Jedro

Tožnik v tožbi tudi ne konkretizira, kako bi ga ogrozilo njegovo odklanjanje sodelovanja z albanskimi uporniki, prav tako ne konkretizira trditve, da je bilo preganjanje s strani posameznikov, ki so člani Kosovskega varnostnega korpusa, skrito in nekontrolirano. Prav tako sodišče sprejema zaključke tožene stranke, da tožnikove navedbe in nekonkretizirana bojazen pred maščevanjem glede na objektivne okoliščine na Kosovu oziroma v A ne dajejo opore za ugotovitev, da bi bil tožnik v primeru vrnitve preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja. Tožena stranka je presodila oceno stanja na Kosovu in sicer na podlagi aktualnih poročil tako vladnih kot nevladnih organizacij. Tudi te sodišče šteje za verodostojni vir informacij, pri tem pa tožnik v tožbi teh virov tudi ne izpodbija. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila subjektivne okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, in objektivne okoliščine, ki jih je ugotovila na podlagi aktualnih poročil in zato pravilno zaključila, da tožnikov subjektivni strah ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi na Kosovo tožnik dejansko ogrožen.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji, hkrati pa je določila, da mora državo zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka navaja, da je tožnik kot glavni razlog za odhod iz matične države in vložitev prošnje za azil navedel preganjanje s strani Albancev. Tožnik prihaja iz nacionalno mešane družine, oče je po nacionalnosti Albanec, mati Srbkinja, živeli pa so v kraju A, v katerem je večinsko prebivalstvo albansko. Tožnik je navedel, da so ga Albanci obravnavali kot Srba in to dejstvo naj bi bil vzrok vseh težav zaradi katerih je moral zapustiti matično državo. Prav tako so ga Albanci vsak dan verbalno maltretirali, poniževali in ga maltretirali tudi fizično, pri tem je navedel nekaj dogodkov. Tožena stranka je preverila splošno stanje v Srbiji in Črni gori oziroma na Kosovu in povzela poročilo z naslovom "Poročilo Generalnega sekretarja Združenih narodov: Začasna uprava misije na Kosovu", ki je bilo objavljeno dne 29. 1. 2003 in iz katerega izhaja, da se je leta 2002 na Kosovo vrnilo 2.668 pripadnikov manjšin, med njimi 35 % kosovskih Srbov. Tožena stranka je preučila tudi razmere v občini A in preverila podatke Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OECE, pravilno: OSCE), misije na Kosovu z naslovom: "A, februar 2003", iz katere izhaja, da Albanci v tej občini predstavljajo večinsko prebivalstvo, v občini pa je velika brezposelnost. Prebivalci imajo zagotovljene zdravstvene storitve, varnost je zagotovljena s strani UNMIK policije in v občini delujejo tudi nevladne organizacije. Glede na to, da je tožnikova mati po narodnosti Srbkinja, oče pa Albanec, je tožena stranka preučila položaj oseb, ki prihajajo iz narodnostno mešanih zakonskih zvez. Preučila je poročilo britanskega notranjega ministrstva z naslovom: "Operativne smernice - Kosovo, februar 2003", iz katerega tudi izhaja sklep, da so se varnostne razmere za ljudi mešane narodnosti izboljšale, v primeru posebnih okoliščin, če ne bi imele ustrezne zaščite, pa je rešitev selitev v notranjost pokrajine. Tožnik je tudi opisal več dogodkov, iz katerih izhaja, da so ga nadlegovali Albanci, med njimi tudi pripadniki TMK. Tožena stranka je na podlagi poročil ugotovila, da je TMK albanska kratica za Kosovski varnostni korpus, ki je bil ustanovljen septembra 1999 in je nadomestil Kosovsko osvobodilno armado (OVK), ki je bila razpuščena in razorožena. Naloga tega korpusa je varovanje kosovskih prebivalcev pred naravnimi katastrofami, pred nasiljem, ki ga povzroča