Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku 1,721.106,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od česar predstavlja odškodnina za nepremoženjsko škodo 1,700.000,00 SIT in sicer od tega za telesne bolečine 300.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,200.000,00 SIT. Višji zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se odškodnina za uveljavljeno škodo zviša za 1,000.000,00 SIT. V reviziji povzema potek škodnega dogodka in ugotovitve o utrpelih oblikah škode ter poteku zdravljenja in opozarja, da je imel dalj časa telesne bolečine, da te še vedno trajajo, da mu gre za to celotna zahtevana odškodnina za telesne bolečine in prav tako odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, saj bo moral posledice poškodbe trpeti cca 40 let glede na starost 34 let v času škodnega dogodka. Je fizični delavec in tudi na odškodnino je moral čakati dalj časa.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker revizija ni uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče najpreje preizkusilo pobijano sodbo v smeri postopkovnih kršitev, katerih preizkus je uradoma določen s 386. členom ZPP. Pri takem preizkusu pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tožnikova revizija obrazloženo napada odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo ocenjuje za prenizko. Zato je revizijsko sodišče na podlagi revizijskih razlogov preizkusilo pravilnost odločitve o odškodninskih zahtevkih za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine se kot element odmere vzamejo okoliščine kot so intenzivnost bolečin in trajanje trpljenja, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa vse telesne in duševne težave v zvezi z aktivnostmi oškodovanca pri splošnem opravljanju osebnih funkcij in pri opravljanju dela, ki izvirajo iz zmajšane sposobnosti in ki se odražajo kot trajna posledica telesne poškodbe. Poleg navedenega pa se upošteva še namen, za katerega se odškodnina priznava, pri čemer mora imeti sodišče pred očmi, da omerjena odškodnina ustreza načelom, ki so skladna s pojmom pravičnosti in družbenimi vrednotami, vse glede na prizadete dobrine (prvi in drugi odstavek 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pri odmeri odškodnine mora upoštevati tudi bodočo nepremoženjsko škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR).

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje ugotovljene okoliščine tožnikovega primera ocenili v skladu z zgoraj navedeno pravno podlago in sta zato pravilno odmerili tako odškodnino za telesne bolečine (300.000,00 SIT) kot odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (1,200.000,00 SIT). Tudi po njegovi presoji višja odškodnina ni utemeljena glede na ugotovitve, da je tožnik pri delu utrpel stisnjenje desne roke z rano med tretjim in četrtim prstom, zaradi česar je trpel 4 dni hude telesne bolečine, 4 tedne pa lažje in zatem le občasne, celotno zdravljenje pa je trajalo 1 mesec in pol. Okvara zdravja pa se kaže v zmanjšani gibljivosti v desnem zapestju zaradi manj elastičnega tkiva po stisnjenju roke in kar predstavlja med 5 in 8% okvare zdravja. Vse kar tožnik uveljavlja v reviziji sta sodišči nižjih stopenj mimo ostalih okoliščin upoštevali, med drugim pri telesnih bolečinah naravo telesne poškodbe, potek zdravljenja in pretrpljene in bodoče telesne bolečine, pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa tudi tožnikovo starost in naravo ter obseg telesne okvare, ki je ostala na desnici po končanem zdravljenju. V zvezi z revizijskimi izvajanji o višini odškodnin za sporni dve obliki škode, je opozoriti, da morajo biti odškodnine usklajene tudi z merili, ki se na področju odškodninskega prava odražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, ob hkratnem možnem spoštovanju vseh posebnosti posameznih škodnih primerov. Spor na prvi stopnji je bil rešen v manj kot 3 letih, kar je v naših razmerah zelo ugodno in je zato neutemeljeno govoriti o dolgotrajnejšem čakanju na rešitev spora, kar naj bi po stališčih revizije utemeljevalo še višjo od dosojene odškodnine. O tožnikovem primeru je bilo tako odločeno v razumnem roku to je brez nepotrebnega odlašanja (23. člen ustave RS). Revizijsko sklicevanje na 26. člen ustave RS v takem sporu kot je ta (ko gre za odškodninski spor med oškodovancem in zavarovalnico) pa tudi ni utemeljeno.

Revizijsko sodišče na podlagi povedanega zaključuje, da sta bili odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti priznani tožniku glede na vse pravno upoštevne okoliščine v pravilni višini in sta zato pravični. Zato ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V posledici takih zaključkov je revizijsko sodišče moralo tožnikovo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).