Jedro

Dediči solidarno odgovarjajo za zapustnikove dolge in sicer vsak do višine svojega dednega deleža. Če eden izmed dedičev v celoti poravna zapustnikov dolg, upnik ne more več uspeti s tožbo zoper ostale dediče. Določilo 4. odstavka 142. člena ZD ureja razmerje delitve dolgov med dediči, ne pa njihovo odgovornost napram upniku, ki je urejena v 3. odstavku citiranega člena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo v višini 317,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka izpolnitvenega roka iz te točke odločbe do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi ji toženka A. M. plačala znesek 11.581,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27.1.2007 dalje do plačila. Posledično je tožniku naložilo tudi, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 2.610,93 EUR s pripadajočimi obrestmi. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila tožnikova terjatev iz naslova pomoči zapustniku že v celoti plačana s strani dedinje M. J. D., zato sedanja toženka tožniku ne dolguje ničesar.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je vrednost njene terjatve do zapustnika 9.352,14 EUR. Vendar pa ocenjuje, da bi tožniku sodišče moralo prisoditi vsaj polovico tega zneska oziroma 4.676,07 EUR. Upnik lahko kateremukoli od dolžnikovih dedičev obveznost oprosti, tako da drugi solidarno odgovarjajo za obveznost, zmanjšano za del, ki glede na medsebojna razmerja odpade na tistega dediča, ki mu je bil dolg parcialno odpuščen. To pomeni, da je vsak od dedičev samostojna stranka, njihova dejanja ali opustitve pa ne koristijo drugim sospornikom. Plačilo zneska s strani M. J. B. torej po sodni praksi Vrhovnega sodišča ne more biti v korist toženke A. M., zato bi sodišče moralo toženki naložiti v plačilo polovico tožnikove terjatve do zapustnika, ne glede na ravnanje M. J. B. Sodišče je zmotno uporabilo 142. člen Zakona o dedovanju o odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnik od zapustnika prejel korist minimalno v višini 3.356,00 EUR. Za tako ugotovitev ni podlage v izvedenih dokazih, saj iz izpovedbe M. K. ne izhaja, da bi znesek za pripeljano seno obdržal tožnik, ki je izpovedal, da je kupnina šla zapustniku. Ni moč najti opore za zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pobiral pridelek iz dveh zapustnikovih njiv, ki jih je sicer obdeloval. To je vedela povedati le toženka, njena izpovedba pa ni podkrepljena z drugimi dokazi. Ker je tožnik lastnik večje kmetije, ni razloga, da bi pobiral pridelke z zapustnikovih njiv. Edina korist, ki so jo imeli tožniki in njegova družina, so drva. Vendar ta korist ni šla zgolj tožniku, ampak celotni njegovi družini.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 3. odstavka 142. člena Zakona o dedovanju so dediči solidarno odgovorni za zapustnikove dolgove in sicer vsak do višine svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. To pa pomeni, da lahko tožnik kot zapustnikov upnik toži katerokoli dedinjo po zapustniku, vendar pa obveznost preneha, ko jo katerikoli dolžnik izpolni in so ostali dolžniki prosti (1. odstavek 395. člena Obligacijskega zakona, OZ). Tožnik ne izpodbija višine v sodbi ugotovljene terjatve do zapustnika v skupnem znesku 9.352,14 EUR, prav tako pa tudi ni sporno, da je dedinja M. J. B. v teku tega postopka tožniku iz omenjenega naslova že poravnala 10.000,00 EUR. Tožnik je torej dobil svojo terjatev poplačano od ene izmed solidarno odgovornih dedinj, zato je druga prosta svoje obveznosti. Napačno je tožnikovo stališče, da bi toženka morala plačati polovico terjatve zapustnika glede na njen dedni delež, saj določilo 4. odstavka 142. člena ZD ureja razmerje delitve dolgov med dediči, ne pa njihovo odgovornost napram upniku. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na judikat II Ips 217/2003 Vrhovnega sodišča RS, saj ta ureja drugo materialno in procesno situacijo, ko upnik dolg posameznemu dediču parcialno odpusti. V danem primeru pa je bila njegova terjatev že v celoti izpolnjena, zato je situacija bistveno različna. Pritožbene navedbe o napačnih ugotovitvah sodišča glede prejema tožnikovih koristi od zapustnika niso relevantne. Teh koristi namreč sodišče pri izračunu njegovo terjatve ni upoštevalo in jih ni poračunalo ter na izid postopka njihova vrednost ni vplivala. Zato se do teh ugotovitev pritožbeno sodišče posebej ni bilo dolžno opredeljevati.

Ker v pritožbi podane pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške sestave odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 317,85 EUR. Ti stroški zajemajo stroške sestave odgovora na pritožbo, povečane za davek na dodano vrednost in izdatke za stranko.