človek, nudenje pomoči pri obnovi itd., zato se dejavnost financira s strani prostovoljnih donacij držav članic Združenih narodov. Iz poročila z naslovom "Kosovski varnostni korpus - privatna vojska mafije" sicer izhaja, da naj bi bili nekateri člani vključeni v kazniva dejanja, vendar so reagirali predstavniki mednarodnih organizacij tako, da bodo storilci kaznivih dejanj odgovarjali. Iz poročila organizacije OSCE z naslovom: A, februar 2003, izhaja, da imajo pripadniki Kosovskega varnostnega korpusa različne enote v Suvi Reki. Tožena stranka je preučila poročilo organizacije OSCE in članek z naslovom: Člani Kosovskega varnostnega korpusa imajo mogoče kontakte s teroristi z dne 11. 5. 2003, članek z naslovom: Kosovski varnostni korpus - privatna vojska mafije z dne 20. 10. 2003, poročilo organizacije UNMIK z naslovom: Kosovski varnostni korpus in ti viri ne poročajo o tem, da bi pripadniki tega korpusa v Suvi Reki povzročali kakšna kazniva dejanja. Tožnik je navedel, da so mu po končani vojni grozili pripadniki OVK, ker se jim ni priključil v času vojne, ker je bil takrat v Nemčiji. Tožena stranka pa ugotavlja, da te grožnje ne kažejo na kakšno resno preganjanje, saj naj bi se zgodile leta 1999 in zaradi njih tožnik ni odšel iz matične države in je v njej ostal še štiri leta. Tožnik je tudi navedel, da so ga verbalno in fizično maltretirali Albanci in pripadniki Kosovskega varnostnega korpusa. Tožena stranka pri tem poudarja, da ga niso preganjale sile Kosovskega varnostnega korpusa kot take, ampak so ga šikanirali posamezniki, ki naj bi bili člani tega korpusa. Tožnik jih je celo poznal, zato se tožena stranka sprašuje, kaj je dejanski vzrok tega preganjanja. Tožnik pa niti v enem primeru, ko naj bi ga napadli omenjeni pripadniki, dogodka ni prijavil policiji, niti ni iskal zaščite države in zato ne more trditi, da mu država te zaščite ni nudila. Tožena stranka še navaja, da je šlo za posamične dogodke in ne za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic, pri katerih ne bi bila prisotna zaščita države. Tožena stranka pri tem poudarja, da sta tožnik in njegova družina ob takem napadu iskala zaščito države in jo tudi dobila, saj je sam tožnik povedal, da so v enem primeru dogodek prijavili silam UNMIK, ki je takoj prišla na kraj dogodka in tudi odkrila storilca. Tožnik tako ni bil podvržen takemu trpljenju, ki bi pri njem povzročil strah, zaradi katerega se ne bi upal obrniti na oblast po zaščito. Tožena stranka se sklicuje na knjigo Zakon o statusu begunca avtorja James C. Hathaway. Tožena stranka tako ugotavlja, da pri tožniku ne gre za preganjanje kot trajno ali sistematično nesposobnost države, da bi zaščitila posameznika pri kršenju ene izmed bistvenih pravic in svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti. Pri tem pa tožena stranka tudi ugotavlja, da maltretiranja, ki ga je opisal tožnik, ni mogoče šteti za preganjanje, ki bi izhajalo iz narodnostne pripadnosti, ob upoštevanju, da je tožnik sam narodnostno neopredeljen, saj se ne prišteva niti k Albancem niti k Srbom. Tudi kot pripadnik Jehovih prič v matični državi ni bil preganjan, prav tako tudi ne zaradi političnega prepričanja, zato sklicevanje na priznanje azila, ki bi izhajalo iz njegove verskega ali političnega prepričanja ni utemeljeno. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja ni utemeljen. Prav tako tožena stranka meni, da tožnik ne bo utrpel nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kar bi bilo v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in se pri tem sklicuje na že navedeno poročilo Generalnega sekretarja Združenih narodov Začasna uprava na Kosovu z dne 29. 