Jedro

Tožnik ni uspel dokazati, da je bil vzrok za njegov padec protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Nadaljnje ugotavljanje ostalih predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti (delodajalčeve krivde oziroma kršitev njegovega dolžnostnega ravnanja z vidika izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti pri delu delavcev) je bilo nepotrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2014 ter za plačilo pravdnih stroškov. Pravdne stroške tožene stranke v višini 946,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP (1). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povrnitev pritožbenih stroškov. Izpodbija dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal škodnega dogodka (da je padel in se poškodoval pri delu zaradi nepravilnega ravnanja drugega delavca – nepravilnega čiščenja tal pred zaključkom delovnega procesa) in protipravnega ravnanja delodajalca – zavarovanca tožene stranke. Sprejeti odločitvi sta obremenjeni tudi z absolutnima bistvenima kršitvama pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sta brez jasnih razlogov, sta v nasprotju sami s seboj in z izvedenimi dokazi (o tem, kdaj se je čistilo) in ker je dokazno gradivo nepopolno ocenjeno (prezrta je izpovedba priče H.). Pritožba sprejema dokazno oceno sodišča o času in kraju škodnega dogodka. Graja pa dokazno oceno o njegovem vzroku. Verjeti bi bilo treba tožnikovi izpovedbi. Pri izpovedbi priče R. bi bilo treba upoštevati časovno oddaljenost dogodka in jo ocenjevati skupaj z izpovedbo priče H. Tla je lahko pomival le preostali delavec M. Očitki na račun tožnikove premajhne skrbnosti pri gibanju po prostoru so neutemeljeni. Upoštevni bi bili pri presoji o morebitnem tožnikovem soprispevku. Vztraja, da zavarovanec kot delodajalec ni zagotovil varnosti in zdravja delavcev v zvezi z delom v skladu s 5. členom ZVZD (2). Golo zatrjevanje prič, da bi se čiščenje moralo opravljati po zaprtju restavracije, ne opravičuje nasprotnega zaključka sodišča. Več kot očitno je, da je delodajalec opustil vsakršne ukrepe za zagotovitev ustreznega režima čiščenja v restavraciji. Delavec M. je čistil med odpiralnim časom, kar je v nasprotju s standardi in 9. členom ZVZD. Pomeni nedopustno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Zmotno je uporabljeno materialno pravo. Pritožba se nadalje ne strinja z ugotovitvijo, da mokra in spolzka tla niso nevarna stvar. Nepravilno je odločeno tudi o krivdni odgovornosti. Ob izkazanem nedopustnem ravnanju delavca zavarovanca tožene stranke je zavarovanec opustil izvajanje ukrepov iz 5. člena ZVZD, ker ni izvajal nadzora nad režimom čiščenja. Podana je vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in tožnikovo škodo. Dejstvo, da je bil tožnik seznanjen z režimom čiščenja, odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke ne izključuje. Lahko bi vplivalo le na morebitni soprispevek tožnika na podlagi 171. člena OZ (3).

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da se sicer ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je do škodnega dogodka prišlo v prostorih zavarovanca tožene stranke. Obširno utemeljuje svoje nasprotno dokazno oceno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik vtožuje plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 25. 2. 2011. Trdi, da je tega dne padel pri delu kot študent – delavec preko Študentskega servisa – pri delodajalcu (zavarovancu tožene stranke). Pri prenašanju večjega števila pladnjem mu je zaradi nepravilnega čiščenja tal (ker se je pričelo med odpiralnim časom restavracije, ko so se v njej nahajali gostje in zaposleni) spodrsnilo na mokrih in spolzkih tleh, da je padel in si poškodoval komolec. Zahtevek uveljavlja zoper tožečo stranko – zavarovalnico – z direktno tožbo na podlagi Pogodbe o zavarovanju odgovornosti, ki jo je imela tožena stranka nesporno sklenjeno z njegovim tedanjem delodajalcem (964. člen OZ). Opiral se je določbe o objektivni odgovornosti zavarovanca tožene stranke (ker so mokra in spolzka tla nevarna stvar) in tudi na subjektivno odgovornost delodajalca (ker ni poskrbel, da bi bila kuhinjska tla med delovnim časom suha in varna za hojo in ker ni poskrbel za ustrezno seznanitev delavcev z mokroto in zdrsljivostjo tal).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik padel med 14.00 in 15.00 uro na poti od pomivalnice proti začetku delovne linije zraven nepremično stoječega vozička za pladnje in pribor v samopostrežni restavraciji. Po izvedenem dokaznem postopku je ocenilo, da tožniku ni uspelo dokazati vzročne zveze oziroma zatrjevanega protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, zaradi katerega naj bi mu nastala škoda (da je padel zaradi mokrih in spolzkih tal kot posledici nepravilno izvajanega čiščenja s strani delavca zavarovanca tožene stranke).

