Jedro

Posest pravice stvarne služnosti se pridobi z dejanskim izvajanjem upravičenj, ki tvorijo vsebino te pravice. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnika posesti pravice stvarne služnosti nista imela, saj sta parcelo tožencev, zaradi nasprotovanja tožencev in zaradi tam parkiranih osebnih avtomobilov tožencev, lahko uporabljala le na skrivaj, ko tožencev ni bilo doma in ko toženca na svojem dvorišču nista parkirala svojih vozil.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi pobijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da sta toženca dolžna s parc. št. 870 k.o. I. mesto izpred vrat v garažo tožečih strank na parc. št. 867 k.o. I. mesto odstraniti dve kovinski palici, zabiti v tla na razdalji cca 2 m in mednju vpeto vrvico z zastavicama ter odstraniti tam parkirana avtomobila, in sicer na takšno razdaljo od garaže, da bosta tožnika lahko nemoteno prihajala z avtomobilom v in iz garaže na parc. št. 867, v roku 24 ur ter da se jima prepove vsakršno takšno ali podobno motenje posesti prehoda z vozilom v garažo ali iz nje, pod grožnjo izreka denarne kazni v znesku 800.000,00 SIT (točka I izreka). Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe (točka II izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta nerazdelno dolžna povrniti tožencema njune pravdne stroške v znesku 195.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2004 dalje.

Proti temu sklepu se pravočasno, po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika in predlagata spremembo sklepa z ugoditvijo zahtevku, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navajata, da je sklep nepravilen. Zgrešeni so zaključki v obrazložitvi sklepa, da tožeča stranka pred motilnim dejanjem ni bila v posesti prehoda v garažo. Tak zaključek je sodišče, kot samo pove, sprejelo na podlagi izjav strank in prič. Pravi, da je bil režim parkiranja na dvorišču pred garažo tožeče stranke tudi preden sta toženca postala lastnika nepremičnine tak, da so tudi prejšnji stanovalci hiše G. parkirali vozila pred garažo tožeče stranke in da zato že tedaj nista bila posestnika prehoda z vozilom v garažo. Po oceni sodišča je tožeča stranka uporabljala dohod v garažo preko parcele, sedaj v lasti tožene stranke le v odsotnosti tožene stranke. Tako stališče je zgrešeno. Ravno iz izpovedi večine prič je ugotoviti, da sta tožnika imela do motilnega dejanja vsaj 28 let neoviran prehod v garažo. Iz zapisnika o ogledu pa je ugotoviti, da je ravno preko dvorišča urejen dostop v garažo tožeče stranke. Sklicevanje prvega sodišča na viciozno posest je zato brez vsakega temelja. Pa tudi, če bi bila (kar sicer v danem primeru ni) pa sodišče prve stopnje spregleda določbo 2. odst. 78. čl. ZTLR, ki se uporablja v konkretnem primeru. Torej, tudi če bi tožnika imela posest pridobljeno s silo, na skrivaj ali zlorabo zaupanja, že samo sodišče prve stopnje v razlogih pove, da naj bi takšna posest obstajala najmanj odkar sta toženca postala lastnika, bi tožnika tudi imela posestno varstvo. Že zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, kar lahko popravi pritožbeno sodišče s spremembo odločitve. Tožnika sta bila dejansko uporabnika prehoda in ga tedaj imela v več 10 let dolgi posesti. Sprememba lastništva z nakupom nepremičnine po toženi stranki ni v ničemer spremenila tega stanja do motilnega dejanja.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika sta še v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR vložila tožbo zaradi motenja posesti dostopa oz. prehoda do svoje garaže po parceli tožencev, ki naj bi ga toženca storila s tem, ko sta na svoje zemljišče, pred garažo tožnika, zabila dve palici ter parkirala svoj osebni avtomobil in s tem tožniku onemogočila prehod (z avtomobilom) do garaže. Toženca sta se med drugim branila tudi s trditvami, da tožnika posesti pravice stvarne služnosti prehoda nimata. Sodišče prve stopnje je temu ugovoru tožencev pritrdilo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnika posesti pravice stvarne služnosti nista dokazala. Kot izhaja iz dejanskih zaključkov sklepa, ki jih pritožba ni izpodbila, sta tožnika, odkar sta postala toženca lastnika parc. št. 870 k.o. I. (od leta 1998), lahko uporabljala del te parcele za uvoz in izvoz iz garaže le v odsotnosti tožencev, to je tedaj, ko toženca nista imela parkiranih svojih avtomobilov na njuni parceli. Po mnenju prvostopenjskega sodišča le z nekajkratnimi vožnjami osebnega vozila tožnikov v oz. iz garaže po delu parcele tožencev in še to v bistvu na skrivaj in le tedaj, ko tožencev ni bilo doma, tožnika nista pridobila posesti. S takim razlogovanjem sodišča prve stopnje se strinja tudi pritožbeno sodišče. Spor je, glede na določbo 268. čl. Stvaropravnega zakonika - SPZ potrebno obravnavati po določbah ZTLR. Ta v 3. odst. 70. čl. določa, da ima posest stvarne služnosti, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Posest pravice stvarne služnosti se pridobi z dejanskim izvajanjem upravičenj, ki tvorijo vsebino te pravice. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnika posesti pravice stvarne služnosti nista imela, saj sta parcelo tožencev, zaradi nasprotovanja tožencev in zaradi tam parkiranih osebnih avtomobilov tožencev, lahko uporabljala le na skrivaj, ko tožencev ni bilo doma in ko toženca na svojem dvorišču nista parkirala svojih vozil. Pritožbena trditev, da sta imela tožnika do motilnega dejanja vsaj 28 let neoviran prehod v garažo ne drži, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, tudi z izpovedjo prvotožnika. Zmotno pa je tudi nadaljnje pritožbeno razlogovanje in pritožbeno sklicevanje na 2. odst. 78. čl. ZTLR. Sodišče prve stopnje te določbe ni spregledalo. V obravnavanem primeru ta določba sploh ne pride v poštev, zato je prvostopenjsko sodišče ni uporabilo. Ne gre za to, da bi imela tožnika posest, pridobljeno s silo, gre za to, da tožnika posesti sploh nista dokazala. V sklepu ugotovljena dejstva so zato narekovala prav tako materialnopravno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi ne tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo pobijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).