1. 2003, ki govori o tem, da se je na Kosovu v letu 2002 vrnilo 2.668 pripadnikov manjšin, med njimi 35 % kosovskih Srbov. Poleg tega tožena stranka poudarja, da na tožnikovem domu v A še vedno živita tožnikova starša, ki sta pripadnika mešane družine in tožena stranka navaja, da če bi pri tožniku obstajal subjektivni strah pred preganjanjem, potem v matični državi ne bi mogla živeti niti njegova starša. Tožena stranka se sklicuje tudi na omenjeno poročilo in navaja, da iz njega izhaja, da je osebam iz mešane družine na Kosovu zagotovljeno dovolj zaščite. Tožena stranka ocenjuje izjavo tožnika kot verodostojno, vendar zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa 2. odstavek 1. člena Zakona o azilu, prav tako pa tudi ne pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se ga ne vrne v njegovo izvorno državo. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikov subjektivni strah ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen. Tožena stranka je hkrati določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da odločba tožene stranke ni pravilna zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Tožnik navaja, da je izpovedal, da je bil zaradi tega, ker izhaja iz mešanega zakona pogosto maltretiran, psihično in tudi fizično napaden s strani Albancev. Med vojno se ni boril na strani OVK, ampak je bil v Nemčiji. Preganjanje je bilo konstantno in se je stopnjevalo do te mere, da je resno razmišljal o samomoru. Starša sta že starejši osebi in sta, zlasti tožnikova mati, prisiljeni ostati ves čas doma in ne zapuščata hiše. Da bi tožnik ostal v samodoločenem hišnem priporu je nečloveško, nehumano in povsem nemogoče, saj se mora zaradi lastnega preživetja gibati po mestu. Tožena stranka napačno ugotavlja, da je šlo le za posamične primere preganjanja, pripadniki albanske narodnosti so ga namreč konstantno šikanirali, maltretirali, nadlegovali in to se je v zadnjem času stopnjevalo, grozili so mu tudi s smrtjo, če ne zapusti države. Tožnik je tudi na zaslišanju izjavil, da so ga vedno, ko je odšel iz hiše, verbalno maltretirali in mu grozili, da ga bodo ubili. Tožnik navaja, da ni relevantno, da se šteje za narodnostno neopredeljenega, ampak je dejstvo, da izvira iz srbsko-albanskega zakona, kar ga ogroža. Tožena stranka očita, da si tožnik ni poiskal zaščite na policiji, vendar pa ga o tem ni zaslišala in ni drugače izvedela zakaj se je bal prijaviti napadalce. Tožnik je prepričan, da bi si v primeru prijave policiji nakopal dodatno sovraštvo napadalcev in ti bi se mu maščevali in ga ubili. Nadalje navaja, da je splošno znano dejstvo, da Srbi niso varni na tem področju, da se je večina izselila ali pa so jih pregnali iz njihovih domov. Obstajajo poročila, da se še vedno dogajajo maščevanja nad pripadniki srbske nacionalnosti, pogosto s smrtnim izidom. Med albansko večino na Kosovu vlada prepričanje, da maščevanje ni zločin, med Albanci pa ni skoraj nobenega odpora proti povojnim zločinom nad srbskimi civilisti. Niti policijske enote UNMIK niti sodni sistem pod administracijo Združenih narodov ne zagotavljata delovanja pravne države in sodstva, zato so dejanske in potencialne žrtve zločinov nezavarovane pred samovoljnim ravnanjem storilcem. Ravno navedbe tožene stranke, da tožnika niso preganjale sile Kosovskega varnostnega korpusa kot takega, ampak posamezniki, člani tega korpusa, pomeni, da je bilo to preganjanje toliko bolj skrito in nekontrolirano. To potrjuje podatek tožene stranke, da naj bi bili nekateri člani Kosovskega varnostnega korpusa vključeni v kazniva dejanja. Tožena stranka je neupravičeno in nezakonito prevalila dokazno breme na tožnika, ko