7. Za škodo, ki jo delavec oziroma tudi oseba, ki na kakršnikoli pravni podlagi opravlja delo za delodajalca (prvi odstavek 3. člena tedaj veljavnega ZVZD) pretrpi pri delu ali v zvezi z delom, mu delodajalec praviloma odgovarja po krivdnem načelu (184. člen ZDR(4) v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ). Pritožba graja oceno in ugotovitev sodišča, da v obravnavanem primeru, ko naj bi tožnik padel na mokrih tleh v restavraciji, ne gre za objektivno odgovornost. Pritožbeno sodišče pa v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje in razlogom v točki 11 sodbe. Pravilno je pojasnilo, da mokra tla sama po sebi niso nevarna stvar. Taka so že sprejeta stališča v sodni praksi. Nevarna stvar kot pravni standard je le tista, ki zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni večjo nevarnost za nastanek škode. Če pa stvar postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba (večja količina vode, pomešana s čistilom) in ki jih je mogoče pripisati ravnanju ali opustitvi določene osebe, je treba presojati nastanek odškodninske obveznosti na podlagi krivdne odgovornosti po določbi prvega odstavka 131. člena OZ. Taka so ustaljena stališča novejše sodne prakse, kar priznava tudi pritožba. Zato je pritožbeno vztrajanje pri objektivni odgovornosti materialnopravno zmotno.

8. Sodišče prve stopnje je torej pri odločanju pravilno izhajalo iz pravil o subjektivni odgovornosti. Tudi ta pa pridejo v poštev šele, če oškodovanec dokaže nedopustno ravnanje in da mu je škoda nastala zaradi njega (vzročna zveza).

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in ne nasprotnim stališčem pritožbe, da v obravnavanem primeru tožniku ni uspelo dokazati, da je padel zaradi nepravilnega ravnanja delavca zavarovanca tožene stranke. Pojasnjena je v jasnih, popolnih in življenjsko logičnih razlogih v točki 15 do 16 in 21 sodbe. Pritožbeno sodišče v njih ne najde protislovij, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus, niti vrzeli, ki jih očita pritožba. Dokazna ocena ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Opravljena je upoštevaje vsa metodološka pravila iz 8. člena ZPP in je pritožba z opozarjanjem na dokaze, ki bi utegnili biti v korist, ne more omajati.

