Jedro

Glede na to, da je bil prehod skozi garažo narejen ob vednosti obeh toženk in jima ni mogel ostati skrit, da toženki nista dokazali, da je bila pravica pešpoti dogovorjena le v korist matere tožnice, niti da je bila dogovorjena le do preklica, ni mogoče govoriti o tem, da so tožnica in njeni pravni predniki zlorabljali zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari ali da se je služnost izvrševala na silo, na skrivaj ali z zvijačo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo, da obstoji v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, zemljiške parcele št. 2 k.o. X z ID znakom ..., na služeči nepremičnini, zemljiški parceli št. 1 k.o. X z ID znakom ..., stvarna služnostna pravica peš prehoda po trasi, ki poteka po delu služeče nepremičnine, ki predstavlja trikotnik s katetama in hipotenuzo kot je to razvidno iz izreka sodbe in iz skice služnostne poti, ki je sestavni del te sodbe (priloga A1); odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 599,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta toženki vložili pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo zaključeno dne 14. 7. 2016, v nasprotju z določbo 292. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odprlo kar z e-sporočilom z dne 30. 11. 2016, moralo pa bi jo s pismenim sklepom o otvoritvi glavne obravnave, ki bi ga moralo vročiti strankam, hkrati z vabilom za nov narok za glavno obravnavo. Sodišče je sicer nato s sklepom z dne 30. 11. 2016 to saniralo, ni pa razpisalo hkrati novega naroka za glavno obravnavo. Vabilo je poslalo dne 2. 12. 2016, na njem pa je kot stranko navedlo B. B. (pooblaščenca toženk), namesto toženk. To pomeni, da sodišče na narok za glavno obravnavo toženk ni vabilo niti posredno preko njunega pooblaščenca. Narok za glavno obravnavo dne 11. 1. 2017 je nato sodišče preložilo na dne 30. 1. 2017, vendar pa toženk spet ni pravilno povabilo na novo določeni narok, saj bi moralo zapisati tudi, da je pooblaščenec toženk to vzel na znanje, pa tudi, da se zavezuje o kraju in času naslednjega naroka obvestiti svoji stranki ter še, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank ter na posledici iz 257. in 258. člena ZPP. Izpostavlja, da je bila ustno dovoljena pravica prehoda skozi garažo le materi tožnice, A. A., kot lastnici parcele št. 3, to je izključno v korist te parcele in nikakor ne v korist parcele št. 2, v korist katere je sodišče ugotovilo obstoj stvarne služnosti peš prehoda, in to le do preklica. Prehod v garaži je bil narejen tako, da je bil mogoč prehod iz nepremičnine na naslovu ... (parcela št. 3), torej izključno v korist te nepremičnine kot gospodujočega zemljišča. Za pravilno odločitev niso relevantne izpovedbe tožničinih prič, pri katerih gre za bližnjo sorodstveno in svaštveno vez s tožnico, torej za nedvomno njej naklonjene priče. Odločilno pa je, ali je bilo prehajanje skozi garažo izvršeno na toženkama zaznaven način, da bi se mu sploh imeli možnost zoperstaviti in ga prepovedati. Dokazni postopek je pokazal, da temu ni bilo tako in so nasprotni zaključki sodišča prve stopnje protipisni in tudi ne prepričajo. Vsi (razen matere tožnice), ki naj bi hodili skozi ta prehod, so prehod uporabljali na silo, proti njuni volji in na skrivaj. Kot sta že izpostavili, se iz kuhinje stanovanja prve toženke sporni prehod ne vidi (temveč le streha garaže in zaraščeno dvorišče parcele št. 2), iz spalnice se vidi le dvorišče parcele št. 3, parkirano vozilo, ograja iz betonskih stebrov in zasajena drevesa. Pred sedanjo ograjo je stala nižja ograja, vendar je za njo rasla češnja, ki je popolnoma onemogočala toženkama, da bi zaznavali kakršnokoli dogajanje na sosednjem zemljišču. Glede teh navedb se sklicujeta na priložene fotografije. Nedvomno pa nista mogli zaznati prehajanj v notranjosti garaže. Četudi bi bili v (svoji) garaži, zaradi zaslomb prehodov ni bilo mogoče zaznati. Sami spornega prehoda nista nikoli uporabljali in je drugačna dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedbi priče V. V., brata tožnice, zmotna in nepravilna. Da so bila garažna vrata odprta ali priprta, ne more pomeniti, da je bila druga toženka seznanjena s stanjem zadeve. Odprta vrata nikakor ne morejo pomeniti "da je šla ena oseba skozi", kakor tudi ne slišno zapiranje vrat. Iz kuhinje prve toženke se tudi ne vidi izhod iz garaže na ..., parcela št. 2, kar priložena fotografija nedvomno potrjuje. S fotografij št. 43 in št. 44, ki jih je posnelo sodišče ob ogledu, se ne vidi vhod v garažo, kot to trdi sodišče, torej tudi ne kdo in kdaj ga uporablja. S slike št. 48 se ne vidi izhod iz spornega prehoda, kot to trdi sodišče, kar potrjujejo fotografije sodišča št. 67, 68, 71 ter 72, o katerih pa sodišče molči, zaradi česar je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Senat lahko med posvetovanjem in glasovanjem, sodnik posameznik pa pri pisanju sodbe, sklene, da se glavna obravnava zaradi dopolnitve postopka ali razjasnitve posameznih pomembnih vprašanj znova odpre (292. člen ZPP). Prav to je storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Ugotovilo je, da je postopek potrebno dopolniti s pozivom tožnici na popravo identifikacijskih znakov nepremičnin1 , zato je s sklepom z dne 30. 11. 