navaja, da za navajanje groženj tožnik nima nikakršnih dokazov. Toženo stranko veže načelo materialne resnice in mora ugotoviti resnično stanje stvari. Tožnika ogroža tudi odklanjanje sodelovanja z albanskimi uporniki in je tožena stranka preuranjeno zaključila, da te grožnje ne kažejo na resno preganjanje. Tožnik se je v matično državo vrnil leta 2000 in je bil takrat izpostavljen fizičnemu in psihičnemu nasilju. Tožena stranka ni pojasnila zakaj meni, da trajno šikaniranje in maltretiranje zanjo ne pomeni resnega preganjanja. Dejstvo je, da so tožnika preganjali člani Kosovskega varnostnega korpusa, zaradi nesodelovanja z OVK pa se je sovraštvo etničnih Albancev do tožnika še povečalo. Tako obstaja nevarnost maščevanja v primeru tožnikove vrnitve zaradi nesodelovanja v OVK. Tožena stranka povzema situacijo na Kosovu samo na splošno in ni v zvezi z obstojem humanitarnih razlogov pri tožniku ugotavljala ali so okoliščine, zaradi katerih tožnik prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožen in nadalje ali je njegov strah objektivno pogojen. Tožena stranka v predmetni zadevi ni izvedla ugotovitvenega postopka glede okoliščin dejanskega stanja in ni ugotavljala individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost vrnitve. Tožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up 78/00. Objektivne okoliščine vsekakor niso takšne, da bi se tožnik mogel brez škode za fizično in psihično integriteto vrniti v matično državo. Tudi v primeru, če bi bila vrnitev v matično okolje sicer varna, glede na okoliščine, v katerih se tožnik nahaja, za njega niso varne. Navaja, da je potrebno objektivne okoliščine, ki pomenijo ogrožanje osebne varnosti posamezne osebe razlagati le na podlagi vseh relevantnih okoliščin vsakega konkretnega primera in pri tem je potrebno upoštevati vse okoliščine in celo ne samo tistih, ki so povezane z ogrožanjem življenja in telesa. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke spremeni in ugodi njegovi prošnji oziroma da se odločba odpravi in vrne zadeva v ponovni postopek, hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba zavrne. Poudarja, da se je oprla na najnovejša poročila, ki se nanašajo na stanje v tožnikovi matični državi, tožnikove navedbe pa se nanašajo na poročila za stanje v državi v letu 2002. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00, 67/01 in 98/03, v nadaljevanju: ZAzil) določa v 2. odstavku 1. člena, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zašito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik kot razlog za zapustitev matične države navedel, da je bil preganjan s strani Albancev, ker se ni boril na strani OVK. Tožnik v tožbi trdi, da je bilo to preganjanje konstantno in da se je stopnjevalo.

Tožena stranka je preverila splošno stanje v Srbiji in Črni gori in zlasti na Kosovu, preverila pa je tudi stanje v A, od koder tožnik prihaja. Tožena stranka je preučila poročilo Generalnega sekretarja ZN, ki je bilo objavljeno 29. 1. 2003 in iz katerega izhaja, da se je leta 2002 na Kosovo vrnilo 2.668 pripadnikov manjšin, med njimi 35 % kosovskih Srbov. Tožnik je tudi navedel, da je njegova mati po narodnosti Srbkinja, oče pa Albanec, zato je tožena stranka preučila položaj oseb, ki prihajajo iz narodnostno mešanih zakonskih zvez in se pri tem oprla na poročilo britanskega notranjega ministrstva z naslovom "Operativne smernice - Kosovo", objavljeno februarja 2003. Pri tem tožena stranka poudarja, da so se varnostne razmere za ljudi mešane narodnosti izboljšale in zato njihove zahteve ne izpolnjujejo pogojev za azil ali humanitarno zaščito. Tožena stranka je ugotovila, da so tožniku po končani