10. V točki 16 sodbe je prepričljivo pojasnjeno, zakaj sodišče ni (v celoti) sledilo tožniku. Že med njegovimi navedbami in izpovedbo so bila neskladja. Ključna je pravilna ugotovitev sodišča, da njegova izpovedba ni bila zanesljivo potrjena niti z edinim zaslišanim očividcem dogodka – pričo R. Čeprav pritožba opozarja na časovno odmaknjenost dogodka, je sodišče pravilno opozorilo in ocenilo R. spontano izpovedbo. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je v bistvu potrdil tožnikovo izpovedbo. Pravilna je nasprotna ugotovitev sodišča. V spontani izpovedbi je priča dogodek opisala popolnoma drugače od tožnika. Po njeni izjavi naj bi tla čistil sam tožnik. O ključnih okoliščinah (npr. o pladnjih po padcu, količini vode na tleh, itd.) pa ni vedela ničesar. Zato tudi njeni nadaljnji izpovedbi, ko je vendarle dopustila možnost, da bi lahko čistil (tudi) drugi delavec in ne tožnik, ni bilo mogoče verjeti. Ob pomanjkanju listinskih dokazov (npr. prijave nezgode pri delu takoj po dogodku) in ob diametralno nasprotnih izpovedbah dveh navzočih (tožnik in priča R.) je sodišče pravilno ocenilo tudi tisti del tožnikove izpovedbe, ko je opisal, na kakšen način se je lotil opravljanja svoje delovne naloge (visoki naloženi pladnji v naročju, da ni videl ničesar pred seboj, hitenje – razlogi v točki 16 sodbe). Ob pomanjkanju zanesljivih dokazov, da se je v tistem času izvajalo tudi čiščenje prostora, je zato pravilno sledilo ugovoru tožene stranke in ocenilo, da je vzrok za nesrečo tožnikova lastna nepazljivost. 11. Dokazno breme o okoliščinah škodnega dogodka oziroma vzročni zvezi je bilo na tožniku (pravilni razlogi v točki 22 sodbe). Ker ga ni zmogel, vseh razpoložljivih dokazov pa niti ni predlagal, je sodišče ob pravilni uporabi prvega odstavka 131. člena OZ tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Tožnik namreč zatrjevanega povzročitelja škodnega dogodka (študenta M.) niti ni predlagal za pričo. Tega ne more upravičiti s pritožbenim sklicevanjem na težave pri pridobivanju podatkov o pričah. Najmanj kar je, bi lahko zahteval, da podatke o delavcu, ki naj bi nepravilno čistil prostor, predloži zavarovanec tožene stranke kot njegov delodajalec. Ker dejstev, na katere je opiral svoj zahtevek, ni dokazal, je odločitev sodišča pravilna.

12. Sprejete dokazne ocene in ugotovitve pritožba ne more z ničemer omajati. Vse ostale priče, vključno s pritožbeno izpostavljenim H., dogodka niso videle. O njem so izpovedovale bodisi po pripovedovanju drugih (tožnika) bodisi po splošnem poznavanju stvari (o načinu in organizaciji čiščenja prostora. V tem kontekstu je sodišče njihove izpovedbe pravilno in popolno ocenilo (razlogi v točkah 17 do 21). Ne drži pritožbena graja o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s pravilnostjo organizacije čiščenja v restavraciji. Da ga je delodajalec organiziral skladno s strokovnimi standardi HACCP (po končanem delovnem procesu), se je sodišče prepričalo z zaslišanjem odgovornih pri zavarovancu tožene stranke (Ž., P., B.), da se je tako tudi izvajalo (pri čemer je odločilen konec dnevnega procesa v kuhinji – ugotovitev v točki 21), pa z zaslišanjem H. in R. (točka 21 sodbe). Pritožnik šele v pritožbi prvič jasno artikulira očitano delodajalčevo opustitev varstvenih predpisov (neizvajanje nadzora nad določenim načinom organizacije čiščenja). Na prvi stopnji jasnih očitkov v tej smeri niti ni bilo. Glede na ugotovitve o nedokazanem škodnem dogodku pa pritožbeno grajana odločitev o pravilnosti organizacije čiščenja z vidika zakonskih določil 5. člena ZVZD niti ni več pravno odločilna. Po ugotovitvi, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil vzrok za njegov padec protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke, je bilo nadaljnje ugotavljanje ostalih predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti (delodajalčeve krivde oziroma kršitev njegovega dolžnostnega ravnanja z vidika izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti pri delu delavcev) nepotrebno. Tudi te pravno pravilne ugotovitve je podalo že sodišče prve stopnje v točki 22 sodbe in jim ni treba več ničesar dodati.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in po načelu uspeha ni upravičena do pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na drugi stopnji, zato naj po načelu potrebnosti tudi ona sama trpi stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami.

Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2011 s spremembami.

Op. št. (4): Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 42/2002 s spremembami.