2016 odločilo, da se glavna obravnava začne znova, tožnico pozvalo, da v roku 8 dni tožbo popravi tako, da bo v tožbenem zahtevku nepremičnino označila z ID znaki, z vabilom z dne 2. 12. 2016 pa pravdni stranki preko pooblaščencev vabilo na narok z dne 11. 1. 2017. Za to je imelo vsa pooblastila v določbah 292. in 285. člena ZPP. Kako naj bi dejstvo, da je bilo vabilo poslano dva dni po izdaji sklepa o ponovni otvoritvi glavne obravnave, vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pritožba ne pove, zato je takšna pritožbena navedba neupoštevna. Sklep in vabilo sta bila pravilno in zakonito vročena pooblaščencema pravdnih strank. Če ima stranka pooblaščenca, se pisanja (tudi vabilo za glavno obravnavo) vročajo njemu (137. člen ZPP), razen če ZPP ne določa drugače (na primer pri izvedbi dokazov z zaslišanjem strank - 261. člen ZPP)2 . Na vabilu tožena stranka ni bila označena kot B. B., temveč kot 1. K. K. in 2. M. M., ki ju zastopa odvetnik B. B. (glej vabilo list. št. 185). Da je bil s preložitvijo naroka z dne 11. 1. 2017 na 30. 1. 2017, seznanjen le pooblaščenec toženk, je po povedanem prav tako skladno z zakonom (137. člen ZPP). Očitek, da toženkama ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem je tako neutemeljen - vabilo na narok je bilo vročeno njunemu pooblaščencu oziroma je bil ta z njim seznanjen, obeh narokov se je tudi udeležil. Očitanih kršitev določb pravdnega postopka zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

6. Ne more biti sporno, da je bil prehod skozi garažo toženk stoječo na parc. št. 1 k.o. X, zaradi lažjega dostopa na parcelo št. 2 te k.o., sedaj v lasti tožnice, v letu 1982 zgrajen z vednostjo toženk3 . Povsem prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti, da so od takrat naprej pa do 22. 10. 2012 (ko sta toženki prehod zaprli), torej kar 30 let, člani družine V., ta prehod redno uporabljali. Omogočal je takojšen dostop z nepremičnine na naslovu ... na nepremičnino na naslovu ..., obe v lasti tožničine širše družine (oziroma ..., sedaj v lasti tožnice). Upravičeno je kot neprepričljive in z ničemer izkazane ocenilo trditve toženk, da je prehod uporabljala le tožničina mati A. A. oziroma da je bil prehod dovoljen le njej in to do preklica. Šlo je za večji gradbeni poseg (prebitje dveh zidov, obzidava, na parceli na ... izgradnja škarpe in dveh stopnic), z zgoraj opisanim namenom, za katerega sta toženki vedeli in je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je življenjsko logično, da se je prehod, če je že bil narejen v ta namen, tudi uporabljal s strani članov širše družine tožnice, pa tudi njihovih obiskovalcev in ne samo s strani matere tožnice, saj bi bilo to popolnoma nelogično. Izpovedbe prič je zato sodišče prve stopnje, kljub sorodstvenemu oziroma prijateljskemu razmerju do tožnice, utemeljeno ocenilo kot verodostojne. Ali sta prehod kdaj uporabili tudi toženki, za odločitev ni bistveno. Toženki tudi nista izkazali, dokazno breme pa je bilo na njiju, da je bila pravica prehoda dogovorjena le do preklica (prekarij) in je dokazna ocena sodišča prve stopnje tudi v tem pogledu povsem prepričljiva in je pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da glede na to, da je bil prehod skozi garažo narejen ob vednosti obeh toženk in jima ni mogel ostati skrit, da toženki nista dokazali, da je bila pravica pešpoti dogovorjena le v korist matere tožnice, niti da je bila dogovorjena le do preklica, ni mogoče govoriti o tem, da so tožnica in njeni pravni predniki zlorabljali zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari ali da se je služnost izvrševala na silo, na skrivaj ali z zvijačo, in da tudi ni relevantno ali sta toženki sledili dejanskim prehodom skozi del njune garaže, saj je življenjsko logično, da če se prehod naredi v ta namen, se ga tudi uporablja (razen če ni dokazano drugače, česar toženkama ni uspelo izkazati). To pa pomeni, da za odločitev niso bistvene pritožbene trditve o tem, da se nikjer iz stanovanja .... ne vidi vhod v garažo, pa tudi ne izhod na ..., zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Po povedanem so utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da se je stvarna služnost prehoda izvrševala 30 let, da je bilo njeno izvrševanje opazno, da ni šlo za izvrševanje služnosti na skrivaj, na silo in ne z zlorabo zaupanja oziroma z zvijačo, niti služnost ni bila dovoljena le do preklica, uporabi prehoda pa tudi ni nihče nasprotoval vse do leta 2012 in je v posledici pravilno in zakonito tožbenemu zahtevku na podlagi določbe drugega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih4 , ugodilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za toženki na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnico pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so se v decembru 2016 ID znaki nepremičnin v zemljiški knjigi uskladili z ID znaki v katastru, ki ga vodi GURS. 2 Pri čemer sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem strank ni izvajalo, pa tudi če bi ga, bi zadostovalo, da tudi vabilo na zaslišanje stranki vroči njenemu pooblaščencu. 3 Pred tem so člani družine V. na parcelo št. 2 dostopali po lestvi preko garaže v lasti toženk. 4 Potrebna priposestvovalna doba se je iztekla že v letu 2002.