vojni grozili pripadniki OVK, ker se jim ni priključil v času vojne (hkrati pa je ugotovila, da je bil tožnik v času vojne v Nemčiji), vendar te grožnje ne kažejo po mnenju tožene stranke na kakšno resno preganjanje, saj so se zgodile leta 1999 in tožnik zaradi njih (tedaj) ni odšel iz države. Tožena stranka je tudi ugotovila, da kot pripadnik Jehovih prič v državi ni bil preganjan, prav tako pa tudi ne zaradi političnega prepričanja, hkrati pa je tožena stranka ugotovila, da tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja ni utemeljen. Tožnik je sicer navedel, da so mu po končani vojni grozili pripadniki OVK, ker se jim ni priključil, vendar tožena stranka zaključuje, da se je to zgodilo leta 1999 in da je tožnik po tem še štiri leta ostal v državi, tožnik pa v tožbi tega zaključka ne izpodbija. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bil med vojno v Nemčiji in na Kosovo se je vrnil avgusta leta 2000 in zato sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo zaključku tožene stranke, da grožnje pripadnikov OVK, ki jih zatrjuje tožnik, ne kažejo na takšno resno preganjanje, saj se je tožnik v avgustu 2000 vrnil na Kosovo in je na Kosovu ostal še vse do avgusta 2003. Ravno zaradi tega sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo oceni tožene stranke, da v tem primeru ne gre za utemeljen strah oziroma resno preganjanje s strani pripadnikov OVK, ker se jim ni priključil v času vojne. Tožena stranka je tudi preverila tožnikove navedbe, da so ga verbalno in fizično maltretirali tako Albanci kot pripadniki Kosovskega varnostnega korpusa. Po presoji sodišča se je tožena stranka pravilno opredelila do trditev tožnika, da so ga maltretirali Albanci, tožena stranka je pri tem, tudi po presoji sodišča, pravilno poudarila, da je nekatere, ki so ga po tožnikovih besedah maltretirali oziroma šikanirali, tožnik celo poznal, zato sodišče lahko sledi toženi stranki, ko se sprašuje po dejanskem vzroku takšnega zatrjevanega preganjanja ob dejstvu, da tožnik tega ni prijavil na policiji. Tožnik v tožbi sicer navaja, da mu tožena stranka to očita, vendar da ga o tem ni zaslišala in pri tem navaja, da je prepričan, da bi si v primeru prijave na policiji nakopal dodatno sovraštvo napadalcev. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika pa izhaja, da je bil tožnik seznanjen z določilom 3. odstavka 24. člena ZAzil in je bil tako dolžan med drugim tudi predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane, na zaslišanju pa je bila navzoča tudi tožnikova odvetnica, zato je bila ob zaslišanju tožniku dana možnost, da pojasni vse okoliščine in tudi okoliščine v zvezi s posledicami morebitne neprijave na policiji, vendar se o tem tožnik ni izjavil. Ravno nasprotno pa je tožnik povedal za dogodek iz leta 2000, ko je priletelo poleno v okno doma in je njegov oče prijavil dogodek na policiji, pri silah UNMIK in je bilo tudi ugotovljeno, kdo je to storil. Tako sodišče lahko sledi zaključku tožene stranke, da tožnik ni iskal zaščite države in tudi, da tožnik ne more trditi, da mu država te zaščite ni nudila, saj je sam tožnik povedal o tem dogodku v zvezi s polenom, ki je bilo vrženo v okno. Prav tako se je tožena stranka pravilno opredelila do izpovedbe tožnika v zvezi z zatrjevanim maltretiranjem, sodišče lahko sledi razlogom tožene stranke, da teh dogodkov ni prijavil na policiji in da je šlo le za posamične dogodke in ne za trajno in sistematično kršenje tožnikovih človekovih pravic. Tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno zaključuje, da je tožnik oziroma njegova družina dobila pomoč policije oziroma sil UNMIK takrat, ko so se nanje obrnili.

