavljeni znamki, čemur tudi tožnica ne ugovarja.

Nadalje pa sodišče pritrjuje ugotovitvam toženke, da tožnica v postopku ni izkazala obstoja zavrnilnih razlogov po zgoraj citiranih točkah d) in f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. V primeru sklicevanja na razloge po točki d) je tudi po oceni sodišča treba predložiti ustrezne dokaze o tem, da je neregistriran znak v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu 6 bis člena Pariške konvencije ali 3. odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs, pri čemer je izbira dokazov v prosti presoji stranke. Podlago za tak zaključek dajejo določbe 2. odstavka 102. člena ZIL-1 ter 8. člena Pravilnika o vsebini prijave znamke (Uradni list RS, št. 102/01). Iz priloženih dokazov mora izhajati, da v javnosti obstaja zadostna stopnja poznavanja znamke, na kar kažejo predvsem podatki o številu ljudi, ki poznajo znamko, podatki o tržnem deležu, ki ga znamka obsega, podatki o intenzivnosti uporabe znamke ter investicije v promocijo znamke. Pri tem se morajo podatki nanašati na območje ter na časovno obdobje, za katera se dobra poznanost dokazuje. Dokazno in trditveno breme v zvezi s tem nosi vložnik ugovora, kot dokaz pa se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru (določba 164. člena ZUP).

Kot je razvidno iz upravnih spisov in kot je tudi ugotovila toženka, tožnica k ugovoru ni predložila listin, katere je navedla kot dokaze k svojim trditvam, zaradi česar bi po oceni sodišča toženka lahko zavrnila ugovor že na tej podlagi, vendar pa je pri svojem odločanju v obravnavanem primeru upoštevala promocijsko gradivo, ki ga je tožnica priložila kot dokazno gradivo pri ugovoru na znamko št. ... ''Fidi koencim 10'', in ugotovila, da znak, ki ga uporablja v gospodarskem prometu tožnica, ni v Sloveniji dobro znana znamka. Tudi po presoji sodišča listin, ki jih je presodila toženka, ni mogoče šteti za zadosten dokaz, da je znak FIDIFARM dobro poznana znamka javnosti na območju Republike Slovenije. Sodišče se strinja s toženko, da podatki o stroških oglaševanja, brez dodatnih primerjalnih podatkov oglaševanja podobnih izdelkov sorodnih družb ter članki v časopisih in revijah, ki ne izvirajo iz neodvisnega vira, ne dokazujejo, da je znak FIDIFARM znak, ki ima v Sloveniji status dobro znane znamke. Posledično tožnica v tožbi neutemeljeno ugovarja nepravilno dokazno oceno toženke, saj je le-ta pri presoji vsake posamezne listine navedla tudi kriterije, po katerih jih je presojala.

V zvezi s tožbenimi ugovori o kršitvi temeljnih načel splošnega upravnega postopka sodišče nadalje ugotavlja, da niso utemeljeni. Po določbi 1. odstavka 6. člena ZIL-1 se določbe ZUP uporabljajo subsidiarno le za tista vprašanja, ki niso urejena z ZIL-1. Določbi 101. in 102. člena ZIL-1 sta specialni določbi, ki se nanašata na ugovor zoper registracijo znamke. V določbi 101. člena ZIL-1 je tako določeno, pod kakšnimi pogoji je mogoče ugovor, ki mora vsebovati ustrezne dokaze, vložiti, z določbo 102. člena pa je prijavitelju zagotovljena možnost, da se z ugovorom seznani, in nanj poda odgovor v obliki mnenja (določba 1. odstavka), toženka pa preveri utemeljenost navedb v ugovoru na podlagi ugovora in morebitnega mnenja prijavitelja (določba 2. odstavka). Toženka tako glede na določbo 101. člena ZIL-1 ni dolžna strank pozivati k predložitvi dodatnih dokazov, saj ima vložnik ugovora v tem postopku aktivno vlogo tako glede navajanja dejstev kot tudi predlaganja dokazov, kar pomeni, da tudi ni bilo kršeno načelo materialne resnice (določba 8. člena ZUP). Ugovorni postopek je namreč večstrankarski postopek med strankami z nasprotujočimi interesi, zaradi česar toženka dejansko stanje ugotavlja zgolj v okvirju dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke, in ni dolžna izvajati nobenih drugih dokazov. Toženka je v tej zvezi tožnici tudi pravilno pojasnila, da dokazov, ki jih je k mnenju priložil prijavitelj, ni posebej ocenila, saj za odločitev o stvari niso bili pravno pomembni. Sodišče tako ugotavlja, da so bili dokazi s strani toženke pravilno presojeni, iz ugotovljenih dejstev pa je bil tudi napravljen pravilen sklep o dejanskem stanju, toženka pa je tudi podala zadovoljivo obrazložitev v izpodbijani odločbi. Toženka pa tudi ni bila dolžna posredovati tožnici mnenja prijavitelja znamke na ugovor, saj glede na zgoraj citirano določbo 2. odstavka 102. člena zakon nadaljnjih vlog strank ne predvideva. Z vložitvijo ugovora in mnenja na ugovor je tako vložniku ugovora in prijavitelju znamke dana možnost, da se izjasnita o dejstvih in okoliščinah, ki so za odločitev pomembne, s čimer je po mnenju sodišča izpolnjen procesni standard iz določbe 7. člena ZUP (varstvo pravic stranki in varstvo javnih koristi) in iz določbe 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke).

Sodišče pa se tudi strinja z ugotovitvijo toženke, da tožnica ni navedla razloga, zakaj se sklicuje na obstoj zavrnilnega razloga po točki f), zaradi česar je tudi pravilno zaključila, da preizkusa ugovora na tej podlagi ne more opraviti. Šele v tožbi je navedla, da gre za kršitev prej pridobljene avtorske pravice, zaradi česar toženka tega ugovora v izpodbijani odločbi ni mogla upoštevati. Sodišče pa navedene navedbe tudi ni moglo obravnavati, saj se v postopku pred sodiščem lahko navajajo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le v primeru, ko stranka opraviči, zakaj jih ni mogla predložiti že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, česar pa tožnica ni storila (določba 3. odstavka 14. člena ZUS - Uradni list RS, št. 50/97 s spremembami- v zvezi z določbo 104. člena ZUS-1).

Ker je tako sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba toženke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1.