Tožnik se v tožbi sklicuje na poročila o maščevanju nad pripadniki srbske nacionalnosti, vendar teh poročil ne konkretizira, ne omenja oziroma jih tudi tožbi ne prilaga. Prav tako ne konkretizira in ne dokazuje trditev, da sile UNMIK in sodni sistem pod upravo Združenih narodov ne daje zaščite pred samovoljnim ravnanjem storilcev, vendar se pri tem tudi ne sklicuje in ne navaja konkretnih poročil. Sodišče tem tožbenim navedbam ni moglo slediti ob dejstvu, da je tožena stranka pridobila aktualna poročila o stanju na Kosovu in Suvi Reki, prav tako pa se je opredelila tudi do navedbe tožnika, da so ga nadlegovali Albanci, pripadniki TMK, upoštevala je tudi več poročil, ki so vsa aktualna in iz katerih ne izhaja, da bi pripadniki tega korpusa v A povzročali kazniva dejanja. Ker tožnik v tožbi tudi ne konkretizira, kako bi ga ogrozilo njegovo odklanjanje sodelovanja z albanskimi uporniki, prav tako ne konkretizira trditve, da je bilo preganjanje s strani posameznikov, ki so člani Kosovskega varnostnega korpusa, skrito in nekontrolirano. Tožena stranka je tudi preučila sedanje razmere na Kosovu in v A in se oprla na najnovejše in aktualne podatke, pri tem je poudarila, da se je v letu 2002 vrnilo na Kosovo več pripadnikov manjšin. Tožena stranka povzema ta poročila in zato lahko sodišče sledi njenemu zaključku, da so se varnostne razmere na Kosovu izboljšale in tudi razmere za ljudi mešane narodnosti. Tožnik v tožbi ne izpodbija zaključka tožene stranke o izboljšanju razmer na Kosovu oziroma ne navaja v čem bi bil zaključek tožene stranke napačen in pri tem ne navaja nobenih okoliščin oziroma ne predlaga dokazov. Ker pa se je tožena stranka pri svojem zaključku oprla na podatke, ki izhajajo iz aktualnih poročil o stanju na Kosovu, sodišče nima razlogov, da ne bi tem zaključkom tožene stranke v celoti sledilo. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem s strani Albancev, ker se ni boril na strani OVK, ker tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da se je vrnil na Kosovo avgusta 2000 in ostal do avgusta 2003. V zvezi z grožnjami pripadnikov OVK, ki jih zatrjuje tožnik, pa sodišče lahko sledi oceni tožene stranke, da ne gre za resno preganjanje s strani pripadnikov OVK. Tožena stranka se je tudi opredelila do zatrjevanj o nadlegovanju Albancev, pripadnikov TMK, pri tem pa upoštevala aktualna poročila, iz katerih ne izhaja, da bi ti pripadniki v Suvi Reki povzročali kazniva dejanja. Sodišče tako lahko sledi zaključku tožene stranke, da tožnik ne izkazuje utemeljenega strahu zaradi zatrjevanega preganjanja oziroma maščevanja Albancev, živečih v A, zaradi katerega tožnikova vrnitev naj ne bi bila varna. Prav tako sodišče sprejema zaključke tožene stranke, da tožnikove navedbe in nekonkretizirana bojazen pred maščevanjem glede na objektivne okoliščine na Kosovu oziroma v A ne dajejo opore za ugotovitev, da bi bil tožnik v primeru vrnitve preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja. Tožena stranka je presodila oceno stanja na Kosovu in sicer na podlagi aktualnih poročil tako vladnih kot nevladnih organizacij. Tudi te sodišče šteje za verodostojni vir informacij, pri tem pa tožnik v tožbi teh virov tudi ne izpodbija.

Tožena stranka je zaključila, da tožnik v primeru vrnitve v matično državo ne bi utrpel nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Tožena stranka se je pri tem oprla na poročilo z naslovom "Začasna upravna na Kosovu" z dne 29. 1. 2003 in na dejstvo, ki ga je tožnik navedel, da v A še vedno živita njegova starša. Tožnik v tožbi graja, da tožena stranka ni izvedla postopka ugotavljanja okoliščin dejanskega stanja, vendar pri tem ne navaja katerih okoliščin tožena stranka ni ugotovila in teh okoliščin tudi ne navaja in ne obrazlaga. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila subjektivne okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, in objektivne okoliščine, ki jih je ugotovila na podlagi aktualnih poročil in zato pravilno zaključila, da tožnikov subjektivni strah ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi na Kosovo tožnik dejansko ogrožen.

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ocenila vse okoliščine za priznanje azila, ki jih je navedel tožnik in ki jih je tožena stranka pridobila v zvezi s stanjem v tožnikovi izvorni državi in zato pravilno zaključila, da ne obstajajo razlogi za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožena stranka je v skladu z 2. alineo 1. odstavka 34. člena ZAzil določila tudi rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Temu predlogu je sodišče ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa sicer izhaja, da si je tožnik po prihodu v Slovenijo našel zaposlitev, vendar je pri svoji odločitvi sodišče upoštevalo zlasti njegov status, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks.